Delo, Sobotna priloga – Viki Grošelj: Edmund Hillary, kralj na strehi sveta - Desetega januarja letos je v 89. letu starosti v rodnem Aucklandu na Novi Zelandiji umrl ...

Delo, Sobotna priloga, sobota, 19.01.2008

Edmund Hillary, kralj na strehi sveta

»To je Everest in nekaj malega moraš tvegati«

Ravnatelj moje osnovne šole je bil velik, kisel človek, ki je zbujal vtis, da prav nič ne mara otrok. Prvo uro smo imeli zemljepis in rekel mi je, naj pokažem na zemljevidu azijsko celino. Zmedenost mi je zameglila misli in nič nisem znal povedati ne o Aziji ne o kakršni koli celini. Stal sem tam, z bedastim nasmeškom na obrazu in bolj in bolj nerodno mi je postajalo. 'Ne stoj tam kot kaka režeča se hijena!' je zarjul name in razred se je zakrohotal od navdušenja nad njegovo duhovitostjo. Zlezel sem vase in si želel, da bi umrl.«

»Moja samozavest je doživela še en udarec. V prvem tednu je prenapeti mišičasti učitelj telovadbe z zlateničasto rumenim očesom preletel mojo koščeno postavo, zavil z očmi proti nebu in zagodrnjal: 'In kaj mi bodo poslali prihodnjič? … Skupaj z drugimi pokvekami me je spravil v razred nesposobnih in posvetil večino pozornosti učencem z boljšimi možnostmi.«

Prvi človek na vrhu sveta
Desetega januarja letos je v 89. letu starosti v rodnem Aucklandu na Novi Zelandiji umrl veliki Edmund Hillary. Mož, ki je 29. maja leta 1953 skupaj s Šerpo Tensingom Norgayem kot prvi človek stopil na najvišjo goro sveta Mount Everest. Izjemno dejanje je v svetu odmevalo tako kot morda le še osvojitev Severnega in Južnega tečaja. Kako veličasten je bil njun dosežek, kaže tudi dejstvo, da je le šestnajst let po Hillaryjevem in Tensingovem vzponu človek že prvič stopil na Luno. Pa vendar je bilo to zgodovinsko dejanje šele začetek Hillaryjeve bleščeče življenjske poti alpinista, pustolovca, raziskovalca in humanista. Njegovo življenje je bilo ena sama pustolovščina v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Seveda pa v mladosti niti on niti njegovi bližnji niso mogli vedeti, v kaj se bo drobcen suh fantič s štrlečimi rebri in povešenimi rameni razvil. Učitelju športne vzgoje se je zdel povsem neprimeren za kakršen koli šport in mu je to tudi povedal. Zato pa je toliko več bral, predvsem pustolovske knjige. V domišljiji je kar naprej podoživljal junaške dogodivščine, v katerih je bil vedno on glavni junak. Kot sam pravi, je »najmanj dvajsetkrat umrl junaške smrti na bojišču in rešil sto ljubkih deklet«.

V srednji šoli je močno zrasel in se okrepil ter začel odkrivati gore Nove Zelandije, ki so ga povsem prevzele. Nekaj let je vsak prosti trenutek izrabil za plezanje. Spoznal je, da je to zanj tisto pravo, in se v domačih gorah, ki so zaradi naglih vremenskih sprememb zelo zahtevne, izuril v zelo dobrega plezalca. Leta 1951 je z novozelandsko odpravo že potoval v Himalajo in se na njej tako izkazal, da so ga Angleži leto pozneje povabili na raziskovalno odpravo pod Everest in leta 1953 še na glavno, ki jo je vodil John Hunt.

Angleški poskusi na Everestu so se med obema vojnama vrstili na severni, tibetanski strani gore. Na prelomni odpravi leta 1953 pa so prvič poskusili z juga, iz Nepala. Dejstva so znana. Močno moštvo je sledilo smeri, ki so jo leto poprej v dveh neuspešnih poskusih začrtali Švicarji. Na gori so postavili devet višinskih taborov in iz zadnjega na višini 8500 metrov sta 29. maja Hillary in Tensing odšla proti vrhu. Dan je bil lep in brez vetra. Dobro sta napredovala. Nekaj več težav sta imela le v zahtevnem skalnem skoku tik pod vrhom, ki so ga pozneje poimenovali Hillaryjeva stopnja. Zmogla sta jo in ob pol dvanajstih dosegla najvišjo točko našega planeta. Na njej sta se zadržala le kakih petnajst minut, naredila nekaj fotografij, potem pa začela sestopati proti taboru na Južnem sedlu, kjer so ju pričakali tovariši.

