V čakalni vrsti za menjavo kolka sem

Pisatelj in alpinist Tadej Golob še vedno okreva po padcu v Loški steni. Medtem razmišlja o svoji naslednji kriminalki, ki naj bi se dogajala v Kočevski Reki.

Tina Horvat: 

Nekdanji novinar Tadej Golob je zadnja leta velik pisateljski zvezdnik. Po letu 2017, ko je izšlo Jezero, so njegove kriminalke s kriminalistom Tarasom Birso v glavni vlogi začele podirati vse rekorde branosti in prodaje. Trenutno slovensko bralstvo lahko uživa v nedavno izdani že šesti kriminalki Oj, Triglav, moj dom, ki jo je postavil kar na našo simbolno goro. Prav tako je avtor številnih zanimivih biografij o znanih Slovenkah in Slovencih, na primer o Mileni Zupančič, Goranu Dragiću, Božu Dimniku, Petru Čeferinu in drugih.

Šestinpetdesetletni pisatelj, v nekoliko mlajših letih je bil vrhunski alpinist in je še pred obdobjem komercialnih vodenih vzponov osvojil celo Mont Everest, še vedno okreva po hudi nesreči septembra 2020, ko je čudežno preživel padec pri sestopu z Loške stene in je njegovo življenje nekaj časa viselo na nitki. Čeprav je kazalo, da se bo hitro pozdravil in da jo je odnesel brez posledic, nam je v pogovoru razkril, da ni čisto tako.

Pred tremi leti in pol ste čudežno preživeli padec pri sestopu z Loške stene, intervju pa delava v URI Soča, kamor še vedno hodite na rehabilitacijo. Kako je z vašim zdravjem?

Po nesreči je šlo vse tako na bolje, da sem mislil, da ne bo nobenih posledic. A se je hitro izkazalo, da ne bo tako, saj so se pojavile bolečine v desnem kolku in nogi. Ne le da sem si poškodoval kosti, nastradal je tudi hrustanec in zdaj sem v čakalni vrsti za menjavo kolka. Preden so se pojavile bolečine, sem že tekel, celo treniral sem za polhograjski polmaraton.

Datum imam konec leta 2025. Upam, da bo kaj prej.

Vsak dan hodite na rehabilitacijo?

Za zdaj trikrat na teden, po pregledu pri ortopedu pa bomo videli, kako naprej. Saj drugače sem kar v redu, veliko sem na kolesu, ker me ne boli, pa tudi plezam lahko v plezalnem centru. Me pa precej zvijejo bolečine ponoči.

Po nesreči ste bili 14 dni v komi, v bolnišnici ste bili tri mesece, še dolgo ste hodili s hoduljo, na vratu ste imeli opornico. Kaj vas žene naprej, da ne obupate in se ne smilite sami sebi?

Navajen sem na gibanje in ga pogrešam. Trideset let sem plezal, tekel, zdaj kar naenkrat ne morem. To, da ne morem početi tistega, kar rad počnem, me spravlja v slabo voljo, zato mi ni nič težko, kar mi predpišejo zdravniki. Težko in res hudo mi je bilo prvi mesec, ko sem ležal v bolnišnici in se nisem mogel premikati. Zdaj delam za to, da bo enkrat spet vse v redu.

Se že kaj več spominjate o nesreči, kot ste se takrat?

Ne prav veliko, nič več se ne spomnim kot takrat, le nekaj posameznih utrinkov je prišlo pozneje. Na primer, spomnim se, kako sva se na dostopu nad Klužami plazila pod podrtimi drevesi, kako sem slikal planike in z vrha pošiljal esemese. In spomnim se, kako sem soplezalca slikal na sestopu prav na tistem izpostavljenem mestu, kjer sem potem padel. Potem pa nič več …

Vas je ta nesreča močno spremenila?

Do takrat sem bil zelo aktiven alpinist, čeprav so šla moja najboljša leta že mimo. Veliko sem plezal in ves čas sem bil z glavo, z mislimi, v gorah. Razmišljal sem, kakšne so razmere in kam bom šel plezat. Tudi če me je kdaj kaj bolelo, mi nikoli nič ni preprečilo, da ne bi vseeno šel plezat. Nikoli ni bilo tako hudo, da česa ne bi mogel. Zdaj pa sem ugotovil, da v bistvu je tako hudo in da tega ne morem. To se je spremenilo, s temi omejitvami se spopadam in čakam, da me poflikajo. Sem pa odkril kolesarstvo, ki je nadomestilo plezanje.

Nikoli ni bilo tako hudo, da česa ne bi mogel. Zdaj pa sem ugotovil, da v bistvu je tako hudo in da tega ne morem.

Med okrevanjem ste napisali že šesto kriminalko Oj, Triglav, moj dom. Mnogi so dejali: končno umor na najvišji ravni. Tarasa Birso in njegovo ekipo ste postavili kar na Triglav, kjer so po nevihti našli truplo umorjenega moškega. Je bila ta naša simbolna lokacija le še vprašanje časa?

