PZS - Zdenka Mihelič: ... jubilejno leto Planinskega vestnika
Zadnji letošni uredniški sestanek tik pred božičem je trajal kar štiri ure, a se kljub temu ...
... ni nihče pritoževal. Še več, uživali smo.
Urednik Vladimir Habjan nas je ob zaključku leta 2015, ko smo praznovali 120-letnico od izida prve številke našega Vestnika v daljnjem februarju 1895, zbral v sestavi, kot smo začeli to jubilejno leto.
Po rednem sestanku sta se nam na prijetnem druženju pridružila tudi nekdanja člana uredništva, a še vedno aktivna sodelavca, Andrej Mašera in Marjan Bradeško. V zahvalo za vse narejeno, trud, dolgoletno sodelovanje in njuno delo v planinski organizaciji in pri Planinskem vestniku, ki je še kako zaznamovalo revijo v zadnjem obdobju, jima je glavni urednik Habjan v imenu PZS podelil priznanji PZS. Oba sta svojo pripravljenost sodelovanja zagotovila tudi v prihodnje. Odgovorni urednik pa ni presenetil samo nekdanja člana, ampak je ob zaključku jubilejnega, in - kot je povedal - težkega in hkrati odličnega leta, s priznanji nagradil tudi vse sedanje člane uredništva, se jim zahvalil za minulo delo v PZS, predvsem je poudaril delo pri reviji, in jih spodbudil za zagnano sodelovanje še naprej. "Ob koncu jubilejnega leta smo malce proslavili. Če je bil vse leto na tapeti predvsem Planinski vestnik, je bil končno čas tudi za nas, za uredništvo, za vse tiste, ki ustvarjamo to lepo revijo naše planinske organizacije. Že jeseni sem v tajnosti sprožil postopek za priznanja za člane uredništva in jim jih ob tej priložnosti tudi podelil. Mislim, da sem jih popolnoma presenetil, saj so bili prav ganjeni. Poleg rednih članov uredništva sta se vabilu prijazno odzvala tudi kolega Mašera in Bradeško, ki sicer od začetka leta nista več člana uredništva, vendar z nami še vedno sodelujeta. Vsi so si ta priznanja več kot zaslužili, saj so pripomogli k temu, da je za nami res lep letnik revije. To je še najmanj, kar sem lahko storil za urednike. Smo zelo dobra ekipa, odlično se razumemo, kar je tudi dobra popotnica za naprej. Veselimo se torej novih izzivov!" je dobro varovano skrivnost o presenečenju in smele načrte razkril urednik Habjan.
Člana uredništva Bradeško in Mašera sta bila pod urednikovanjem sedanjega urednika med člani z najdaljšim stažem. Bradeško se je uredniškemu odboru pridružil leta 2001, s prispevki pa je sodeloval že od leta 1986, Mašera pa je bil član uredništva od leta 2002. Oba sta kot prekaljena publicista, pisca več knjig in številnih člankov tudi drugod in z izkušnjami urejanja vodnikov, s svojim bogatim strokovnim gorniškim znanjem in predanim delom pomembno prispevala k boljši kakovosti revije, Marjan tudi na področju promocije revije, Andrej pa kot odličen poznavalec tujih gorniških vodnikov in revij tudi kot idejni nosilec mariskatere oblikovne izboljšave revije.
Marjan, ki je prejel zlati častni znak PZS, čuti Vestnik kot deloma svojega otroka, bral ga je že kot gimnazijec, "pokazal mi je najlepši del narave pri nas. Iz njega lahko izvem, kako so se drugi imeli tam, sem nekako notranje povezan s tistimi, ki so tam hodili in sam delim svoje izkušnje z njimi. Je nekakšen medij med vsemi nami, ki imamo radi gore." Priznanja je bil zelo vesel: "Pomeni mi zelo veliko. To je tisto, kar sem že ves čas želel in čutil, da bi si pravzaprav zaslužil v 14 letih, ker sem se res trudil. Navdušen sem in hvaležen vsem vam in Planinski zvezi, da ste me opazili." Marjanu so bili najljubši ''starinski članki, ki so pokazali, kako so nekdaj šli v gore in kako je bilo v tistih časih. Tako sta mi v spominu najbolj ostala članka nekoga, ki je šel peš iz Ljubljane na Triglav oziroma članek izpred 200 let, ko je šel neki Anglež okrog Triglava; članek sem prevedel in povzel, pokazal pa je, kako je bilo pred 200 leti in kako so tujci gledali na to. Če bi še enkrat pisal, bi še več pisal o doživljanju gora, navdušenju nad gorami, kako je tam lepo, ker se mi zdi, da preveč ‘tečemo' v hribe." Seveda bo Marjan lahko o tem še pisal, saj sodelovanje ne bo prenehalo.