»George naju je pričakal tik nad taborom z lončkom juhe, in ko sem zagledal njegovo krepko postavo in veseli obraz, sem se zavedel, kako rad ga imam. Moje poročilo ni bilo ravno pripravljeno za javnost, ampak za Georgea … 'No, pa sva ugnala hudiča!' sem mu povedal in on je zadovoljno prikimal: 'Sem si mislil, da sta ga!'«

»Preprosti čebelar« v vrtincu slave
Že med potjo proti Katmanduju pa so začutili strahovit pritisk medijev in politike, ki so njihovo izjemno dejanje razumeli po svoje in hoteli izvedeti, kdo je prvi dosegel vrh. Informacija, ki bi odlično rabila interesom politike in nacionalizmu, je bila za plezalce povsem nepomembna. Vsi so poudarjali, da je za uspeh zaslužno celotno moštvo. Možje, ki so preplezali najvišji vrh sveta in s tem »ugnali hudiča«, so se ob tem strašnem medijskem pompu počutili povsem nebogljene. Naenkrat je bilo vsega preveč.

Hillary je med drugim izvedel, da mu je angleška kraljica za vzpon na vrh podelila naslov viteza britanskega imperija. To bi moral biti zanj velik trenutek, toda namesto tega je bil ves prepaden. Seveda je bila to velikanska čast, ampak on ni nikoli nič dal na naslove in si ni mogel zamišljati, da bi sam imel katerega. V tisti zmedenosti si je le živo predstavljal samega sebe, kako v raztrgani in umazani delovni halji koraka po glavni ulici v Papakuri, kjer je delal kot čebelar, in začel razmišljati, da si bo moral zaradi naziva sir kupiti novo delovno obleko.

Zanimanje za junake Everesta se je po vsem svetu le še stopnjevalo. Hillaryja, »preprostega čebelarja z Nove Zelandije«, so sprejemale in častile najpomembnejše politične osebnosti tistega časa, kar pa ga ni naredilo niti malo prevzetnega. Ostal je enako dobrodušen, pošten in skromen. Izkazal pa se je tudi kot pronicljiv opazovalec včasih samozadostne in površne politične scene, ki pa je pripravljena narediti vse za dober vtis v medijih.

Vrhunec potovanja in predstavljanja uspešne odprave po Ameriki naj bi bila podelitev Hubbardove medalje Ameriške geografske zveze, ki naj bi jo dobili v Beli hiši iz rok predsednika Eisenhowerja. Peljali so jih v ovalno dvorano, da bi počakali predsednika. Ko je prišel, jih je presenečeno in skoraj preplašeno pogledal in popolnoma jasno je bilo, da nima najmanjšega pojma, kdo so in zakaj so tu. Nagnil se je k enemu od svojih svetovalcev in po dolgem šepetanju le stopil k njim ter jim segel v roke. Potem jih je peljal v veliko sobo, polno novinarjev, kamer in mikrofonov. Šlo je za enega prvih medcelinskih prenosov. Pred novinarji se je obrnil proti Johnu Huntu kot vodji odprave in rekel: »Sir Edmund Hunt.« Ker so mu vsi začeli obzirno prišepetavati, se je Hillaryju zazdelo, da to lahko stori tudi on. Sklonil se je k njemu in precej na glas rekel: »Sir John Hunt!« Eisenhower se je brž popravil. Potem je še s Hillaryjem spregovoril nekaj besed in mu izročil medaljo. Obstala sta v soju žarometov s precej napetim nasmehom na obrazu. Ravno ko sta si oddihovala od velikega trenutka, je izza kamer nekdo glasno zaklical: »Še enkrat mu jo dajte!« Predsednikov prijazni nasmeh se je mahoma spremenil. Stopil je korak naprej, mu vzel medaljo iz rok in mu jo poslušno še enkrat podelil.