Verjetno bi me moja kriminalistična pot prej ali slej zanesla na Triglav. Osnova za knjigo je bil dogodek pred leti, ko je nevihta na Triglavu v resnici ujela kar precej planincev. Takrat je bil zraven kot gorski vodnik tudi moj prijatelj dr. Blaž Stres. On je bil prvi pri ponesrečencih in je opravil to delo, ki ga v knjigi Taras Birsa. Takrat sem dobil idejo.

Kaj si mislite o teh planincih, ki so rinili v nevihto? Blaž Stres, s katerim smo se pogovarjali kmalu po dogodku, je bil osupel, saj je ljudem govoril, naj ne hodijo na vrh, pa ga niso poslušali.

Tudi sam sem že večkrat opozarjal ljudi, naj se obrnejo. Na primer, ko sem sestopal čez Plemenice, je za mano grmelo, ljudje pa so se še kar vzpenjali. A do njih sem veliko bolj prizanesljiv, kot so drugi, in se ne zgražam nad njimi. Prepričan sem, da tega ne počnejo nalašč, ampak le ne vedo in se nevarnosti preprosto ne zavedajo. Tudi mene je prvič, ko sem šel na Triglav, to je bilo leta 1986, še pred služenjem vojaškega roka, na Prehodavcih zajelo neurje, na vrhu pa sneg in bil sem v supergah. Tako kot jaz takrat nisem vedel, tudi dandanes mladi ljudje ne vedo vsega.

Ob vseh teh opozorilih v medijih in na družbenih omrežjih bi sicer lahko vedeli ...

Če sam tega ne doživiš, verjetno ne verjameš. Eno je vedeti, nekaj drugega je to doživeti. Edino, česar res ne razumem, je, zakaj ne uredijo obveznih zavarovanj za vedno bolj množične obiskovalce Triglava in drugih gora. Na primer, v Vrata bi lahko postavili štant, kjer bi vsakdo vplačal pot na Triglav in bi bil s tem še zavarovan. Pri tem bi lahko še opozarjali na nevarnosti ...

Nekoč ste dejali, da so gore idealen kraj za popolni zločin. Še tako mislite?

Res sem imel idejo, da bi v hribih lahko kdo koga pahnil v prepad, pa mu tega nihče ne bi mogel dokazati. Dokler se to ni dejansko zgodilo. V Kamniško-Savinjskih Alpah sta šla oče in sin čez Zeleniške špice, v preiskavi pa je bilo ugotovljeno, da je sin porinil očeta in je ta umrl. Ne vem, kako se je razpletlo, a s tem, ko so umor dokazali, so mi uničili popolni zločin.

Kaj pravite, se v gorah res zgodi več zločinov, kot si mislimo?

Tega ne vem, glede alpinizma mislim, da ne. Ko greš z nekom plezat v hribe, mu zaupaš in po navadi si z njim prijatelj. Zato ne verjamem, da bi ljudje v hribih ubijali svoje prijatelje … O tem res dvomim.

Malo manj ljudi, ki vas poznajo kot pisatelja, ve, da ste bili vrhunski alpinist in celo na Everestu. Bili ste član odprave Dava Karničarja, ki je kot prvi na svetu smučal z najvišje gore sveta. Takrat še ni bilo komercialnih odprav. Kakšen izziv je bila za vas najvišja gora sveta?

Dve leti prej sem bil na Daulagiriju, osemtisočak sem torej imel, a vendar je bil Everest zame ogromen izziv. Takrat sem bil urednik plezalske revije Grif in nekega dne se je na uredništvu oglasil Davo Karničar. Malo smo se 

pogovarjali o tem, kako je načrtoval smučanje z Everesta, jaz pa sem dobil preblisk, da bi poskušal pregovoriti direktorja revije Grif in šel tudi sam. In potem smo res šli in vsem skupaj se nam je sanjsko uresničilo. V bazni tabor smo prišli, ko je zadnji dan snežilo, potem dva meseca nič.

Kakšen je občutek, ko si na vrhu sveta?

Ko smo premagali Hillaryjevo stopnjo, ki je zadnji težji del, in se je pokazalo tistih nekaj Everestovih predvrhov, sem pomislil: madona, saj grem na vrh sveta, občutek pa imam, kot da sem nekje na Brani ali Planjavi. Hecen občutek. Nobene gužve ni bilo, kot je zdaj, mi trije smo bili sami na vrhu. Čudovito je bilo.

Pomislil sem: madona, saj grem na vrh sveta, občutek pa imam, kot da sem nekje na Brani ali Planjavi.

Takrat je bil Everest še alpinistični vzpon, saj na vrh ni vodila cesta z napeljanimi vrvmi. Kaj si mislite o zdajšnjem dogajanju, ko so na grebenu zastoji kot na ljubljanski obvoznici?

