"Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje"
Včasih drži, da se iz težkih situacij rodi nekaj najboljšega. Ko je bil Tadej Golob v težkem življenjskem obdobju, na prelomnici, je dobil preblisk, da bi se lotil kriminalk.
Boštjan Gorenc Pižama je tokrat v Spar podkastu Po mojem okusu gostil Tadeja Goloba - pisatelja, novinarja, alpinista, mojstra intervjujev, biografa, dobitnika nagrade Kresnik in še bi lahko naštevali. Za skoraj vse našteto je pomembno, da je človek prej – bralec in Tadej Golob bere veliko, in to že od malega, in to povsem različne žanre - odvisno od obdobja so se menjavale kriminalke, znanstvene fantastike, vesterni …
Branje, pisanje in gore
Poleg branja ga vlečejo gore, višine. Pravi, da je ta ljubezen pri njem podobna ljubezni do pisanja – ni vedel, dokler je ni izkusil. "Sprožila se je, ko sem prišel v Ljubljano. Takrat sem stanoval v Mostah kot podnajemnik in sem z avtobusa opazil neki plakat, ki je vabil k vpisu v alpinistični odsek Železničar v Ljubljani. Šel sem in se prijavil. Mislil sem, da me je strah višine, da me je strah tistega občutka, ko pogledaš navzdol, zato nisem imel nekih večjih ambicij pred tem vpisom. Potem sem sčasoma ugotovil, da dejansko nimam tega strahu oz. da sem se ga znebil," pripoveduje Tadej Golob.
Ko se je vpisal v alpinistični odsek, je bil najprej prepričan, da se boji višine.
Sami Rahim
Že kot otrok je bil planinec, spomni se tudi svojega prvega vzpona na Triglav. To je bilo pred vojsko, leta 1986, ko je vladalo nacionalistično vzdušje. "Rekel sem, da zdaj pa res moram iti, da bom ta prav Slovenec," pravi. Od takrat se je zvrstilo že veliko Triglavov, le peščica po 'turistični' poti in več njih po vertikalni, severno triglavsko steno je preplezal vsak 15-krat.
Niso pa ga vabile samo domače stene, pogosto je plezal tudi v Himalaji. Pravi, da je bil v določenem obdobju s plezanjem močno okužen, zanimale so ga samo stene, klasični pristopi na osemtisočake niso bili v njegovem izboru. Zato je tudi zavrnil sponzorsko ponudbo, ki so mu jo nekoč ponudili, in sicer, da bi ga finančno podprli pri podvigu, da bi preplezal vse osemtisočake. Plezal je zase, za svojo dušo, če ni plezal, je pisal.
Od malega je veliko bral.
Sami Rahim
Njegovi intervjuji za Playboy so vlekli k branju. Tadej Golob je znal iz sogovornika izbrskati zanimive stvari in jih prav tako zanimivo zapisati. Počasi je novinarsko delo prehajalo v pisateljsko, najprej prek biografij (Vilfana in Predina), ki jih dojema kot neke vrste hibrid med novinarskim in pisateljskim delom, čeprav je način dela, kot pravi, popolnoma novinarski. Ko so leta 2010 izšle Svinjske nogice (za katere je Golob prejel Kresnika), je bilo takrat že povsem jasno, da je novinar Tadej Golob tudi izvrsten pisatelj.
Mojster kriminalk, za katere trenutno ni prave energije
Zadnja leta je znan predvsem kot mojster kriminalk, ki so začele nastajati, ko je bil Golob v precej napornem življenjskem obdobju. "Izgubil sem neke vrste službo – saj službe nikoli nisem imel v življenju – ampak neke vrste redno plačano delo. Skromno, ampak redno. In sem bil na prelomnici. Od novinarstva se skoraj ni dalo več živeti, imel sem posojila in nekaj časa sem razmišljal, da bi se lotil keramičarstva ali česa podobnega. Še sreča, da se nisem, ker nobenega talenta nimam za karkoli", v smehu pripoveduje o tem, kdaj je dobil preblisk, da bi se lotil kriminalk. Te bi sicer prišle na vrsto prej ali slej, kajti želja je bila že nekaj časa prisotna.
Kriminalka Jezero ni bil velik bum, a bila je solidna prodaja, ki je trajala.