Humanitarna nota
Everest je Hillaryjevo ime ponesel po vsem svetu. Vendar pa se sam po vzponu ni prepustil lagodnemu življenju. Leto za letom je odhajal na nove odprave v Himalajo. Vse bolj je sodil med tiste prave raziskovalce, po katerih se je zgledoval. Da bi bolje spoznali svet, so bili ti možje pripravljeni preživeti veliko hudega in prestati mnoge nevarnosti. Tem pogumnim in vztrajnim ljudem se imamo zahvaliti za skoraj vse, kar vemo o svetu danes. Kajti zanje raziskovanje ni bilo le iskanje neznanih krajev. Verjeli so, da pri raziskovanju človek meri svoje moči v spopadu z naravnimi silami v neznanem, težavnem okolju tudi zato, da bi si ustvaril pravo podobo o sebi in svetu, v katerem živi.

Leta 1958 je organiziral in vodil odpravo na Južni tečaj ter jo uspešno pripeljal do cilja. Pri tem je odkril polarne predele planeta, novo področje svojega raziskovanja. Organiziral je še več odprav, predvsem na še neosvojene antarktične vrhove. Azija, celina, ki je ravnatelju v osnovni šoli ni znal pokazati, pa je vseeno ostajala njegov veliki navdih. Niso ga zanimale le gore. Iskal je mistično bitje Jetija, organiziral znanstvene odprave v Himalajo, ki so proučevale vpliv višine na človeški organizem, ter poskušal s čolni na reaktivni pogon prepluti himalajska veletoka Sun Kosi in Ganges od izliva čim više proti izviru. Štiri leta je preživel kot visoki komisar na novozelandskem veleposlaništvu v New Delhiju, kjer je bil pristojen za Indijo in Nepal.

V šestdesetih letih pa je v Hillaryjevem življenju vse bolj začela prevladovati humanitarna nota. Začel se je zavedati, kakšen dar mu je bil dan z vzponom na Everest. Začutil je, da to neprecenljivo izkušnjo dolguje deželi pod Everestom in njenemu ljudstvu, Šerpam. Po razgovoru s Tensingom, ki mu je povedal, da najbolj potrebujejo pomoč na področju šolstva in zdravstva, se je odločil ustanoviti sklad Himalayan trust. S svojim ugledom je v naslednjih letih po vsem svetu zbral na milijone dolarjev, ki jih je namenil za gradnjo šol, bolnišnic, mostov, vodovodov, cest in letališč v dolinah pod najvišjimi vrhovi sveta. Do svoje smrti se je nenehno vračal v Nepal, nadzoroval delovanje sklada in predvsem na začetku pri delu na terenu tudi sam aktivno sodeloval. Kot je večkrat poudarjal, mu je ta dejavnost najbolj osmislila življenje.

Družinski človek in zagovornik ohranjanja neokrnjenih gora
Ob vseh številnih dejavnostih pa je Hillary sebe označeval kot družinskega človeka, vendar s posebnim darom. »Za človeka, ki je bil zmeraj rad doma, imam menda poseben dar, da se zapletam v stvari, ki me vlečejo proč od doma.« Po vrnitvi z Everesta je za roko zaprosil mlado glasbenico Louise Rose. »Privolila je in moje veselje ni imelo konca. To dejanje se je v resnici izkazalo za najpametnejše, kar sem kdaj storil.«

Rodili so se jima trije otroci: Peter, Sara in Belinda. Ko so bili skupaj, so živeli intenzivno družinsko življenje. Med njegovimi akcijami za pomoč Šerpam ga je družina večkrat prišla obiskat v Nepal. Pri enem od takih obiskov, 31. marca 1975, pa se je zgodila huda nesreča. Med poletom iz Katmanduja do letališča Lukla pod Everestom, ki si ga je zamislil in zgradil prav Hillary, je strmoglavilo majhno potniško letalo, v katerem sta bili tudi Hillaryjeva žena Louise in šestnajstletna hči Belinda. Zaradi te tragedije se več let ni mogel izkopati iz depresije. Končno pa mu je le uspelo, kot je sam zatrjeval, prav zaradi humanitarne dejavnosti.

Zadnja leta je postajal vse bolj odločen zagovornik ohranjanja neokrnjenih gorskih območij. Kritiziral je komercialne himalajske odprave, na katerih višinski nosači in vodniki pripravijo pot na goro za čim lažji vzpon njihovih klientov, ki mislijo, da si pomanjkanje plezalnih izkušenj, psihično in fizično pripravljenost ter s tem tudi varnost preprosto lahko kupijo. Številni tragični primeri seveda potrjujejo, da ni tako. Poleg tega pa tak način plezanja ubija prvinski duh pustolovščine in iz najbolj veličastnih gora sveta poskuša narediti adrenalinski park.

