Dobro jutro - Mire Steinbuch: Stari Grki so dejali, da tisti, ki ga ljubijo bogovi, umre mlad.
Ganeš V., Anapurna, Ama Dablam, Bobaje, Nuptse, Reticent Wall v El Capitanu, Daulagiri so imena, ki povprečnemu Slovencu ne povedo nič. Morda se mu pri Daulagiriju nekaj posveti v zvezi z nekakšnim plezanjem v Himalaji, vendar kmalu omaga in zmaje z glavo. Pri omembi gore Nanga Parba pa se mu zasvetijo oči: mar niso tam reševali Tomaža Humarja?!
Zgoraj našteta imena so alpinistične smeri, ki v plezalni skupnosti pri nas in v svetu pomenijo težke, resne plezalske vzpone, ki vzbujajo spoštovanje. Skoraj polovico od njih je preplezal sam. Zaradi njih je Tomaž Humar postal svetovno znan alpinist. Človek, za katerega ni nemogočih poti, kakršen je tudi naslov njegove knjige, v kateri opisuje svoje odprave. To dokazujejo tudi leta 1996 podeljeni zlati cepin v Franciji, častni znak Republike Slovenije, Bloudkova nagrada, encian za življenjsko delo v Trentu, ki ga je prejel hkrati z Reinholdom Messnerjem in Edmundom Hillaryjem, ter dve nominaciji za zlati cepin.
Humar je bil kontroverzen alpinist, ki so ga mnogi občudovali, nekateri pa govorili, da sploh ni tako dober plezalec, pač pa izbira skrajno nevarne smeri. Že na drugi odpravi, na Anapurno, njegov prvi osemtisočak, je spoznal, da bo odslej hodil po svoji poti, mislil s svojo glavo in se nikomur podrejal – da si bo ''zdej pa sam ribe lovil'', kot se je izrazil v knjigi Ni nemogočih poti. Širši javnosti je postal znan po dramatičnem reševanju, ko je obtičal v steni Nanga Parbata, od koder ga je izvlekel helikopter. Od tedaj naprej je svoje odprave skrbno prikrival javnosti in jih objavil šele po tem, ko jih je končal.
Mejnik v njegovi karieri je bil samostojni vzpon v južni steni osemtisočaka Daulagiri, kjer je množica zainteresiranih lahko sledila dnevnim poročanjem o poteku vzpona preko interneta. Četudi bi Humar ostal samo pri tem vzponu, bi se vpisal v svetovno zgodovino alpinizma. Toda ego ga je gnal dalje. Ko se mu je zalomilo v Nanga Parbatu, je potreboval dober vzpon, s katerim bi popravil slab vtis in morda tudi svojo samozavest. Podal se je v južno steno Anapurne, kjer je opravil solo vzpon. Ali je bila smer v celoti prvenstvena ali varianta Poljske smeri, v tem trenutku ni pomembno. Tomaž je imel dar in sposobnost, da je znal pritegniti medije. Postal je javna osebnost, fotogeničen, spreten in duhovit govornik.
''Ko sem tam gor, sem samo Njegov! On me ni nikoli pustil na cedilu!" (Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, Anapurna). Stari Grki so dejali, da tisti, ki ga ljubijo bogovi, umre mlad. Humar je našel svojo nemogočo pot in ostal na njej, z božjo pomočjo ali brez nje. Iskreno sožalje družini in svojcem.
Mire Steinbuch