Bojan Ambrožič: ... Kljub temu da letos nisem imel časa trenirati, sem seveda vedel da take enkratne priložnosti ne smem zamuditi.
Letalnica bratov Gorišek je gotovo eden izmed največjih slovenskih ponosov in nacionalnih simbolov. Vsako leto uživamo in smo ponosni ko naši letalci letijo prav v dno te velike skakalnice. Tudi sam sem velik ljubitelj skakalnega športa. Žal pa sem premalo pogumen da bi se upal s smučmi spusti po tej strašljivi napravi.
Letos pa se nam je ponudila odlična priložnost. Namreč Redbull, ki je znan po prirejanju ekstremnih in zabavnih dogodkov, se je določil da organizira gorski tek po hrbtišču skakalnice v Planici. Šlo naj bi za najtežji tek na 400 m na svetu. 400 m se sicer sprva sliši smešno malo, ampak na tako strmi progi kot je v Planici je to presenetljivo veliko.
Kljub temu da letos nisem imel časa trenirati, sem seveda vedel da take enkratne priložnosti ne smem zamuditi. Podoben tek so sicer pred tem zelo uspešno že dvakrat organizirali na letalnici v Kulmu. Na obeh tekmah se je s tretjim in drugim mestom odlično odrezal naš gorski tekač in tekmovalec v turnem smučarju Matajaž Mikloša – Majk. Zato je tudi na tej tekmi, v Planici, veljal za ena glavnih favoritov. Vendar tekma še zdaleč ni bila odločena vnaprej, saj sta sta se na štartu pojavila tako 6-kratni Evropski prvak v gorskem teku Ahmet Arslan, ko tudi Poljak Pioter Lobodzinski, ki nosi rekord proge iz Kulma. Za velikega favorita pa je veljal tudi Nejc Kuhar, ki v zadnjem času blesti prav na vseh tekmah na katerih nastopi. Prave tekme v gorskem teku pa si seveda ni tudi mogoče prestavljati brez specialista za najbolj strme gorske teke – Simona Aliča. Zelo me je veselilo da se je na štartu zbrala tako dobra konkurenca da vsaj enkrat že na samem štartu ni bilo vse jasno kdo bo zmagal.
Najprej so bile na vrstu kvalifkacije. Razporejeni smo bili v štiri kvalifikacijske skupine po ca. 50 tekmovalcev. Organizatorji so pravično v vsako izmed skupin uvrstili po enega glavnega favorita za končno zmago. V finale se neposredno uvrsti le 5 tekmovalcev in vsake skupine ter še dodatnih 25 po času. V kvalifikacija smo sicer tekli “samo” 250 m do odskočne mize skakalnice. Sam sem bil uvrščen v tretjo skupino, ki jo je “vodil” Poljak Pioter Lobodzinski, rekorder iz zadnje tekme v Kulmu. Pravzaprav sploh nisem vedel kaj naj pričakujem, še najmanj sem računal da se bom sploh uvrstil v finale. Treba je priznati da sem od teka na Črno prst, pred tremi tedni tekel, treniral vsega le dvakrat. Zato sem vedel da sem v slabi formi. Moj ni bil cilj doseči rezultat, ampak se zgolj zabavati.
Tako sem se v Planiško strmino pognal povsem sproščeno in brez pričakovanj. Začel sem zelo rezervirano, vendar nisem hotel izgubiti stika z najboljšimi. Tekel sem sključeno, z globoko spuščenim težiščem da sem na ta način oprijem tekaških copat povečal na maksimum. Zelo me je skrbelo kako bo drselo na letalnici. Pa se je izkazalo da so bile te skrbi odveč. Hrbtišče skakalnice je namreč prekrito s posebno mrežo (verjetno zaradi preprečevanja erozije vode) po kateri se je dalo odlično teči. Zaradi svoje sključene drže in pogleda usmerjenega pravokotno v tla, nisem videl kje so moji konkurente. Videl sem le njihove copate za gorski tek, nič drugega. Sploh se nisem obremenjeval kako tečejo drugi, skoncentriral sem se le na lasten tek.
Med stotim in dvestotim metrom je skakalnica najbolj strma. Tu nisem tekel, ampak sem hitro hodil ter grabil mrežo. Nosil sem feratarske rokavice, kar se je izkazalo za dobro rešitev za preprečevanja žuljev na dlaneh. Od dvestotega metra dalje do mize skakalnice, pa se teren precej položi. Takoj sem iz hitre hoje preklopil v tek. Nog ostalih tekmovalcev pa kmalu nisem videl več. Neverjetno, ampak v cilj sem s časom 3 min 13 s pritekel kot prvi. Vem da so nekateri najboljši tekmovalci taktizirali in s tem hranili moči za finale. Vseeno sem bil vesel prvega mesta – sploh zato ker je za mano zaostal kar sam rekorder.
