Polet.si, Neznana Slovenija - Dragica Jaksetič: Snežnik. Biser v srcu Slovenije.
Včasih so tja gor rinili samo kmetje po les, z živino ali na košnjo, za njimi so prišli vojaki. Za četrt stoletja najprej italijanski, nato za pol stoletja jugoslovanski. Prvi so za sabo puščali travnike, ki še vedno kljubujejo zaraščanju, drugi podzemne rove in strelske utrdbe, tretji strelišča in »tankovske« poti. A vojská ni več in je mir. Ovce, nekaj konj in krav na paši. V ogradi z njimi tudi psi čuvaji, ki so mimoidočih navajeni. Poti peš ali na kolesih radi uporabljajo domačini, ki so visoke kraške travnike, ki se končajo tam, kjer se začnejo snežniški gozdovi, spremenili v nekakšen naravni rekreacijski park. Pozimi in poleti. Poleti, ko se vrnejo s hrvaškega morja ali slovenskih gora, borovci tod še bolj dišijo, domača pokrajina je še lepša, ljubša kot prej. Takšna, lepa in nenavadna, se bo gotovo razodela tudi tujemu očesu.
Gozdno carstvo pod Snežnikom
Snežniški gozdovi so prepredeni s cestami, ki so jih trasirali in gradili še Schönburgi, posestniki z gradu Snežnik, in njihovi gozdni upravitelji, za njimi sedanje glavne prometne žile italijanski vojaki in po drugi svetovni vojni gozdarski delavci. Od severa proti jugu je gozdove moč z avtom ali s kolesom prečiti od Kozaršč mimo gradu Snežnik čez Mašun do Koritnic in Knežaka, od zahoda proti vzhodu pa skoznje vodi osrednja prometna vez od Mašuna prek Sviščakov in Okrogline pod Snežnikom do Gomanc na slovensko-hrvaški meji. Ker sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS) nikoli ni zaživel, je predvidena turistična cona na območju meddržavne, schengenske meje ostala le neizpolnjena želja kolesarjev, pohodnikov, planincev, ki so prej lahko manj v enem dnevu prispeli s Snežnika na Snježnik ali Evropsko pešpot E 6 končali v Kvarnerskem zalivu. Prometne mejne oznake obiskovalcem dovolijo raziskovanje le do nekdanje gozdarske pristave na robu gomanške ravnine.
Te nekdaj priljubljene izletniške točke že dve desetletji ne smemo prečkati po cesti. Od propadajoče, samotne gozdne pristave na Gomancih se je treba del poti vrniti po isti cesti, ki vas je pripeljala semkaj, in se nato v križišču spustiti levo v dolino. Tod se počasi izvijete iz gozdnega hlada. Če med spustom po makadamu ujamete pravi trenutek, pogled med drevesi, vas razgreje pogled na Učko in Kvarner pod njo, gotovo pa nekdanje košenine na koncu spusta pred vasjo Zabiče.
Mimogrede, kdor bo z dveh ali štirih koles raziskoval ta del gozdnega carstva, naj nekaj kilometrov za Okroglino pod Sviščaki kovinskega konjička pusti ob cesti in se obakrat desno povzpne na vrha Razbor, nekaj kilometrov niže pa še na Goljak. Opatija, Krk in Cres bodo pred njim, tam, kjer gozdovi padajo v morje, kot na dlani. Pogled z vrha Razborja v desno proti severozahodu pa zajame prostrano travnato »prerijo«, ki se širi tja do gozdnatega Kozleka, svet, danes poznan le divjadi, ovcam in pastirjem pa naravoljubcem. Tem je v užitek tudi gozdnati svet pod Snežnikovimi vzhodnimi pobočji: jase v dolinah Travni dolci, Grčevec, Velika in Mala Padežnica, nekdanje vojaške postojanke Mirin, Marela, naravni rezervat Ždrocle, pred Železnimi vrati vrh Orlovice, s katere razgled čez gomanško ravan je dobesedno orlovski.
