Bojan Ambrožič: Vsako leto potekajo pohodi v spomin na Dražgoško bitko. Najbolj znan je tisti, ki se začne na Pasje ravni in poteka po poteh Cankarjevega bataljona. Mi tekači pa ...
... smo šli po trasi pohoda, ki gre iz Železnikov prek Ratitovca, Kosmatega vrha in južnih obronkov Jelovice vse do Dražgoš.
Planinci so s svojim pohodom začeli že ob polnoči. Mi pa smo na pot odrinili ob šesti uri zjutraj. Do Prtovča smo hodili ves čas po asfaltni cesti. Nato pa smo zavili na planinsko pot (čez Razor) proti Ratitovcu. Zaradi močne odjuge in nočnega dežja snega ni bilo več. Šele proti vrhu Ratitovca smo naleteli na centimeter snega in prav toliko ledu na poti.
Ob teh nenavadno toplih zimah, z izdatnim pomakanjem snega, se zdi sledeča zgodba iz časa Dražgoške bitke, kot pravljica. Namreč, 11. januarja 1942, po hudih bojih, se je Cankarjev bataljon zatekel na Mošenjsko planino na Jelovici, kjer jih je nazadnje obkolil sovražnik. Iz sovražnikovega primeža so se rešili tako da so skopali predor skozi globok sneg. Brez dvoma to pomeni da so pred 70 leti imeli čisto drugačne zime, kot jih imamo danes.
Po krajšem okrepčilu na Krekovi koči na Ratitovcu, smo prek planine Pečane nadaljevali na Kosmati vrh. Na tem delu poti je bilo končno nekoliko več snega, kar je omogočalo bolj uživaški tek. Zaradi nočnih pohodnikov je bila pot v grobem tudi označena s trakovi. V vsakem primeru pa je orientacija na območju širnih nepreglednih gozdov Jelovice zelo težavna.
S Kosmatega vrha je sledil dolg spust prek Jesenovca do barja imenovanega Ledine. Od tu je sledil približno deset kilometrov dolg tek po cesti. Marsikje je bila cesta zelo poledenela, zaradi česar nas je kdaj pa kdaj (po nesreči) odneslo s ceste. V splošnem smo bili tu kar hitri. Nekje na pol poti je razpotje imenovana Raztovka. Tu so za nočne pohodnike zakurili kresove. Tudi mi smo se nekoliko pogreli z njimi.
Sledilo je še nekaj dolgočasnih kilometrov po cesti. Potem pa smo se začeli vzpenjati na hrib Vratni rob. Na vrhu se je pokazalo sonce, zaradi česar je postalo zelo toplo. Sledil je le še nekaj kilometrov dolg spust po grebenu do Dražgoške gore. Ta hrib mi je bil že od prej dobro znan iz tekem Gorenjskega pokala. Upam pa da mi bo v prihodnje ta točka še bolj domača, saj je to priljubljeno vzletišče za Jadralne padalce.
Spust v Dražgoše je minil v zelo prijetnem vzdušju, poslušanja partizanskih pesmi, ki so se slišale iz proslave v Dražgošah. Do Dražgoš se je nabral 25 km s 1600 m vzpona in 1230 m spusta. Kolegi so se nato po cesti spustili nazaj v Železnike. Da pa ne bi bilo vsega prehitro konec, sva se midva s Stanetom vzpela nazaj gor na pobočja Dražgoške gore in nadaljevala na Jamnik mimo znamenite Bičkove skale in Bele peči. Tako da se je na koncu nabralo okoli 31 km s 1900 m pozitivnih višincev.
Bojan