Letnik 3, zbral in uredil Marko Renčelj: A5, 135 strani ...
TAMOV ALPINIST
Letnik 3,
2005
Zbral in uredil
Marko Renčelj
Jezikovni pregled
Suzana Šulek, Zinka Balant
Slikovna oprema in izbor fotografij
Tadej Kosmačin
Oblikovanje naslovnice
Sebastjan Kurmanšek
Slika na naslovnici: Dhaulagiri VII, 7246 m, foto Andrej Napotnik -
Napi
Oblikovanje in postavitev
Aleš Bombek
Fotografije
člani in arhiv AO PD TAM Maribor
Založil in izdal
AO PD TAM Maribor
Tisk
Tiskarna Babič s. p.,
Tiskarna Topolovec
ISSN 1581-8616
Brošura (15 cm x 21 cm), 135 strani, naklada 150 izvodov
VSEBINA
Namesto uvoda – 4
Poročila za leto 2005 – 8
Kronika – 13
Izbor fotografij – 60
TTT (tabori, tekmovanja, tujina) – 65
Dhaulagiri VII - 84
Naši obrazi – 105
Zgodbe naših poti – 112
Rojstva, poroke – 126
Smeh ni greh – 132
Seznam krajšav in kratic – 134
Demistifikacija alpinizma ali kako je tudi slovenski alpinizem zame izgubil svojo nedolžnost
Ne vem sicer za vas, a zame je imel alpinizem že od nekdaj nekakšen "mističen" obraz. Že doma so nas številne mamine zgodbe o njenih hribovskih dogodivščinah iz mladostnih let - pri čemer je s svojim pripovedovanjem znala iz še tako majhne mušice narediti, no, muho - napeljevale k temu, da je alpinizem res nekaj posebnega: je skrivnosten, romantičen, dejavnost le za posebej izbrane, posvečene, tako rekoč mističen. Oče je - seveda njemu na povsem svojstven način - vse to le še stopnjeval do vrhunca: o svojih alpinističnih letih namreč ni govoril čisto nič. Jasno, tudi kupčki knjig, ki so nas obdajali in pripovedovali zgodbe o stenah, junakih in njihovih medsebojnih "obračunih ", so k vsemu temu doprinesli nemajhen delež. In na svet alpinizma sem takrat gledal z neverjetnim (straho)spoštovanjem.
Z leti se je moja podoba o alpinizmu začela spreminjati, z njegovega obraza je pričel počasi "odpadati mejkap" - začneš pač brati med vrsticami, večkrat prisluhneš še drugi (in celo tretji) strani, ne nazadnje med svojim skromnim udejstvovanjem na tem področju začneš tudi sam spoznavati njihove akterje v vsej veličini. Na koncu prideš do zaključka, da (jasno) tudi področje alpinizma ni kaj bistveno drugačno od ostalih področij - vsaj kar se samih akterjev, njihovih značilnosti in posebnosti tiče. Saj ne, da bi to "presenetljivo" odkritje podrlo moj svet, ustvariš si pač svojo sliko o vsem skupaj, v alpinizmu pa si tako ali tako zaradi drugih, le tebi jasnih in všečnih razlogov.
Ob vsem tem "vmitu, ki počasi izginja" se v našem ljubem alpinizmu hkrati seveda dogajajo še druge spremembe, za katere marsikdaj mislimo, da so bistveno bolj usodne in katerih posledice so dolgoročne. Ne da bi se preveč trudili, lahko na prvo mesto postavimo "medijski stampedo " okrog te naše male grede, ki ji pravimo alpinizem in ki ob takšnih in drugačnih dogodkih narašča praktično iz leta v leto. Saj ni potrebno preveč na glas ugotavljati, ampak z vsem kamenjem, ki smo ga v letu 2005 zmetali na T. H. (upravičeno ali neupravičeno - to ve verjetno le on sam) ob njegovem neuspelem podvigu, smo mu na njegovem domačem dvorišču definitivno postavili lastno Golo goro. Ne bo mu več treba hoditi v tujino, bo plezal kar doma, na svojem dvorišču ob svoji hiški...
Povsem logična posledica vsega tega dogajanja je, da se počasi, a zanesljivo, ustvarja vtis, da ta naš alpinizem res ni nič posebnega in da se nanj - podobno kot na npr. najnovejši in najbolj fantastičen pralni prašek - res vsi spoznajo. Temu najprej podležejo novinarji in "drugače posvečeni", do vse ostale "raje" niti ni več daleč. In kaj je potem za takšne uboge pare kot smo mi - in ki tu in tam kdaj povohamo kak star klin - lepšega, kot da osebku, ki nima pojma, kako si naj sploh zaveže gojzarje (če že ravno niso na ježka) razlagamo, kako izgleda dopust na, ne vem, pojma nimam, recimo 6000 metrih, kako si ravno zadel slabo vreme ipd. Takšno razlaganje je zame poezija, čista poezija, vam rečem, definitivno ...
Da pa ne bo vse skupaj zvenelo, kako je vse ok in sploh in ah in brez problemov, bi vas rad spomnil le še na eno komponento našega alpinizma, ki so ji prav tako - vsaj v obliki, kot smo jo poznali nekoč, vsaj po mojem mnenju - šteti dnevi. To so odprave.
Tisti bolj priletni se boste ob tem prav gotovo kislo nasmehnili, zleknili nazaj v globok naslonjač, si prižgali pipico ali dve in se spomnili romantičnih starih časov. Ko je na odprave odšlo praktično celo mesto, da ne rečem cela država. Ko so vsi doma dihali z njimi, ko so z neverjetno nestrpnostjo čakali po več tednov stare novice. Ko so se ne nazadnje vsi veselili morda le uspeha enega, pa čeprav je ta hodil po hrbtih tistih kmalu pozabljenih, da je lahko za trenutek segel po zvezdah.
Da, tudi tega je vse manj. Kar sicer ne pomeni, daje to nujno slabo, le da se tudi ta mit počasi poslavlja. Verjetno na njegovo mesto stopajo drugi nadomestki, lažje "prebavljivi" in taki, s katerimi je manj težav. Morda individualizem, profesionalizacija, zaslužek, egoizem ... Morda je celo prav tako. Ne vem, a sam imam raje "skupinske igre" kot "solažo", uspeh skupine, v kateri močnejši potegnejo tiste skromnejše s seboj, veselje ob uspehu prijatelja, kot da je to moj uspeh - pa še "matrati" se, konec koncev, ni treba zanj ... Uh, kako v bistvu zavidam generacijam, ki so ostale na opisih iz prvega odstavka. Za njih je ta svet zagotovo lažji in manj "neroden".
Dragi prijatelji, dragi bralci! Pred vami je torej v tretje naš in vaš alpinist. Kot urednik upam, da smo iz naše poti skozi leto 2005 spotoma pobrali dovolj zanimivih kamenčkov v obliki vaših prispevkov, da bo tudi vaš mozaik iz tega leta z njimi vsaj malo bogatejši. In z željo, da bodo naši skupni kamenčki počasi začeli graditi mozaik alpinizma, kot si ga čisto vsak zase želi in predstavlja, nazaj. Ali naprej.
Vaš urednik Marko Renčelj