Med travnike pod Milanjo
A tokrat ostanimo v hribih nad Ilirsko Bistrico, levo od ceste proti Sviščakom in Snežniku. Avto pustimo na parkirišču pri brunarici, baru na Črnih njivah, in krenimo na desetkilometrsko pot, priljubljeno med domačini, junija vsako leto pa jo na enem izmed primorskih tekov, Bistrškem teku, pretečejo tudi primorski tekači. Zapodijo se s Črnih njiv po makadamski cesti, po tristo metrih že v klanec, ki se po treh kilometrih gozda in mimo Trnovskega studenca (eden redkih, dragocenih vodnih virov na tem koncu, kjer lahko zajamete z lončkom) in majhnega kala za napajanje živine odpre v prostrano kraško travnato divjino. Z doline se dviguje v travnati hrbet Velike Milanje (1099 m n. v.) in Volovje rebri, potekajoče do Milanke (948 m n. v.). Drogovi, štrleči tam v nebo, menda še vedno merijo moč vetra, ki naj bi ga ujeli in v elektriko spremenili vetrni mlini.
A sredi poletne vročine ni tam gori niti sapice. Na križišču pod Špičastim hribom tekači ali nedeljski sprehajalci zavijejo levo navzdol, nazaj k pašnikom in po približno dveh kilometrih, na naslednjem križišču spet levo, proti borovcem in nato po robu gozda, s katerega, tam pri spomeniku ponesrečenemu vojaku JLA, razgled seže do Šembij na začetku zgornje Pivke, čez Reško dolino do Vremščice in čez Brkine. Na Črnih njivah utrujene noge čakajo mehka trava za ležanje, lesene klopi prijazne brunarice, balinc za primorski »nacionalni« šport – balincanje, ali »penzalce« za najmlajše, da o sladoledu in drugih nagradah za opravljeni trud ne govorimo.
Kolesarji pa do »kaktusa« na enajstem kilometru
Kolesarji se s Črnih njiv lahko odpeljejo na daljšo, kakih sedemnajst, osemnajst kilometrov dolgo pot, ki si jo lahko podaljšajo še s sprehodom čez travniška slemena. S parkirišča pri brunarici se vrnemo na asfalt na devetkilometrsko vzpenjanje po cesti za Sviščake, mimo kamnoloma na šestem (po cestnih oznakah) kilometru, okrog Gabrovca mimo zaraščenih Golobjih jam. Ko zapustimo gozd, jih na desni pozdravi vrh Učke, a ta le za silo olajša muko, ki se konča šele kak kilometer više od skale, na kateri nas napis opozarja, da smo na 1000 metrih nadmorske višine. Na vrhu, kjer stoji razvejeni smerokaz, domačini mu pravijo kar »kaktus«, zavijemo levo po makadamski cesti. Po kilometru in pol, mimo ostankov italijanskih strelskih utrdb, na križišču pri prvem merilnem vetrnem stolpu, lahko kolo odložimo in se po poti navzgor po travnatem pobočju in mimo vhodov v podzemne utrdbe, kaverne, povzpnemo do nezgrešljive kamnite gmote pred nami. Splača se splezati nanjo, na vrhu obsedeti in se v spremljavi glasbe vetra ali tišine napiti razgledov do oddaljenih obzorij na vseh štirih straneh neba. Lahko se vrnemo h kolesu, lahko se po poti peš odpravimo še naprej proti naslednjemu vrhu, Veliki Milanji.
Od tam, kjer pustimo kolo, bodo delala le zapestja, saj so vsi klanci že za nami. Kolovoz nas pelje navzdol do prej omenjenega križišča kolovozov pod Špičastim hribom. Zavijemo lahko levo v gozd ali desno naprej skozi travnati svet, v obeh primerih do brunarice na Črnih njivah. Komur pa je osemnajst kilometrov premalo, lahko pot od prvega vetrnega merilnega stolpa nadaljuje še naprej, mimo Trnovske bajte po ravnem delu do spusta k asfaltirani cesti. Navzgor po njej je pot na Mašun, navzdol pot v Koritnice mimo svetega Hieronima, v Knežak, Ilirsko Bistrico in nazaj na izhodišče.
Besedilo in foto: Dragica Jaksetič