Nedelo, 20.08.06 – Boris Jež: Pred dobrim letom smo trepetali za Tomaža. Zdaj za Toma
Nedelo, nedelja, 20. avgusta 2006
Reaktor
Pred dobrim letom smo trepetali za Tomaža. Zdaj za Toma. Tomaž Humar je obtičal na višini šest tisoč metrov, v steni Nanga Parbata, ki še zdaj velja za neosvojljivo. Čakali smo šest ali sedem dni, ne spomnim se več, da ga bo kdo rešil iz obupnega položaja, toda Slovenija seveda ne premore primerne logistike. Morali smo počakati na pakistanskega predsednika Perveza Mušarafa, da je k tisti »kaverni«, kjer je tičal nemočni Tomaž, napotil helikopter, ga v pičli minuti spustil v dolino in ga rešil. V zgodovino sta prišla oba – Tomaž Humar in pakistanski predsednik; ne vem, zakaj ne omenijo pilota.
Zgodovina se dogaja tudi po najbolj zagonetnih stranpoteh. Spomnimo se Lawrencea Arabskega, ki je organiziral uspešen arabski odpor proti Turčiji, s tem pa nehote združil Arabce v nevarno protizahodno silo. Zahod ne bi dolgo zdržal, če ne bi imel ameriške podpore. Skratka, moral se je znajti neki Evropejec, da je združil Arabce – in še bolj zakompliciral zgodovino. Tedaj je bilo težko priti v Arabijo, še teže je bilo po njej potovati in preživeti, danes pa to ni več problem. Če ne skrivate steklenice viskija in biblije. To je kaznivo s smrtjo. Je smrt sploh kazen?
Pakistanski predsednik Mušaraf je pokazal, da se tudi iz stene Nange Parbata da izvleči, iztisniti človeške probleme, ki so univerzalni, vsesplošni. Vsi živimo na istem planetu – kar je pač fraza, toda tudi realnost. S Tomažem Humarjem se je Slovenija povzpela v svetovno globalnost, ne s kakšnimi turističnimi spoti ali podobnimi neumnostmi. Tomaž je dvignil Slovenijo na šest tisoč metrov in Triglav je ostal štiri tisoč metrov niže. S Triglavom pa tudi vsi Slovenci. Triglav naj bi bil simbol, ne merilo …
Leto dni po Tomažu je vest slovenstva zbudil Tomo. Tomo Križnar ni plezalec, človek, ki bi tičal v »kavernah«, je tako rekoč pehotnik, prašinar, kot smo rekli v nekdanji ljudski armadi. Tomaž nam je obtičal nekje v Himalaji, skoraj na robu sveta, Tomo pa v Darfurju, v najbolj bednem zakotju tega človeštva. Se oba borita za isto? Tega nikoli ne bomo vedeli, kajti podviga sta komaj primerljiva – Tomaž je plezal za nekaj svojega in hkrati univerzalnega, Tomo je »plezal« za nekaj malce drugačnega, obojega. In zdaj je treba reševati tudi njega.
Je tisoč kilometrov daleč od sleherne civilizacije.
Našega vrhunskega alpinista je reševal pakistanski predsednik (Hvala mu!), našega mirotvorca v Afriki do nedavnega ni reševal nihče. Nemški veleposlanik, ki v tistem okolišu zastopa Evropsko unijo – in torej tudi nas – je želel in povedal, da naj bi se na sojenju Križnarju zaradi domnevnega vohunstva znašel vsaj kakšen predstavnik države Slovenije. Predstavnika države Slovenije ni bilo! Konzul, ki nas zastopa v Kairu, je potreboval kar dvanajst dni, da bi se oglasil v Kartumu, od glavnega mesta Sudana do zapora, kjer »gnije« naš Tomo, pa je še tisoč kilometrov! Naši oblasti se ne mudi do svojih državljanov.
Slovenska zunanja politika postaja notranja politika. Če imamo nekoga v steni Nange Parbata, je bolje, da vmes poseže tamkajšnji predsednik, bognedaj, da bi se vpletali slovenska gorska reševalna služba, Cerkev, parlament … V »zadevi Križnar« smo trčili ob nekaj podobnega. Slovenski državljan, ki bi smel biti v ponos svoji državi, toda brez sleherne podpore matične domovine. Kako si Slovenija predstavlja, da bo predsedovala Evropski uniji, če ni sposobna zaščititi nobenega svojega državljana? Nemški veleposlanik v Kartumu mora povedati, da je na sodišču pričakoval »vsaj minimalno slovensko zastopstvo«.
Zunanji minister in predsednik države se bosta morala prej ali slej dogovoriti, kako se križajo slovenski »geostrateški« interesi v pakistanskem gorovju in v severnosaharski Afriki. Slovenija bo v kratkem predsedovala Evropski uniji in od nje se vsekakor pričakuje, da bo to počela verodostojno. V Slovenijo verjamemo, bognedaj, da ne bi! In prav zato moramo imeti v mislih slehernega Humarja ali Križnarja, kajti ta narod bo obstal le tako, da bo prepoznaven od Himalaje do Sahare. Križnar niti sam ne ve, kaj ta trenutek počne za samoumevanje slovenskega naroda, ki je dolga stoletja spal. Čas je, da se odpremo navzven. Tomaž in Tomo, hvala.
Boris Jež