Na občasne pomisleke in vprašanja, ali sta bila s Tensingom resnično prva, ki sta stopila na vrh, je Hillary vedno zelo jasno odgovarjal: »S Tensingom na vrhu nisva našla nobenih znamenj, da sta bila Mallory in Irvine tam. Seveda občudujem njun drzni poskus in vesel bi bil zanju, če bi jima uspelo. Vendar sam za uspešen vzpon štejem tistega, pri katerem plezalec doseže vrh ter se tudi srečno vrne z gore. In to nama je s Tensingom kot prvima tudi uspelo.« (Angleža Mallory in Irvine sta leta 1924 poskušala doseči vrh Everesta. Soplezalci so ju nazadnje videli približno 8500 metrov visoko, potem pa ju je zagrnila megla. Nikoli se nista vrnila. Ves čas po njunem izginotju se je pojavljalo vprašanje, ali sta se ponesrečila pri vzponu ali pa že pri sestopu z vrha. Ta skrivnost najvišje gore sveta ni bila razjasnjena niti leta 1999, ko so našli Malloryjevo truplo na višini 8000 metrov.)

Leta 1989 mi je v okviru makedonske odprave uspelo stopiti na vrh Everesta prav po smeri, kjer sta plezala Hillary in Tensing. Leta 1996 pa sem imel srečo in čast, da sem sira Edmunda Hillaryja tudi osebno spoznal. Takratno slovensko smučarsko odpravo na Everest je sprejel na konzulatu Nove Zelandije v Katmanduju. Predvideni polurni pogovor se je razvlekel kar na tri ure in pol. Takrat še zelo čili sedeminsedemdesetletnik me je očaral z iskrivostjo in vitalnostjo. Še posebej pa me je navdušil s svojo skromnostjo in hvaležnostjo za vse, kar mu je bilo dano doživeti v življenju.

Pozneje sva se v Nepalu srečala še večkrat, nazadnje leta 2003 na večdnevnih slovesnostih ob 50. obletnici prvega vzpona na Everest. Kljub neštetim stikom z brezkončnim številom ljudi, kar je moralo biti zanj zelo naporno, se me je vedno razveselil. »O, Slovenija,« je vedno živahno odzdravil, preden sva se zapletla v pogovor.

V svetovni zgodovini bi težko našel človeka, ki je s svojim življenjem, delovanjem in osebnim zgledom tako močno zaznamoval svet raziskovanja in pustolovščin. Pri tem pa ga je ves čas vodila iskrena želja pomagati soljudem in jo je v največji možni meri tudi udejanjal. In to ga je delalo največjega med velikimi.

»Junaki, ki sem jih občudoval v mladosti, so imeli v mojih očeh sposobnosti in odlike, ki so navadnim ljudem nedosegljive. Zelo sem si jih želel posnemati, pa se mi nikoli ni posrečilo, da bi se približal njihovim višinam. V trenutkih nevarnosti se je moje srce zbalo in težko sem se prisilil k umirjenemu pogumu po vzoru junakov. Neka surova moč je bila v meni, manjkalo pa mi je urne roke in bistrega očesa rojenega atleta. Čeprav sem kar dobro mislil in želel pomagati, sem vendar le malo žrtvoval za plemenite stvari.

Potem pa sem odkril, da lahko tudi povprečnež kaj doživi in tudi plašen človek kaj doseže. V nekem smislu mi je strah postal prijatelj – v tistem trenutku sem ga sovražil, vendar je bilo zaradi njega tveganje še bolj mikavno in zadovoljstvo ob zmagi še večje. Zavidal sem ljudem, ki znajo biti umirjeni in hladni – jaz sem bil zmeraj preveč nemiren in življenje je bilo zame nenehen boj proti dolgočasju. A povračilo za to je bilo veliko – prav gotovo večje, kot sem ga bil vreden. Ves svet je ležal pod mojimi okornimi čevlji in gledal sem rdeče sonce, kako se dviga nad obzorje po temni antarktični zimi. Deležen sem bil več vznemirjenj, lepote, smeha in prijateljstva, kakor bi mi po pravici šlo.«

Citati v članku so iz Hillaryjeve biografije Ni zmage brez tveganja, ki jo imamo tudi v slovenščini (DZS 1981, prevod Maja Kraigher), iz intervjuja Vikija Grošlja z njim in iz njunih pogovorov.