V okviru Komisije za alpinizem je bila letos v začetku decembra priložnost
... udeležbe na zimskem plezalnem taboru v Slovaških Tatrah, pri jezeru Zeleno pleso. Iz Slovenije nas je šlo 16, od tega 7 punc in 9 fantov, prav tako pa se je tabora udeležilo tudi vsaj 20 Slovakov in Poljakov. Prvi dan smo šli v Krakow na gorniški festival, kjer smo si ogledali precej zanimive filme in poslušali tudi predavanje iz odprave. Prav tako smo imeli možnost poslušanja predavanja Chrisa Sharme in seveda se je Chris imel tudi priložnost slikati z nami.
Peter Borič
Naslednji dan smo se odpeljali na Slovaško in od tam dostopili do koče, ki nam je bila varno zatočišče in izhodišče za cel teden plezanja. Prvi plezalni dan sem plezal z Jakobom smer Spiaca-kraska, ki je ponujala v večji meri plezanje po travah in na koncu smeri ugotoviš, da so “travce” res kul za plezat. Samo varovanje je bilo bolj skopo, ker so edina primerna stvar travni klini, ki pa jih nisva imela s seboj.
V torek sem se z Uršo podal v smer Psotka-Varga z idejo, da priplezava na Kežmarsko kopo. Spodnji del smeri je bil dolg kakšne 250 m in nama je povzročal nekaj orientacijskih preglavic, vendar sva zadevo uspela splezat. Po spodnjem delu pa sva se odločila za sestop, saj sva bila za na vrh zelo pozna, nad bivakiranjem v steni pa nisva bila preveč navdušena.
Po končanih turah so vedno sledili še dolgi večeri druženja, ki so mi bili zaradi tako super družbe res pri srcu, v koči pa so vedno poskrbeli tudi za obilno večerjo.
Na 3. dan zaporednega plezanja sem šel z Andrejem Ježem plezat Elegancio, ki ima 2 raztežaja M6 in enega M7, ter še nekaj lažjih. Moram priznat, da smer nudi res super plezarijo, čeprav mi je bil tisti M7 kar precej na mejo. Še najboljša stvar strmih raztežajev je to, da tudi če sneži, lahko plezaš kar precej nemoteno.
V četrtek sem si vzel pavzo, potem pa sta ostala še 2 dneva plezanja. V petek sva z Uršo ponovno poizkusila priti na vrh Kežmarske kope, tokrat po drugi poti. Kar hitro sva prišla v zadnjo tretjino smeri, vendar sta naju na koncu dva plazova, ki sva jih sprožila v razmaku 200 m prepričala, da je bolje obrniti. Sva pa potem, ko sva prišla nazaj splezala še eno smer in dan zaključila čist super!
Zadnji dan plezanja sem šel plezat z Anjo in Poljakom Maksom. Najprej smo zlezli 1. ponovitev variante Cigani idu do neba, potem pa smo se zapodili še v Veličovo cesto. Sredi smeri smo morali počakati še 2 navezi, da sta splezali detajl in zato smo imel M7 detajl še malo bolj začinjen, ker smo ga plezali v temi. No včasih je tako še lažje, ker ne vidiš kakšni izzivi te še čakajo.
Zadnji večer smo tudi več kot odlično proslavili z žurom do jutranjih ur in marsikatero dogodivščino, za katero je bolje da ostane za zaprtimi vrati . Lahko pa omenim, da smo imeli tekmovanje visenja na cepinih med Poljsko, Slovaško in Slovenijo in seveda smo jih Slovenci suvereno premagali.
Glede plezanja bi rekel, da sem zelo užival bi pa rekel, da mi je bila plezarija vsak dan v nek poseben izziv, kljub temu, da sem se za letošnjo zimo kar dobro pripravil. Skratka, bil je res en čudovit teden v nepozabni družbi in izvrstnem plezanju. Hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli, da je ta tabor res super uspel!