PLANET SIOL.NET - Samo Rugelj: Tadeja Goloba najbrž poznate. To je tisti novinar, ki je odgovoren za osrednje intervjuje v slovenski izdaji revije Playboy, ti so, vsaj pri meni, pogosto glavni razlog za nakup posamezne številke.
To je tisti publicist, ki je hkrati že dolgo alpinist in ki se je pred leti povzpel tudi na Mount Everest, kamor je spremljal ekstremista Dava Karničarja, ta pa je potem odsmučal z njega, o čemer je potem izšla tudi knjiga. To je tisti pisec, ki je avtor živahne (avto)biografije Petra Vilfana, kjer ste se, ljubitelji oranžne žoge, lahko naužili tudi duhovitih podrobnosti iz časov legend jugoslovanske košarke. In to je tisti pisatelj, ki je pred časom kot komet priletel na slovensko literarno sceno z romanom Svinjske nogice, potem pa že kar s tem prvencem pobral kresnika, najprestižnejšo slovensko literarno nagrado. No, Tadej Golob je, če ne veste, lani postal še boksar, razlog za to pa je bil (tudi) njegov novi roman z intrigantnim, boksarsko podloženim naslovom Ali boma ye!.
/.../
Golob kot slovenski De Niro
Tadej Golob je pri temah, ki zadevajo telo, strogo resen. V svojem zadnjem romanu maratoncem pomežikne z besedami: "Saj nihče ne pravi, da je težko preteči maraton … težko ga je preteči v dveh urah in petih minutah." Preden udarite po njem, češ za kakšnega norca gre, vseeno pomislite na to, da je Golob v precej neturističnem stilu zlezel na najvišjo goro tega planeta, da se s plezanjem ukvarja že 26 let, da si je zaradi njega precej zapletel življenje in da je bil (zaradi alpinizma) do sedaj že na enajstih pogrebih. Zato se mu, povsem upravičeno, zdi, da nekako ne spada v kategorijo rekreativcev, ki so zadnja leta postali popularni.
Podobno je tudi z njegovim romanom Ali boma ye!, v katerem je glavni junak slovenski amaterski boksar ob zaključku svoje kariere (dogajanje je postavljeno na bolj ali manj realno ozadje, saj naj bi za denar, tisoč evrov na rundo, v Stožicah ekshibicijsko boksal pred glavno borbo večera, v kateri se bo boril Dejan Zavec). Ko sem z Golobom nedavno delal intervju, sem ga seveda vprašal tudi to, kako globoko je šel v preučevanje boksa za potrebe romana. Odgovoril mi je nekako takole: "Ko sem se odločil za knjigo, v kateri bo glavni junak boksar pred svojim zadnjim dvobojem v karieri, sem se vpisal v Boksarski klub Ljubljana, k Sašu Taranišu, in tam boksal leto in pol. Spoznal sem, da je boks kondicijsko izjemno zahtevna reč. Neverjetno, ti kratki sprinti s kombinacijo udarcev … Nikoli si ne bi mislil, da to tako izčrpa. Plezalci, še posebej alpinisti, smo v primerjavi z boksarji nekako bolj dizel. Mogoče mi je tudi zaradi tega boks postal všeč, zdi se mi, da še kar nekako prenašam udarce in bi še hodil na treninge, čeprav je roman končan, ampak preprosto ne najdem časa. Globoko? Enkrat nisem mogel jesti trde hrane, ker me je bolela čeljust, pa takrat sploh nisem dobil udarcev v čeljust, ampak v čelo."
Leto in pol! Udarci z vseh strani! Morda bi različica Tadeja Goloba iz leta 2013 v ringu pometla z različico Roberta De Nira iz leta 1980. Tega ne bomo izvedeli nikoli.
Fizični pisatelj
Vsekakor pa je Tadej Golob z romanom Ali boma ye! (pomena naslova vam ne izdam, saj bi s tem povedal preveč o romanu samem) po mojem mnenju postal eden najbolj "fizičnih" slovenskih pisateljev. Njemu samemu se sicer zdi, da mu to, da se ukvarja s plezanjem, zbija pisateljsko ceno. Sam mislim ravno nasprotno. To, da se v svojih delih (takšno je tudi njegovo prejšnje delo, mladinski pustolovski roman Zlati zob) svojim likom intenzivno posveča tudi v fizičnem smislu, njegovo ustvarjanje dela bolj kredibilno, bolj avtentično in bolj življenjsko. Sodobna slovenska literatura je prepolna pretežno statičnih likov, junakov, ki se komaj premikajo in ki predvsem posedajo in razmišljajo. Golobov boksar Primož je iz drugačnega testa. Ko bereš roman, Primoža čutiš ob sebi, zaznavaš njegovo ležerno moč, njegovo izgubljenost v depresiji svobodnjaškega publicističnega poklica (ja, avtobiografski nadih je pri Golobu obvezen), njegovo neracionalno slo, ko si brez slabe vesti, z žensko in dvema otrokoma doma, v službi in drugod skoraj nagonsko jemlje atraktivno sodelavko, ki jo boksar, poosebljenje alfa samca, seveda neustavljivo privlači.
Pred dobrimi štiridesetimi leti, v začetku sedemdesetih, je legendarni slovenski pisatelj Vitomil Zupan, tudi sam boksar, napisal scenarij za film Maškarada (ki je zaradi eksplicitne spolnosti, družbene dekadence in drugega kasneje obstala "v bunkerju" za dobro desetletje), v katerem je bil glavni lik boksar. Vendar je bilo to kmalu po svetovnem košarkaškem prvenstvu v Ljubljani in ta igra je bila tisti čas pri nas zelo popularna, zato so tudi glavnega junaka žal transformirali v košarkarja. Karakterno bi bil boksar seveda veliko močnejši lik.
Letos je bilo v Ljubljani evropsko košarkaško prvenstvo, vendar Tadej Golob v svojem romanu ni ponovil te napake.