Nedelo, Mateja Kotnik: Polulane plenice nad Fajmutovim štedilnikom na drva
Na pragu mogočne stanovanjske hiše s štiridesetimi enako velikimi okni, ki jo je v dolini Tople pod ovršjem najvzhodnejšega slovenskega dvatisočaka, gore Pece, pred več kot stotimi leti zgradil takratni gospodar Matevž Kočnik, sta stala Anica in Ivan. Gospodinja se je najprej večkrat pogladila po predpasniku, nato z rokami segla v lase, da bi si popravila še pričesko. »Kmet, ki si nadene kravato in se pogospodi, ni kaj prida gospodar,« se je ob ženino zadrego obregnil 75-letni Ivan, dolgoletni gospodar pri Končniku, na najviše ležeči od petih topelskih kmetij.
Oblečen v debelo, doma pleteno jopo iz ovčje volne, se je usedel za skoraj 130 let staro mizo, ki jo je bil mojster Jernej Stane izdelal iz javorja in okrasil z intarzijami iz slivovega in hruškovega lesa, ter začel pripovedovati: »Za moje vnuke je to le pravljica, a vse, kar bom povedal, se je zares zgodilo.«
»Z Anico bi lahko ostala v dolini. Ona je imela dobro službo v Rušah, kjer je delala kot računovodkinja, in tudi zame bi se kaj našlo. Najbrž bi živela bolj lagodno, a moje starše bi pokopalo, če ne bi prevzel kmetije, kjer naši predniki obstajajo že več kot petsto let,« je povedal Ivan, ki je posest pred leti predal v upravljanje hčerki Ivani in zetu Luki Vrtačniku. Anica je prišla h Končniku pri petindvajsetih. »Tisti dan je bila Peca vsa v megli. Tako kot danes,« se spominja. »Tu pa jaz nikoli ne bom živela,« je takrat zabrusila človeku, ki mu je predala srce in se iz rodnih Haloz kmalu zatem primožila v koroško visokogorje. »Mislila sem, da se šali, ko mi je rekel, da potrebujeva dva dni, če hočeva obhoditi vso posest, a je imel prav,« se je nasmejala in pripomnila: »Zame je v življenju največja sreča, če si zadovoljen s tem, kar imaš.«
Bruseljske krmilne direktive
Pri Burjaku, Florinu, Kordežu, Fajmutu in Končniku, petih topelskih kmetijah, ki so ohranile obliko celka, na prisojni strani ene najslikovitejših gorskih dolin v Sloveniji, so od nekdaj živeli z naravo. Vsaka kmetija je bila zaokrožena gospodarska enota z velikimi gozdnatimi površinami, številčno čredo ovac in goveda ter lepo obdelanimi polji, na katerih je raslo več vrst žita. »Na vsaki se je vrtelo mlinsko kolo. Življenje je bilo trdo, a druge možnosti ni bilo. Nekdaj smo imeli pri hiši štirinajst hlapcev, dekel in pastirjev. Na kmetiji ni bilo traktorjev in drugih modernih priključkov, le 'gare', v katere smo vpregli volove,« pravijo pri Končniku. »Zdaj košnjo opravimo sami. Če smo pridni, v dobrih dveh tednih. Gospodarji pa se morajo ob fizičnem delu ukvarjati še z administracijo. Bruselj nam narekuje, kakšna krmila naj uporabljamo za ekološko kmetovanje, s katerim imamo večje stroške kot pa koristi, ter nas uči vse sorte traparij,« je ogorčen Ivan, zet Luka pa samo prikimava. »Tudi gozdarji in kmetijski pospeševalci le še prelagajo papirje. Anico rad podražim, da zdaj, ko kmet za vse potrebuje kakšen dokument, tudi ona brez papirjev ne bi mogla več priti iz Haloz na Koroško,« se reži Ivan, ki mu je zoprno, če ga kdo podraži, da so kmetje 'škrti': »Če hočeš skuhati liter borovničevega žganja, moraš nabrati kar osemnajst litrov borovnic! Veste, koliko ton sena poje bik, da doseže tržno vrednost? Kar sedem. Da ne govorimo o drevesu, ki raste v gozdu od devetdeset do sto let, preden je na razpolago kmetu … Potem pa naj še kdo poreče, da smo kmetje skopuhi in da tega, kar ustvarimo, ne delimo radi z drugimi.«
Pozimi je samotno
Dolina Tople je od leta 1966 zavarovana kot naravna znamenitost in krajinski park, območje je vključeno tudi v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Prednost ali slabost za triindvajset domačinov? »Vam bom kar na praktičnem primeru odgovorila na vprašanje,« je rekla Cvetka Fajmut in na vzhodni stani hiše pokazala na fasado. »Po navodilih spomeniškega varstva smo jo že dvakrat popravljali. Kar poglejte! Omet spet odpada,« je bila žalostna Cvetka, ki je bila pred prevzemom kmetije dvanajst let od doma: »Ker sem edinka, sem sprejela to nalogo in ni mi žal. Ko človek vzljubi to dolino, je ne bi zapustil za nič na svetu.«
Pri Fajmutu, kjer bodo hlev prekrili z novimi smrekovimi 'šitlni', ob koncu tedna radi sprejmejo obiskovalce. »Če smo iskreni, bi za turiste največ časa imeli prav zdaj, a pozimi je težko priti v Toplo, poleti, ko je turistov največ, je na kmetijah ravno največ dela,« je rekla Cvetka Fajmut, Anica Kočnik pa je v smehu nadaljevala: »Pozimi je res dolgočasno in na kmetijah vlada precejšnja samota. Naša družba so samo družinski člani. Poleti pa … Včasih, ko slišimo s travnikov, da se pelje po dolini kakšen avto, držimo pesti, da se ne bi ustavil prav na našem dvorišču.«
V štirih dneh dva tisoč šitlnov
»Kako dolgo ostanete pri nas?« je Cvetka spraševala Poldeta Kosa, enega redkih mojstrov, ki še znajo cepiti šitlne in z njimi prekriti strehe. »Če me boste imeli lepo,« se reži Polda, »jih bom dva tisoč, kolikor jih potrebujete za streho na hlevu, nacepil v štirih dneh. Če ne, ostanem kakšen dan več.« Obrti ga je naučil njegov ded. »Ko sem jih imel dvanajst, sem prekril prvo streho,« se spominja Polda, ki je zaskrbljen, kdo bo topelska in druga koroška kmečka poslopja v prihodnje prekrival s skodlami in šitlni. Mladih, ki bi delo obvladali, ni. »Ta stari pa ne bomo večno,« svari Polda.
