Gore in ljudje: Šel sem po svežih opisih – od nekoga, ki ga poznam zelo dobro. Bilo je vse drugače od tega, kar je povedal, in različno tudi od onega, kar sem že videl. »Pri enakih zunanjih okoliščinah so lahko notranja doživljanja drugačna – in s tem se spremenijo tudi zunanja.«
Zgoda
Rešujem nalogo, včeraj v šali označeni s 13, in zamujam za 13 minut. Pa kaj.
Odhajam, ko za pomoč pokliče sodelavec. Pojavi se šef. Kaj bo iz tega?
V nekaj urah mora rešiti, česar ni znal v preteklem tednu. To ni v redu.
Zakaj je on povsem miren, jaz pa nervozen? Zame to ne bo v redu.
V uri in pol dela se povsem umirim. Gotovo bo to za nekaj dobro.
Vremenska napoved je slaba, a zunaj sije sonce. Zakaj bi ne bilo v redu?
Ko zaklepam avto, se mimo pripelje gospod nadzornik TNP. Klepet je v redu.
Srčno se zasmeje, ko nameravam iti brez krpelj. Smeh je dober (zdrav) za oba.
Takoj vzamem dodatno opremo. Hitro spoznam, da je bilo to zelo dobro.
Spomnim se, da sem očetov zavitek pozabil v avtu. To za nič ne bo dobro!
Sredi Kalvarije sem pokuril vso energijo. Na splošno to ni dobro.
Pozen sem za v dolino. Zakaj ne bilo dobro slikati sončnega vzhoda?
Med jutranjim sestopom pozabim, da me čaka sestanek. Bom že naredil, da bo v redu.
Stališče ustvari zaznavo, zaznava ustvari izkustvo. Izkušnje, ki jih ustvari tvoje dojemanje stvari – to je tisto, kar imenuješ 'resnica'. Tvoja resnica je to, kar dejansko izkusiš. Vse ostalo pa so stvari, ki jih je izkusil kdo drug – in ti o tem pripovedoval. To nima nič opraviti s tabo. (*)
Utrinki
Osebno vreme
Očetov glas je postal radoveden. Zakaj grem na Kredarico? Ker ni za na vrhove. V koči se lahko preoblečem, kaj toplega pojem in popijem. Med pripravljanjem opreme zvečer nisem preslišal: ne pozabi očal in čepice proti soncu. Dopoldan me v službi kolega opomni, da vremenske napovedi delajo zelo veliki računalniki – zakaj vanje dvomim?
Vreme v dolini je lepo, a tega nihče drug ne vidi. Tudi v smeri, kamor sem namenjen, je videti jasno. Mokri oblaki se zberejo nad Pokljuko in se uspešno razpršijo za gorsko pregrado. Sonce sveti vso pot. Spoznam: v slabem vremenu ne bi zmogel. Zvečer smo obdani z oblaki. Rob snežne plohe rahlo pobeli klopi pred vhodom v kočo. Kakršnakoli je bila vremenska napoved za gore, je bila prava za tiste, ki so ostali v dolini. Lepo je samo zame – osebno.
Nobenemu verskemu diktatu ti ni treba slediti, niti se ti ni treba podrediti učenju katerega koli človeka. Lahko se odločiš, da boš zasledoval svojo lastno resnico. Celo, da si jo boš sam ustvaril. Na podlagi svojih prepričanj si svojo resnico ustvarjaš vsak dan znova. (*)
Obleka naredi človeka
Mimo se pripelje Tine. Predstavim mu svoj domišljijski svet in kako mislim hoditi po njem. Mehko se nasmeje in se židane volje lopne po stegnih. V Krmi je pod težo sončne svetlobe sneg krepko popustil! Odvečna oprema se mi zdi vedno pretežka. Samega sebe prepričam: krplje bom potreboval le do stanu. Sedaj zlahka iz avta vzamem dodatno opremo. Verjetno bi po nekaj korakih sam prišel do pravilne ugotovitve, ali pa tudi ne.
Kakšne nas bo naredila obleka iz umetnih materialov? Človek hodi v naravo, da bi prišel v stik z njo. Nas pa čedalje uspešneje izolirajo s sintetično obleko, pitajo nas z umetno hrano, preusmerjajo nam pozornost na opremo, občutke nam nadomeščajo s tehnologijo. Slišal sem hvalo, da se pri sintetični obleki potu ne občuti. Česa vsega še potem ne občutimo? Za zaščito pred občutkom mokrote nosim majico, tkano iz mešanice bombaža in volne.