Andrej, ki ga je PZS že nagradila tako z bronastim, srebrnim in zlatim častnim znakom, je prejel pismeno pohvalo PZS. Tudi on se je priznanja razveselil: "Vsako priznanje za opravljeno delo človeka razveseli, posebno če veš, da je bil predlog za prejeto pohvalo napisan iskreno in bona fide." Na delo v uredništvu ima veliko lepih spominov in bi se težko odločil za kakega konkretnega. "Spominjam se, da me je vedno navdajalo neko posebno zadovoljstvo, ko sem dobil v redakcijo kak zanimiv in skrbno napisan prispevek, kjer pravzaprav ni bilo kaj dosti za popravljati ali dopolnjevati in mi je kot uredniku ostala le prijetna dolžnost, da sem izbral primerne fotografije za objavo," pravi Mašera, tudi dober poznavalec tujih gora. Vestnik mu pomeni veliko, zelo veliko. "Z revijo živim že od svojega najzgodnejšega otroštva, ko sem začel z očetom zahajati v gore, saj sem obenem začel prebirati tudi Planinske vestnike, tudi tiste z začetka prejšnjega stoletja, na katere je bil naročen že moj stari oče. Na ljudi, ki so v reviji objavljali svoje prispevke, sem gledal z velikim občudovanjem in strahospoštovanjem, tako da si žal nisem upal že v mladih letih, ko sem opravljal svoje najzahtevnejše ture, kaj napisati za PV. Še v sanjah si ne bi mogel predstavljati, da bom nekoč član uredniškega odbora; šele takrat sem začel v Vestniku tudi objavljati. Delovanje v odboru je bilo gotovo eno najlepših obdobij v mojem življenju; nanj sem na neki način kar ponosen," je skromno in s hvaležnostjo dejal Andrej.
Za zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji so ob koncu slavnostnega leta za našo najstarejšo še izhajajočo revijo na Slovenskem prejeli priznanja tudi sedanji člani uredništva. Zlati častni znak PZS so prejeli Emil Pevec, Mateja Pate in Zdenka Mihelič, srebrni častni znak PZS Irena Mušič Habjan in Dušan Škodič, bronasti Tina Leskošek in Marta Krejan Čokl, pismeno pohvalo pa je prejel po stažu najmlajši član uredništva PV Mire Steinbuch.
Tehničnemu uredniku Emilu Pevcu, ki je prišel v uredništvo prav na začetku sedanjega uredniškega odbora PV decembra 2001 na pobudo Toneta Škarje, ki je poznal Emilovo delo pri odlični in obsežni reviji Ongrčki, in dal predlog uredniku Habjanu, priznanje pomeni pohvalo za vse njegovo dolgoletno delo v matičnem planinskem društvu in za skupno delo pri spremembah in izboljšavah PV. "Pri tem sem sodeloval predvsem z Andrejem Mašero in oblikovalcem Borisom Jurco iz podjetja Nebia, odličnih sodelavcih pri prenovah PV. Mislim, da je Vestnik na dobri poti, da se uvrsti med vse boljše evropske gorniške revije," razmišlja Emil.
In kaj želita Andrej in Marjan sedanjemu uredništvu za delo vnaprej? "Naj se trudi tako kot doslej, in naj morda kakšno stvar, ki smo jo imeli za tradicionalno, ponovno oživi. Ni vse staro za zavreči, prilagaja pa naj se tudi modernim časom," želi Marjan. Andrej, ki bo v letu 2016 praznoval tudi lep življenjski jubilej, je modro in premišljeno pridal: "Trenutni odbor je odlično uglašen. Zelo dobro je, da v njem celo prevladuje lepši spol, ki dostikrat ublaži in pomiri kako napeto situacijo. Uredništvo dela odlično in prepričan sam, da bo tudi v prihodnje tako. Verjetno bo Planinski vestnik tudi v prihodnje ostal dokaj ekskluzivna revija z relativno malo naročniki glede na množice ljudi, ki pri nas zahajajo v gore. Zakaj je temu tako, mi ni jasno. Prav tako mi ne bo nikoli jasno, da je najstarejša še izhajajoča slovenska revija s 120-letno tradicijo (!) nekako v sramežljivem zavetrju, bila pa bi lahko kulturni ponos nekega majhnega naroda, ki se je na številnih področjih gorništva uvrstil med največje na svetu. Najmanj, kar bi si revija že zdavnaj zaslužila, je kako visoko državno odlikovanje! Planinskemu vestniku želim še naprej uspešno in odlično delovanje!"
Zdenka Mihelič