Sami Rahim
Najprej je izšlo Jezero, za katero Tadej Golob pravi, da ni bil takojšnji 'bum', bila pa je solidna prodaja, ki se je kar nadaljevala in pripeljala do tega, da danes lahko povsem normalno živi od pisanja. Dolgo se je držal 'norme': ena kriminalka na leto. "Ko je izšla zadnja (Oj, Triglav moj dom), sem opazil, da preprosto nimam te energije, da bi najavil naslednjo. Bo malo več pavze do nadaljevanja," odgovarja vsem ljubiteljem tega žanra, katerega proces pisanja je zelo specifičen.
Že na začetku ve, kako se bo dogajalo in kakšen bo konec, ali ga kdaj zgodba zapelje v svojo smer? "Najprej je začetna ideja, neke vrste preblisk, kot je bila nesreča teh ljudi na Triglavu, ki jo nenehno preverjaš skozi pisanje: ali to sploh kam pelje? Se je vredno s tem ukvarjati? Potem si pa naredim neke vrste osnutek. Kratka, začrtana poglavja," pripoveduje o svojem delovnem procesu.
Pravi, da se kriminalke med procesom 'zalomijo' in potem jih mora krotiti.
Sami Rahim
In doda: "Ampak sem ugotovil že pri Jezeru, da se najpozneje pri tretjem poglavju zelo obrne, zalomi, liki se začnejo obnašati po svoje, zgodba steče nekam, kamor je nisi načrtoval. In potem moraš to vse krotiti. Jaz sem večkrat rekel, da se mi zdi, da imam opravka z nekimi živimi žuželkami, ki jih hočem razporediti po mizi, da bi tvorile en stavek, pa seveda bežijo po svoje."
Taras Birsa kot njegov alter ego
Situacije, ki se dogajajo v knjigah, ima nenehno nekje v podzavesti in jih preigrava, tudi ko hodi po ulici, včasih polglasno mrmra in se ukvarja z njimi. Morda ravno takrat nastane kakšen dialog Tarasa Birse, za katerega avtor pravi, da je njegov alter ego: "To sem zdaj po toliko letih že nekako skapiral. On je vse tisto, kar jaz na neki način nisem, si po svoje želim, da bi bil, po svoje se bojim tega, neka taka mešanica vsega. Ampak nisem to jaz, seveda …"
Taras Birsa je - pravi Tadej Golob - vse tisto, kar on ni.
Sami Rahim
Knjižne uspešnice so zaživele tudi na televizijskih zaslonih, kar je poskrbelo, da Birso in druge like poznajo tudi tisti, ki jim knjige niso najboljše prijateljice. V tistem času je Tadej Golob dobil kar nekaj ponudb za ekranizacijo knjig in odločil se je za tisto, ki sta jo ponudila Miha Hočevar in Matevž Luzar. Čeprav (kot pove v smehu) sta Golobu poslala scenarij v presojo, a na koncu nista upoštevala nič od popravkov, mu ni bilo žal, bil je zadovoljen s tem, kar sta naredila.
Čeprav nove kriminalke (še) ni na vidiku, pa to nikakor ne pomeni, da Tadej Golob miruje. Tik pred izidom je njegov kolesarski vodnik Pikčasta Slovenija s 66 krogi po Sloveniji in zamejstvu, ki imajo najmanj 1000 višinskih metrov vzpona. Trenutno nastaja tudi biografski strip s striparjem Jurijem Devetakom o paraolimpijcu Sandiju Novaku. Ta se je ponesrečil (in oslepel) na fantovščini, ko je nanj padel križ, ki ga je kot mizar izdelal sam.
Tudi tokrat je na koncu podkasta sledila priprava sendviča.
Sami Rahim
Ponudbo je najprej odklonil, nato pa se je kljub vsemu srečal s Sandijem Novakom in si, kot pravi, zaradi določenih dejstev premislil: "Neke stvari so pomagale. To, da se je praktično ponesrečil na isti dan kot jaz. Da je bil v komi 14 dni kot jaz. In da potem, ko se je zbudil iz kome, ni vedel, da je slep. Če kdo lahko razume te občutke in to, da ne veš, da si slep, sem bil jaz, ki imam neke vrste podobne izkušnje iz kome." Pravi, da mu ni žal te odločitve, saj je Sandi Novak človek z zanimivo zgodbo, ki mu je kljub strašni tragediji uspelo življenje pripeljati na višjo raven, kot ga je imel pred tem.
Kot vsakega v nizu zanimivih pogovorov je tudi tokrat Boštjan Gorenc Pižama svojega gosta na koncu povabil, da skupaj pripravita sendvič povsem po njegovem okusu. Sendvič Tadeja Golob sta v šali poimenovala Naj stvari so tri. Zakaj, poglejte v zanimivem podkastu.