Martina Čufar: Po dolgem obdobju lepega vremena (cel september in oktober) so sivi in rahlo deževni ali celo sneženi dnevi kar dobrodošli. Da se malo usedem, kaj napišem, in seveda, da počasi začnem pripravljati potovalko za ...
... v porodnišnico. Še 4-5 tednov »to go«, a glede na to, da me je Tommy presenetil, bom tokrat raje pripravljena malo prej.
Lepo vreme smo dodobra izkoristili. Konec septembra smo bili en teden v Finale Ligure, kjer je bilo morje prav poletno toplo, tako da smo več plavali kot plezali. Pri letošnjem muhastem vremenu in mrzlem poletju je treba na polno izkoristiti vsak dan za ležanje v vročem pesku na plaži!
Oktobra sva šla s Tommyjem za dva tedna v Slovenijo, Nico pa v svojo obljubljeno deželo, Verdon, kjer je s svojim darilom za rojstni dan – vrtalnim strojem Bosch - navrtal novo težko večraztežajno smer levo od sektorja Hulk. Pravi, da bo potrebno še precej čiščenja, preden bo smer primerna za »uporabo«. Uspel je tudi v enem od najlepših kapnikov Verdona (poleg Tom et je ris seveda), Hulkosauru (8b). Jaz sem morala v Sloveniji opraviti redno letno vojaško usposabljanje športnikov, ki je bilo tokrat na Pokljuki. Imeli smo se prav super, pripravili so nam zanimiv program, pomerili smo se tudi v letnem biatlonu … No jaz sem samo streljala, hitrega teka s trebuhom nisem več sposobna.
Zdaj pa k plezanju! Ja, ne se čudit, še vedno plezam, in to mi poleg joge najbolj paše! Pri hoji (predvsem navzdol in po ravnem) me bolijo vezi v spodnjem delu trebuha in stalno hodim lulat, ker mali pritiska na mehur. Nič kaj prijetno. Kolo mi sploh ne paše, ker mi je trebuh napoti, plavanje še nekako gre, a me prehitro zebe, poleg tega sem zadnjič pod vodo dobila še brco v trebuh..tako da, še sreča, da obstaja plezanje!!! Ko se primem za oprimke, se lepo raztegne hrbet, želodec ni več tako stisnjen, uživam v gibanju brez bolečin v medenici. To vam pišem zato, ker vem, da si mnogi mislijo, da sem čisto zmešana in neodgovorna do otroka v trebuhu. A ker plezam že 26 let točno vem, kaj lahko in kaj ne in že vnaprej čutim katerega giba ne bom naredila, oz. kako bom prilagodila tehniko nog, da ne bom stiskala trebuha. Telo tudi točno ve, do katere težavnosti grem lahko. Seveda ne plezam po previsih. Še najraje grem sama z vrvjo, crollom in gri grijem, v kakšno daljšo steno (npr. Bvaščeva skala nad Mojstrano ali stena Balme pri Chamonixu), kjer je dostop z vrha in kjer vem da ne bo nikogar, ki bi mi kaj pridigal. In se v urici, dveh naplezam za nekaj dni.
Po vrnitvi v Francijo sva z Nicotom Tommyja za dva dni dala v varstvo babici in šla v Val d'Orco. Verjetno še zadnji tak trip v dvoje, preden se nam pridruži četrti član družine!
Celo poletje sem čakala na priložnost, da bom malo plezala poči in to dočakala novembra! Vreme je bilo res enkratno, barve rumenih macesnov v dolini Orco so »tripu« dodale še dodatno magijo. Preplezala sva dve klasiki, Diedro Nanchez, (160 m, 6b) in lažjo varianto Cannabisa (180 m, 7a, izognila sva se prvemu 7b raztežaju). Zadnji raztežaj le-te je prava poslastica za tiste, ki obvladamo »hand jame«! Pet zvezdic!
Zdaj pa na prijetno pakiranje mini pižamic, nogavičk, jopic, kapic ...
Martina Čufar