Mah, ljudje, ki imajo denar, si Everest lahko kupijo. A se, podobno kot v slovenskih gorah, ne zavedajo, v kakšno tveganje gredo. Mi smo se seveda zavedali vseh tveganj, saj smo imeli izkušnje in smo vedeli, kako bi lahko nastradali, če bi se spremenilo vreme. Kar koli se zgodi nad 8000 metri, je večinoma usodno. Tisti, ki si Everest kupijo, pa tega seveda ne vedo. Prepričani so, da si z vplačilom zagotovijo tudi varnost. A to je velika loterija, saj je tveganje res veliko.

Nekoč ste dejali, da so vam kriminalke rešile življenje, saj od novinarstva niste več mogli živeti. Kako živite kot pisateljski zvezdnik? Kako se vam je spremenilo življenje?

Še vedno se mi zdi, da preveč delam. Preden sem pustil novinarstvo, sem se s pisanjem knjig ukvarjal v prostem času, potem ko sem vse naredil v službi. Zdaj pa je to postalo moj poklic in sem v fazi, ko se še učim odmerjanja svojega dela. Samo za biografije bi lahko delal 24 ur na dan. Zdaj se učim reči ne, a mi še ne uspeva najbolje.

Kakšna je razlika v zaslužku med vami in kralji skandinavskih kriminalk, na primer Nesbøjem?

Velikanska! Njihov trg je ves svet, meni pa prinaša denar samo Slovenija.

Je nemogoče, da bi kot slovenski pisec kriminalk postali globalna pisateljska zvezda?

Sliši se preprosto, napišeš, daš prevesti in daš na svetovni trg, a ni tako. Že dober prevod je težko dobiti, predvsem pa je ovira to, da če Slovenci radi beremo tuje avtorje, to ne pomeni, da enako velja za druge narode. Močno dvomim, da bi Nemce ali Američane lahko zanimali slovenski avtorji, slovenske kriminalke. Menda naj bi bil zdaj trend, da se globalizacija zmanjšuje in da ima vsak trg bolj svoje avtorje. Skratka, trendi mi niso naklonjeni.

Kaj trenutno pišete?

Že pred nesrečo sem se dogovoril za roman Bobri Janeza Jalna, ki sem ga predelal v grafični roman. To je bilo prvo, kar sem naredil po nesreči. Prav tako delam grafični roman o paramaratoncu Sandiju Novaku in dokončujem kolesarski vodnik.

Je grafični roman nov izraz za strip?

Tudi jaz sem temu rekel strip, a so me opozorili, da je to grafični roman. Laično rečeno, strip, a z manj oblački. Na neki način je to dobrodošla sprememba, besedilo se piše v nekem programu za scenarije, kjer pogovor drugače oblikuješ in pri tem nekoliko drugače razmišljaš, bolj filmsko, bolj stripovsko. Biografij sem se na neki način naveličal, to je zame nekaj novega.

Koliko časa vam vzame klasična biografija in koliko kriminalka?

Zelo različno. Biografijo o Mileni Zupančič sem naredil zelo hitro in intenzivno, za vse skupaj sva potrebovala dve leti. Božo Dimnik je nastajal mnogo dlje, s predpripravami vred, sicer pa sem o njem razmišljal že kakšnih 15 let. Biografija o Ludviku Jamniku je nastala v nekaj mesecih, saj je zmanjkovalo časa, ker je bil neozdravljivo bolan. Za kriminalko pa porabim eno leto. S tem da sem sklenil, da v tem letu ne napišem nobene, ker preprosto ne zmorem. Takoj ko sem predstavil zadnjo na knjižnem sejmu, bi že moral začeti intenzivno pisati novo. Preprosto sem preveč utrujen za takšen tempo in rad bi imel spet eno kolikor toliko normalno poletje oziroma da mi ravno takrat ne bo treba dokončevati kriminalke, saj to pomeni tudi po 15 ur dela na dan. Izid sem raje prestavil za eno leto.

Sklenil sem, da v tem letu ne napišem nobene kriminalke, ker preprosto ne zmorem.

Kje se bo dogajala naslednja?

Igral sem se z mislijo, da bi šel na območje Kočevske Reke oziroma da bi Tarasa Birso poslal na izobraževanje na območje Gotenice, ki je precej neznano. Poleg tega je tam čudovit kolesarski krog in zato to območje poznam.

Bo o Triglavu posneta nadaljevanka?

Ne vem, nič se ne dogovarjamo in ne vem, zakaj in kaj se dogaja. Z nikomer nisem govoril. Naredili smo Jezero, ki je bilo velik uspeh, pa Leninov park in Dolino rož, pri čemer je bil po mojem mnenju zgrešen format, saj so iz vsake naredili tri epizode, po tistem pa nič. Zelo mi je žal, da ne nadaljujemo te zgodbe. Prepričan sem, da tako kot jaz postajam vedno boljši pisec kriminalk, bi bil lahko tudi izdelek, ki bi ga skupaj naredili, torej serija, vedno boljši.