Velikokrat prana flanelasta maja je danes oranžne barve. Ne verjamem, da sem jo izbral zaradi obiska dalajlame v Sloveniji. Nekaj bom moral ukreniti še glede hlač. Ne dobim takih iz … Letošnjo zimo so prodajali predvsem črne ali sajasto črne. Ne verjamem, da je to zaradi oblaka pepela, ki je pravkar prekril Evropo.
Zavedaj se, da je vse stvar vibracij. Vse. Zato bodi bolj pozoren na vibracije vsega, kar poješ, oblečeš, gledaš, bereš, poslušaš in kar je najpomembnejše, vsega kar si misliš, izrečeš in narediš. (*)
Osebni in posebni pogledi
Popoldan se nad Krmo pojavijo oblaki posebnih oblik. Možno je, da se jih da videti po celi Sloveniji, a tu zgoraj se jih zlahka opazi. Skoraj gotovo sem jih zaznal samo jaz. Zvečer me preseneti temen oblak, ki obvladuje zrak nad Škrlatico. Veliko večerov si privoščim take posebne poglede, a veliko premalo je jutranjih.
Barvni odtenki se zjutraj menjavajo hitro. Intenzivnost horizonta počasi narašča. Opazujem, kje bom zagledal žarek svetlobe. Ko zažari, se iz oči vrne v oči. Vijolični sneg porumeni in dokončno zbledi. Nekaj časa lahko zrem naravnost v sonce. Iz doline se dvigujejo zapoznele meglice in se razblinjajo v jutranji bleščavi. Pogledi so zelo osebni. Malo jih je, ki lahko to jutranje dogajanje vidi iz tega zornega kota.
Zavedanje je občutenje tega, kar si (iz)vedel in izkusil. Eno je, če nekaj veš, in čisto nekaj drugega je, če to izkusiš, in spet nekaj tretjega, če to občutiš. Le občutenje rodi popolno zavedanje. Vedenje samo po sebi lahko pripelje le do delnega zavedanja. Samo izkustvo vodi le k delnemu zavedanju. (*)
Osebne razmere
Pod tanko plastjo novega snega se lepo mehča snežna skorja. Bo višje sneg trši? Krplje skrijem približno na polovici poti. Samo triintrideset korakov potrebujem, da se obrnem in vrnem ponje. V njih sem svoboden. Kjerkoli lahko na novo naredim sled, čisto svojo, edino.
Ena sama sled vodi iz doline navzgor. Zjutraj so razmere ob njej povsem druge. Lepo je pomrznjeno, skorja je čvrsta. Tudi sledi jutranjih smučarjev v dolini ne bo nikjer videti. Take snežne razmere, kot sem jih imel včeraj, so bile samo zame, osebne.
Vse je stvar zornega kota. Perspektiva ustvari percepcijo. Pogled ustvari zaznavo. Način, kako gledamo, ustvari našo zaznavo tega, kar gledamo. (*)
Srečanja so vedno osebna
Fotografiram na vrhu Kalvarije, ko ga zagledam na skali. Hopla, pa sem te videl! Zavem se, da je pravzaprav on opazil mene. Nič ne bo s presenečenjem in s šalo po telefonu. Sprejmeta me z novico: po štirih dneh sem prvi obiskovalec. Pomotoma se jima zlažem in dramatično raztegnem čas vzpona.
Med sestopom najzgodnejšega srečam na vrhu Ulic. Njemu jih sledi še veliko. Med njimi igraje priletita dve študentki gozdarstva. Kaj vse ženske opazijo: palici imam različnih barv. Za njima prisopihata dva fanta s smučmi na ramenih. Omenim jima dve punci vsega dvajset minut pred njima in takoj sta videti bolj čila in manj zadihana.
Pri avtu me čaka še presenečenje. Na suhi in mehki preprogi pod smreko stojijo štirje dečki. Že po tem, kje se preoblačijo, se vidi, da so izkušeni. Dva bi lahko bila tudi pradečka – skupaj imata kar 150 let. Vsi štirje štejejo zavidljivih 263 let. Med zadnjimi pripravami na Triglavski turni smuk je v njihovih zvokih slišati zadovoljstvo.
Razmišljaj samo o stvareh, ki bi jih rad doživel, izgovori le besede, za katere želiš, da bi se uresničile. Svoj um uporabljaj samo zato, da bo dajal telesu navodila za oblikovanje realnosti, kakršne si želiš. Na takšen način ustvarjaš na zavestni ravni. (*)
(*) Neale Donald Walsch, Domov, k Bogu
Iztok Snoj