»Malo še, pa boste prišli k mizi,« mu je rekla Cvetka, medtem ko je kot za šalo po plasteh cepil sveži smrekov les. Tisti dan se je za štedilnikom na drva vrtela njena mama Marija. Tako kot pri Fajmutu tudi na drugih topelskih kmetijah kuhajo domače jedi. »Gostom vnaprej povemo, da pomfrita in čevapčičev pri nas ne bodo dobili,« je rekla Cvetka. Pri Končniku pa Anico jezijo vnuki: »Saj so pridni in jih imamo vsi zelo radi. Le to mi ni prav, da se nočejo zdravo prehranjevati, čeprav imamo vse možnosti za to. Razen paradižnika in paprike, ki zaradi višine ne uspevata, je vsega v izobilju. Toliko sem skuhala sadnega soka iz borovnic in malin, oni pa najraje pijejo kokakolo.«
Po mleko kar v Končnikov hlev
Gospodarska poslopja na Končnikovi kmetiji stojijo na nadmorski višini 1125 metrov, do počitniške hišice črnjanskega centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) pa se je treba povzpeti še kakšen meter više. »Iskali smo prostor, kjer bi svojim varovancem lahko organizirali t. i. gozdno šolo. Opuščena mejna stražnica v Topli je bila kot nalašč za to,« je povedal Marijan Lačen, direktor CUDV Črna na Koroškem. Od ponedeljka do petka je počitniška hišica povsem zasedena: »Domačini so naše varovance, ki so zaradi motnje v razvoju drugačni in zato tudi toliko bolj posebni, lepo sprejeli. Še zlasti to velja za naše prve sosede, Končnikove, h katerim hodimo po jajca, mleko in skuto.«
Topla pa ni edinstvena in neponovljiva le zaradi svojih ljudi in kulturne dediščine, temveč tudi zaradi izjemno lepega in pristnega naravnega okolja. Matjaž Jež, vodja mariborske območne enote Zavoda RS za varstvo narave: »Dolina Tople je pravi biser med slovenskimi alpskimi dolinicami. Izjemna je zaradi stavbne dediščine in zaradi svoje velike biotske pestrosti. Nič čudnega, da je naše najstarejše zavarovano območje. Predpisi, ki so bili sprejeti leta 1966, niso optimalni. Lahko bi bili boljši. Med vlado oziroma vladnimi institucijami, ki so takrat urejale to področje, in prebivalci doline ni bilo nobenega sodelovanja. Ljudje to zamerijo. V zadnjem času lahko zatrdim, da je dialoga več. Res pa je, da bo treba razmisliti, kako bi predpise o zavarovanju Tople posodobili po načelih, ki veljajo v današnji moderni družbi.« Strokovnjaki so si enotni, da morajo težnje po spremembi zastarelega odloka voditi k modernemu krajinskemu parku, ki ga bodo soupravljali prebivalci Tople. »Naš cilj je, naj bo zaščiteno območje simbol razvoja, in ne zavora pri gospodarjenju,« poudarjajo strokovnjaki z različnih področij. »Direktive, direktive, direktive … Samo to poslušamo že leta,« je hud Končnikov Ivan, za domačine Anza.
Gorskega apolona ni več
Med redkimi pticami in živalskimi vrstami, ki so našle zatočišče v dolini, Matjaž Jež, sicer profesor biologije, najprej omeni gozdne kure. »Teh je več vrst; od gozdnega jereba, divjega petelina, ruševca do belke.« Na Peci raste posebna vrsta trave, peška ovsika. To je edino rastišče na svetu. »A trav nihče ne opazuje rad. Več zanimanja je za visokogorske cvetlice, kot so zoisova zvončica in druge.« Da je dolina ranljiva, dokazuje podatek, da je v njej nekoč letal izjemno redek metulj gorski apolon. »Žal ga zadnjih dvajset let nismo več opazili. Smo pa našli kakšnih trideset vrst dnevnih metuljev,« je povedal Matjaž Jež.
»Dokler bodo pri hišah polulane plenice, se za prihodnost doline ni bati. Za še en rod je poskrbljeno, kako bo naprej, ne ve nihče,« je rekel Ivan Kočnik. »Mogoče je pa prav zaprtost doline, zaradi katere se je tod ohranilo toliko rodov, za nas prava sreča,« razmišlja na glas in doda: »Saj ne, da ljudje ne bi bili dobrodošli, a pridejo naj taki, ki iskreno spoštujejo naravo.«
Foto: Borsi