Slovenski narod (1941): Whymperjeva zmaga je bila na povratku plačana s tragedijo, ki jo je zakrivil neizkušeni Hadow. Pri prehodu čez nevarno pečino so mu odpovedali živci, strmoglavil je ter potegnil za seboj Croza, Hudsona in lorda Douglasa.
Nemški pisatelj Carl Haensel je opisal v obliki romana tragedijo na Matterhornu iz leta 1865.
Prozaično delo nemškega pisatelja Carla Haensela »Boj za Matterhorn«, ki ga je avtor sam označil kot roman-resničnost in ki je izšel te dni tudi v češkem prevodu, izvira večinoma iz avtentičnih zapisnikov svojega glavnega junaka angleškega plezalca Eduarda Whympera. On je prvi premagal Matterhorn in sicer v 70. letih preteklega stoletja na čelu sedmih mož. S tem je posredno priboril slavo Zermattu od koder je krenil na izredno naporno m nevarno turo.
Whymper, resnični junak resničnega doživljaja, ki ga je Haensel povzdignil na najvišjo stopnjo junaške pesmi o boju človeka proti gmoti, je spadal med plezalce, ki ne smatrajo plezanja po strmih visokih stenah za sport, poln romantike in razburljivih trenutkov. Do malone nadčloveškega napora ga je privedlo plemenito nieztschevstvo, ki je nahajalo v tem potiskanju meja človeških možnosti do velegorskih višin triumf človeškega duha, upor proti gmoti in bogu. Pravo poslanstvo moža in višek smisla življenja na zemlji.
Po petletni pripravi, ovirani z mnogimi neuspehi, toda napolnjeni s temeljitim proučevanjem gora, se je Whymper v juniju 1865 lotil svojega načrta.
Tik pred nastopom ture ga je pa zadržala verolomnost njegovih valtournanchskih vodnikov, ki so se skrivaj pridružili njegovemu nasprotniku Giordanu.
Ves obupan zaradi tega neuspeha je odšel Whymper v Zermatt, kjer je bila Giordanova ekspedicija že visoko v planinah in morda že tik pred ciljem. Tu je zbral okrog sebe novo skupino plezalcev. Poleg dveh domačih vodnikov očeta in sina Taugwalderjev ter chamonixkega plezalca Michaela Croza je bil v nji sloveči alpinist duhovnik Charles Hudson in dva mlada plemiča, srednje izkušeni Douglas in popolni novinec Hadow, Hudsonov varovanec Po dvodnevnem dramatičnem plezanju so res dosegli vrh Matterhorna, kjer so izobesili zastavo, na hitro roko narejeno iz modre Crozove srajce. Konkurenčna Giordanova ekspedicija, ki jo je vodil Carell, je bila ta čas 150 m pod njimi, toda Whymperova zmaga jo je tako potrla, da se je nemudoma vrnila v Waltournache. 
Toda Whymperova zmaga je bila na povratku plačana s tragedijo, ki jo je zakrivil neizkušeni Hadow. Pri prehodu čez nevarno pečino so mu odpovedali živci, strmoglavil je ter potegnil za seboj Croza, Hudsona in lorda Douglasa.
Vrv, s katero so bili ti štirje plezalci privezani k Whymperu ter obema Petroma Taugwalderjema, se je med Douglasom in starim Taugwalderjem pretrgala. Po Taugwalderjevem mnenju bi bili sicer vsi strmoglavili v prepad.
Whymper se je vrnil z Matterhorna ves skrušen zaradi tragične smrti svojih tovarišev, posebno Douglasa, s katerim je bil sklenil med plezanjem tesno duhovno prijateljstvo. Takoj drugo jutro je organiziral rešilno ekspedicijo. Zermattski katoliški župnik je svojim vernikom prepovedal udeležiti se je, ker je videl v tragediji kazen božjo za luterane. Toda Whymper je navzlic temu zbral ljudi in z njihovo pomočjo je odkril na ledeniku pod prepadom tri mrtve tovariše. Četrti Douglas, je bil brez sledu izginil. Whymper je sam zahteval, naj se uvede kazensko postopanje proti njemu in Taugwalderiu, ki je bil lahkomiselno uporabil staro vrv, čeprav je bila pri rokah nova. V Tauguwalderju je videl Whymper pravega krivca katastrofe. Švicarski sodnik je pa proglasil katastrofo za nesrečno naključje in ustavil vsak progon. Evropski listi so obrnili ost napada proti Whymperu in ga obdolžili, da je Taugwalderjema nalašč prerezal vrv, da bi si rešil življenje.
Z matterhornsko tragedijo je bilo Whymperovo življenje zaznamovano do konca. Moral se je dolgo braniti proti napadom, preden se je v očeh sveta opravičil. Notranja rana, ki mu je bila zadana s tragično Douglasovo smrtjo, se pa ni nikoli zacelila. Do konca življenja je prebil Whymper v bližini Matterhorna in neprestano se je vračal tja, kjer so najbrže ležali Douslasovi zemski ostanki. Potreba pojasniti tragedijo in neobhodnost pismene obrambe sta napravili iz Whvmpera opisovalca plezalskih doživljajev in dobrega alpinističnega raziskovalca. Njegova zadnja želja, da bi bil pokopan v Zermattu, kraj Douglasa, se ni izpolnila, kajti Douglasovega trupla sploh niso našli.
Carl Haenpen, ki je našel trden temelj svojemu romanu v Whymperovih zapiskih, je znal ustvarili iz njih naravnost baladično zanimivo povest o žilavem boju, prijateljstvu in bridkosti. Nad enostavno razvrščenimi dejstvi je znal razpeti žareči obok njihove čustvene utemeljenosti in dati pesniku posvetilo človeško priprosti pripovedi svojega junaka, ki je nedvomno postava avtorjevega srca.
Foto: splet in G-L