Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (79)
Mesto ima precej zapleteno cestno razpotje v kotlini med Julijci, Karnijci in Karavankami ob sotočju Trebiže in Ziljice – K njim prihajajo mnogi, ki so prej počitnikovali v Kranjski Gori; ne le tujci, tudi Slovenci
Nekoč je vlak peljal vsak dan nekajkrat iz Ljubljane v Trbiž, med vojnama bolj redko, kmalu po drugi pa je odpiskal. Traso so, potem ko so pobrali in prodali tire, na obeh straneh meje deloma spremenili v kolesarsko stezo. Potem je avtobus vozil tja vsak dan iz Ljubljane, zdaj pa že dolgo nič več. Do Trbiža je iz Ljubljane samo dobrih sto kilometrov.
Na kar imenitno obnovljeni trbiški tržnici v spodnjem mestu, ki je sicer nastala v petdesetih letih, je malo kupcev, ki bi se zanimali za usnje in krzno, kar prevladuje na stojnicah. Slovenci ne prihajajo več, Korošcev je komaj še kaj, prehodne popotnike pa spelje mimo avtocesta, ki se po dvokilometrskem predoru izogne mestu.
Novi adut je turizem
Trbiž ne igra več na karto trgovine, temveč je njegov adut turizem. Ta se uveljavlja predvsem po uspeli univerzijadi (2003), ko so obogatili turistično in zlasti športno ponudbo z veliko zimskimi in poletnimi napravami, nekaj novimi hoteli, pestrejšimi gostišči in izletniško zelo poudarjeno okolico, prepreženo s pohodniškimi in kolesarskimi potmi. Pravijo, da pridobivajo zlasti počitniške goste in da prihajajo k njim mnogi, ki so prej počitnikovali v Kranjski Gori; ne le tujci, temveč tudi Slovenci.
Trbiž/Tarvisio/Tarvis (722–761 m) leži na karnijskih prisojah nad hudournim tokom Trebiže/Rio Bartolo, ki se še v mestu izliva v Ziljico/Slizza. Kraj ima dve jedri: spodnje okrog tržnice in zgornje pri župnijski cerkvi. Trbiž premore zdaj približno 4000 prebivalcev; širi se ob glavni cesti na zahod mimo spodnje postaje višarske žičnice proti Žabnicam.
Slovenski delež v prebivalstvu je zdaj kakih pet odstotkov, prav toliko naj bi bilo Nemcev, največ pa je seveda Italijanov in Furlanov. Vse do konca prve vojne pa so v kraju prevladovali Nemci in Slovenci, šele potem so se začeli priseljevati Italijani, zlasti uradniki, policisti, cariniki in oficirji z družinami. Še več jih je prišlo po letu 1939, ko je večino nemško govorečih ter nemalo slovenskih meščanov odšlo, ne radevoljno, na Koroško. Po vojni so se vrnili le maloštevilni.
Kar 753 let pod Bambergom
O izvoru imena mesta se v nedogled vrtijo razprave. Najglasnejši trdijo, da se ravna po prišlekih, fužinarjih, iz italijanskega Trevisa. Zadnji čas nekateri prisegajo na keltsko imenovanje po Tavriskih. Nesporno pa drži, da je ime slovensko! Gre za trebež, otrebljeno krčevino sredi gozda, na kateri so zgradili današnji Trbiž. Tudi pri Ratečah imamo potok Trebižo in pod Petelinjekom ledino Trebiže; Trbiž je tudi ime zaselka pri Ljubnem ob Savinji, Trebižani pa ime selišča v Vipavskih brdih itn.
Trbiž je nastal sorazmerno pozno, saj je prvič omenjen v letopisih šele leta 1319. Takrat so bamberški škofje, lastniki Kanalske in Ziljske doline od leta 1006 (potem pa kar 753 let!), pripeljali sem fužinarje iz Furlanije.
Kraj je naglo rasel in si pridobival vlogo glavnega naselja zaradi še dolgo (vsaj v cerkvenih rečeh) pri vodstvu vztrajajoče Žabnice. Velik razmah je mesto doživelo v 20. stoletju do prve svetovne vojne, ko mu je cesar Franc Jožef podelil mestne pravice (1909).
Trbiž je veliko pridobil, ko je stekla prava vozna pot čez Predel in ko se je odprl rudnik v Rablju ter v 70. letih, ko so stekle železnice v Ljubljano, Beljak in Videm/Udine. Veliko razdejanja je mesto utrpelo ob beneških in zlasti turških vpadih; zanj so se tepli v Napoleonovih časih, med prvo vojno pa je bil le nekaj kilometrov od frontne črte.
Karel V. jezdi v cerkvi
Znamenitosti v Trbižu ni kaj prida, je pa vsekakor ogleda vredna poznogotska cerkev sv. Petra in Pavla v zgornjem mestu. Obdaja jo znižano taborno obzidje, ki ni pred Turki nikoli klonilo, stojita še dva od nekoč treh obrambnih stolpov. Cerkev in tabor so dogradili leta 1445, ko so Turki že jezdili po slovenskem ozemlju, vedno bliže Koroški.
Cerkev krasijo kakovostna štukatura in freske. Nekaj so jih z zunanjih sten prestavili v notranjščino. Najbolj zanimiv je na severni steni leta 1450 naslikani gotski tabernakelj z veliko detajli; delo slikarske šole Friderika Beljaškega. Posebnost je podoba cesarja Karla V. na konju, naslikana v znak priznanja za uspešne boje s Turki. Enega od stranskih oltarjev pestri rezljana podoba Marijinega kronanja, del krilnega oltarja.
V mestu je nemalo palač in palačic, ki, skrite pod patino, niso preveč opazne. Izstopa le nekdanja rezidenca bamberških škofov z lepo biforo in portalom (ul. IV. novembra 18). Med sodobne znamenitosti pa uvrščajo moderno železniško postajo (Tarvisio–Boscoverde) ob novi hitri progi na vzhodnem robu mesta.
V središču mesta je pred hotelom Nevada velik in z informativnim gradivom celovito založen turistični urad. Nekatera dekleta znajo govoriti tudi po naše, nekaj zloženk pa je pogosto na voljo v slovenščini.
Drago Kralj