Delo - Boštjan Videmšek: ... - več narave, manj družbe
Lepši, bolj (straho)spoštovanja poln in domovanju grških domov primeren zvok od tišine, na skoraj tri tisoč metrih dobesedno visoke pesmi duha in telesa, ne obstaja.
Srčni utrip je bil visok, razgled osupljiv. Očaranost je hotela ustaviti že malce načete noge. A ne, da bi jim namenila počitek, temveč zato, da bi nagradila prvinsko čud(enje), ost osmišljenega bivanja. Telo je trzalo, duša gorskega maratonca je želela kričati od navdušenja in si, iščoč katarzo, hkrati oddahniti. Toda lepši, bolj (straho)spoštovanja poln in domovanju grških domov primeren zvok od tišine, na skoraj tri tisoč metrih dobesedno visoke pesmi duha in telesa, ne obstaja.
Ne bi smel obstajati.
Misli so bile čiste, izprane balasta. Sotekači, nikakor tekmeci, so bili podobno tihi in zadržani; čutiti je bilo mogoče ponižnost in spoštljivost. O hribovski endorfinski evforiji, tako značilni za gorske maratone in nasploh vzdržljivostne preizkušnje, ni bilo ne duha ne (predvsem) sluha. Sporazumevali smo se, če sploh, z gibi, morda kakšnim medmetom. Po veličastni planoti, naravnem amfiteatru pod samim vrhom Olimpa, za katerega se je vsake toliko zataknil gost oblak, morda predtekmovalec nevihte, bog ne daj, se je na eni najbolj prestižnih in tudi najtežjih gorskih tekaških preizkušenj na svetu, Olympus Marathon, zložno prebijala kolona tekačev.
Najhitrejši, svetovna elita, so bili že davno mimo. Usuli so se, kot divje kretske koze kri kri, po meliščih in skalnatih stopniščih. Brez strahu. Kot otroci, ki še ne poznajo bolečine. Je to svoboda? A prav vsi, ki smo se prebili pod vrh in, kar nekaj ur je moralo še miniti, do cilja, smo se zaradi gostoljubja, spoštljivosti in egalitarnosti organizatorjev ter pristne topline lokalnega okolja, ki diha s čudovito težko tekmo, počutili kot – zmagovalci. Takšna »gratifikacija« ni instantna.
To je občutek, ki traja.
***
Vzpon je dolg, strm, na trenutke se zdi neskončen. Romanje v visokem tempu. Naraščajo »višinci«, narašča pričakovanje. Nedoločeno, globinsko, morda primarno.
Potem se, potovanje v srce želje, hkrati odpreta čas in prostor. Narava zdravi in popravi. Skalnati oltar. Navzočnost.
Pri Zevsu, to ni nikakor ni bilo žrtvovanje. Le del poti, ki je cilj sama sebi.
Ko ti vzame sapo
Maraton Olympus je mednarodno tekmovanje v gorskem teku. Poteka pod znamenito goro, ki je imela za stare Grke mitološki pomen. Pot sledi starodavni sveti poti, po kateri so se Grki enkrat na leto povzpeli proti vrhu, da bi počastiti Zevsa in mu prinesli darove. Začne se pri ruševinah svetega mesta Dion, enem najpomembnejših arheoloških najdišč v Grčiji. Območje Olimpa je razglašeno za narodni park, hkrati pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine naravnih spomenikov. Tekmovalci štartajo na treh metrih nadmorske višine in se povzpnejo na 2800 metrov. Proga je dolga približno 44 kilometrov in se konča v kraju Litochoro, sam vzpon je dolg 21 kilometrov. Tekmovanje so prvič pripravili leta 2004. Najhitrejši moški progo premagajo v štirih urah in 24 minutah, ženske pa v petih urah in 18 minutah. R. N.