Pravega oddiha pa po prihodu v cilj nisem imel, saj me je že prav kmalu čakal nastop v štafetni preizkušnji. Štafete v Planici pa so potekale tako da je vsak v ekipi štirih tekel 100 m – torej 4 krat po 100 m. Naredil pa sem taktično napako. Dres za štafete se je razlikoval od dresa za posamezno preizkušnjo. Zato sem moral sestopiti do vznožja letalnice po nov dres in se potem povzpeti nazaj navzgor skorajda do mize, kjer sem počakal na predajo. Štafeto z imenom “2 much 4 me” smo sestavljali Aljaž in Anže Božič, Simon Novak ter Bojan Ambrožič.
Štafetno preizkušnjo v naši skupini je začel Aljaž Božič, ki je štafetno palico na stotih metrih predal svojemu bratu Anžetu. Žal tega nisem uspel videti, saj je skakalnica tako zelo strma da se sploh ne vidi dna hrbtišča. Sam sem tekel tretjo predajo, ki je od vseh najbolj položna. Tekli smo prek mize skakalnice prek katere smo se povzpeli po nerodno strmih stopnicah. Vse se je odvijalo tako zelo hitro da dogodkom skorajda ni bilo mogoče slediti. Simon je na koncu našo štafeto ponesel do skupno šestega mesta v cilju. Zmaga med štafetami, pa je kar nekoliko po presenetljivo, odšla med cestne tekače z imenom Pr`Koreninc.
Navzdol sem se odpeljal z žičnico, ki je bila danes za vse udeležence brezplačna. Žal pa je bila tako počasna da bi zamudil štart, če bi se udeležil finala poražencev. Na srečo pa je bil veliki finale postavljen na nekoliko poznejšo uro. Sonce je do tedaj že zašlo in ustvarili so se idealni pogoji za tek. Najprej je bilo na vrsti finale žensk v katerem je zmagala Avstrijka Teresa Stadlober (6 min 46 s) pred Petro Miklošo in Manjo Frece.
Potem pa smo bili še mi na vrsti. Sedaj ni bilo več tako lahko kot pri prvem štartu v kvalifikacijah, ko sem se podajal v popolnoma neznano. Zdaj sem vedel kako težka preizkušnja me čaka. Noge pa po dveh štartih tudi niso bile več sveže. V finalnem nastopu sem začel veliko bolj počasi, kot v kvalifikacijah, saj sem si žele prihraniti nekaj moči za zaključek. Vendar se to ni izkazalo za preveč dobro odločitev, saj so se mi konkurenti kar odpeljali. Šele po 150 metrih sem začel teči na polno in hitro pridobivati nazaj na mestih. Po ca. 200 m bi moral iz hitre hoje preiti nazaj v tek. Pa žal ni šlo, saj so me stegna tako močno pekla, da sem bil prisiljen celo hrbtišče letalnice prehoditi. To je tisto kar me je kasneje stalo dobre uvrstitve. Sledilo so še zelo naporne stopnice prek mize. Potem pa sem le uspel steči navzgor po najbolj položnem delu zaletišča. Višje ko je naklon postal zelo hud, pa seveda ni več šlo s tekom. Prav vsak korak hoje je postal hud napor. Kdaj in kako sem se znašel v cilju teka niti ne vem. In to iz dve razlogov: kot prvič od utrujenosti in drugič ker sem gledal izključno pod noge. Moram pa na tem mestu izreči izredne pohvale navijačem, ker ste bili zares glasni. Res ne vem kako bi šlo brez vas v teh ekstremno zahtevnih ciljnih metrih. Hvala! Tekmo sem zaključil na absolutno 12. mestu. Vem pa da bi lahko bilo še precej bolje, če bi v predtekmovanju malce bolj počival. Zmaga tekme je šla v roke Turku Ahmetu Arslanu (5 min 3 s) pred Matajažem Miklošo (5 min 9 s) in Simonom Aličem (5 min 11 s). Čestitke!
Poleg tega pa seveda čestitke organizatorjem za vrhunsko izpeljano prireditev. Mislim da je bil s tem postavljen lep zgled kako se iz teka naredi pravi “show”. Želim si še več takih tekem! Upam da bodo organizatorji vstrajali in da se naslednjo leto spet vidimo na tej težki, a prelepi tekmi v Dolini pod Poncami.
Bojan Ambrožič
Rezultati: redbull.si/cs/Satellite/sl_SI/Red-Bull-400—Results/001243251512614
Foto Tomaž Alauf: picasaweb.google.com
Foto RED BULL: redbull.si/cs/Satellite/sl_SI/Gallery/