Četrtkova zgodba:
Na vzhodu še ne dežuje. Za vsak vrh sem verjetno prepozen, pa kaj potem. Samo da grem nekam. Opremo vozim v avtu že dva dni. Vsako noč se je vreme malo poslabšalo, a za gore ni bilo časa.
Četrtkova zgodba
Topla
Vseeno kam, samo da grem
Napovedi. Tik pred odhodom pljuskne po hodniku mali val panike. Šlo je za več kot leto dni stare napovedi. Zdi se, da ne morem kar zapustiti delovnega mesta. Brezuspešno češem prenapolnjen spomin. Iščem med odposlano pošto. Na srečo najdem nek napačen podatek. Lahko grem. Vremenska napoved obeta lepše vreme na vzhodu. Ko zapeljem na cesto, poskušam biti v mislih že v gorah. Po uri vožnje še vedno ne neha pršeti. Bo že. Dopoldan sem v službi napovedal izlet na Raduho. Mene pa vleče v Toplo. Nad Solčavo se začne drug svet. Uživam v vožnji po hriboviti pokrajini. Na prazno panoramsko cesto pod Olševo priteče nemški ovčar in se postavi pred avto. Ha, kaj tako ustavi vsak avto? Spomnim se ga od lani. Spustim šipo in pozdraviva se. Naslednjič bom zagotovo stopil iz avta. Oči mu svetijo prijazno. Je vedel, da me je razveselil? Ob gozdni cesti v Koprivno prepoznam gospoda iz gostišča v dolini. Spet se krepi dobra volja! Ne utegneva si veliko povedati, zadaj pripelje drug avto. V Toplo ni več daleč.
Topla. Na parkirišču pred opuščenim rudniškim rovom Miha Fajmut poravnava skladovnico drv. Napovem mu izlet do sedla. Sam pri sebi še vedno mislim na vrh. Pogovor ima prednost pred preoblačenjem. Napetost iz službe popušča. »Še tole vam povem. Tule so Avstrijci mislili narediti smučišče. Šestnajst žičnic bi stalo na moji posesti. Tamle gor, kjer je sedaj meja (oblaka), bi stala restavracija s petstotimi sedeži. Tule spodaj pa imamo zajetje za vodovod. Rekel se jim: svojo nesnago obdržite kar tam čez. Ob Klopinskem jezeru so zgradili nove hotele in so hoteli razširiti ponudbo za nove goste.« Zgodi se, da kakemu znancu večkrat povem eno taisto zgodbo, od neznanega Mihe pa vsakokrat slišim povsem novo. »Kdaj pa naj bi Avstrijci tu gradili?« »Pred kakimi osmimi leti.« Dobro, da imamo domačine, ki imajo radi svojo zemljo, radi svoje gozdove in radi svojo Peco.
Knapovska pot. Poznam pot, poznam veter. Jugozahodnik piha z gore navzdol. Gora vetru spremeni smer in mu spreminja smisel. V hribih sem rad tudi ob slabšem vremenu. Gore imam rad ne pomeni, da mi je najpomembnejše osvajanje vrhov. Želim si biti na njih, z njimi. Pravzaprav si želim biti z naravo in v naravi. Le da sem za odtenek raje v gorskem delu narave. V oblačnem pokrovu izginejo barve. Na sedlo stopim, ko začne ugašati dnevna svetloba. Moč jugozahodnika je tu zgoraj osupljiva, dobesedno jemlje mi sapo. Veter mi v trenutku osuši solze. Taiste, ki jih je maloprej izvabil iz oči. Obrnem navzdol - popravljam napako izpred enega leta, ko sem želel za vsako ceno iti naprej. Takrat mi je sicer uspelo stopiti na vrh, cena ni bila majhna. Večji del so jo plačali drugi. Sem danes obrnil iz previdnosti ali iz strahu? Prvo je posledica znanja, drugo neznanja. Izlet je prijeten, če stres zdravi, ne da ga sam proizvaja.
Večer. Drčljiva strmina sporoča – ne samo gora, tudi poti niso kar tako v teh krajih. Postanem v temni tihoti, le snop čelne svetilke para zgoščen zrak. Med drevjem zatopota. Postane mi nelagodno. Raje se premaknem naprej. Enkrat se bom soočil s tem neprijetnim občutkom. Obstal na mestu, počakal. Verjetno so gamsi, ki sem jih videl podnevi. Slišim jih, kako se umikajo pred menoj, skupaj se spuščamo. Ovinek poti v levo nas loči. Glasovi potihnejo. Skozi oblak rahlo proseva skoraj polna luna. Veselim se zgodb pri Fajmutu. Pričaka me svojeglav in poreden bernski planšar. Z zobmi začne vleči za hlače, da bi se igral z njim. Mogoče nima ustreznih genov za te posebne kraje. Gospa ponudi dobro kavo in napolnjen mali zelen kozarček. Topel občutek dajejo ti kraji. Obljubim si, da se v Toplo vrnem še letos! Pot na Peco je iz te doline najlepša. S sveže napolnjenim akumulatorjem se počasi vračam domov.
(O stresu) Kjer je stres, tam boste našli tudi občutja krivde. Jezni ste, ker morate delati nekaj, česar nočete, to pa je bistvo stresa. Napetost izhaja iz odpora proti napačno razumljenim avtoritetam – napačno razumljenim zato, ker nihče nima oblasti nad vami. Nihče vas ne more k ničemur prisiliti, lahko pa se prisilite le sami. Stres si ustvarite sami, ker vaša svobodna volja sama izbere stresne okoliščine. Ali ni ta prestrašena želja po obvladovanju prihodnosti nadvse stresen dejavnik? Verjeti morate, da ste vsak trenutek pripravljeni na vse, kar bi vam utegnilo stopiti na pot. (Doreen Virtue, Pogovori z angeli)