V božjem nedrju
V karizmatičnem skalnem masivu, poimenovanem Stefani (grško: krona), sem vztrajno iskal, nič človeškega mu ni bilo tuje, Zevsov bradati obraz. Naj poglavar vseh bogov in ljudi, bog neba in nevihte, nad nas ne pošlje kakšne gorske ujme! Pri Zevsu! Spust z gore, dolgo časa nedosegljive navadnim ljudem, je namreč brutalen, neprizanesljiv. Naj skala ne postane drsalnica, kakor je grozila vremenska napoved, sem si, ošabnost kot taka, proti obrisom Zevsovega obraza drznil poslati metafizični telegram in se, trenutek za tem, kot Pečorin na kavkaškem prelazu, zopet ozrl pod noge. (Svojo) resnico ustvarjam v stiku z oprijemljivo podlago, ne v iskanju … božjega. Toda Zevs, substanca vseh nas, je tako prekleto človeški, da je treba tam zgoraj, v nedrju civilizacije, težko je najti bolj neprimerno besedo, ohraniti popolno zbranost. Se osrediniti na čisto vsak korak. Zevsov oče, Kronos, je namreč žrl lastne otroke, ki naj bi ga, tako so mu prerokovali, pogubili. Mati Rea ga je skrila v pogorju Krete, tudi tam sem (ga) iskal, tekel in tekmoval, Kronosu pa je namesto najmlajšega sina izročila v plenico zavit kamen. Zevs se je, ko je odrasel, očetu maščeval in ga prisilil, da izbljuva vse požrte otroke, njegove brate in sestre.
Tam zgoraj, na Olimpu, smo bili odvisni od njegove milosti, ki je, zlorabljen, ni premogel veliko. Ljudi, naravo, živali, usode, vse si je vzel za svoje. Antropocen se je začel z lažnim alibijem. Zgodovina je bila napisana vnaprej.
Holokavst, genocid in atomska bomba so del(o) človeštva. Zevs, ti si le eden izmed nas, bi skoraj zaklel. A sem se, strogo oportunistično, zadržal. Dolga in nevarna je bila še pot v dolino. Do morja.
»Reče in nagne do nje temačne obrvi Kronion,
v slapu uspó se na lica ambrozijski kodri vladalcu
z glave nesmrtne in glej: zaziblje se silni Olimpos!«
— Iliada I, 528–530.
Tudi zato je tako lepo, tako nujno teči. Drevesa imajo korenine, ljudje imamo noge. Dom je vse.
***
Skalnato zatočišče antičnih bogov, ki kot irokeza poganja z visoke planote, spominja na hrbet pahljačaste mečarice (Istiophorus platypterus). Zdi se, da bo Stefani prej ko slej odplavala; kot da jo vleče stran. Sape po hitrem – skoraj tri tisoč vertikalnih metrov v kosu – vzponu iz antičnega svetišča Dion, ki leži na treh metrih nadmorske višine, tik pod vrh Olimpa, ni ravno veliko, a ravno dovolj, da jo – jemlje.
Sledim zaobljubi in stečem malo s poti, da počakam prijatelja. Sklonim se, na srečo brez krčev, in poljubim kamen. Tu je pred petdesetimi leti hodila moja mama, ki jo je zahrbtna bolezen tako kruto zgodaj prikovala na posteljo. Tečem, že vseskozi, tudi zanjo. Zato, ker lahko. Če se le da, vsak dan. Kjer koli. Intenzivno gibanje je za razmišljujočega človeka privilegij – vsakršna podvprašanja so nesmiselna, ker je odgovor absoluten. Dogma. Boj proti statiki; vsakršni. Več narave, manj družbe. Seveda, tek, beg pred smrtjo. Živeti, ne umirati do smrti. Tam zunaj. Tukaj in zdaj.
Visoki obrati in nizek utrip srca.
image
Na poti proti božjemu zatočišču. FOTO: Olympus Marathon/GO Experience
***
Tu, v svetišču, nisem hotel tekmovati. Izkušnjo sem želel deliti, v živo. Četudi brez veliko besed. Olimp – ne glede na petnajsto izvedbo gorskega (ultra)maratona, ki je uvrščen v program svetovnega pokala (SkyRace) – ni prostor za nadkompenzacijo in zadovoljevanje takšnih ali drugačnih potreb, zapolnjevanje mankov.
Krenem, kreneva, proti dolini, previdno. Sem eden tistih tekačev, ki bistveno raje – in lažje – tečejo navzgor. Zato si na vrhu nikoli ne oddahnem. Šteje čisto vsak korak.
In čutim izključno in samo hvaležnost. Kako celostno občutje je to.