NeDelo, Zapelji me - Gregor Audič: Srce bije v ritmu molilnih mlinčkov
Padala je nebeška mana … in res je nekaj kapljic te čarobne energije padlo name že ob prvem pogledu na fotografijo Manasluja. Po hitri odločitvi, da indijsko Himalajo zamenjam za nepalsko, sem imel v mislih le še Manaslu. Izraz Manaslu izhaja iz sanskrtske besede manasa in pomeni gora duha. In prav ta duh me je osvajal z vsakim pridobljenim podatkom. Prepoznavni dvojni vrh Manasluja, ki je s svojimi 8163 metri osma najvišja gora na našem planetu, mi je bil vse bliže. Tako sem iz dneva v dan kopičil nove in nove informacije o trekingu okoli njega.
Pot naj bi trajala šestnajst dni, prehoditi bo treba približno 170 kilometrov in prečkati prelaz na višini 5220 metrov. Kakor vsaka pot se je tudi ta začela s prvim korakom. Odneslo je cesto, brez posebnega pojasnila smo počasi zapustili lupino prepolnega avtobusa in zakorakali proti mestecu Arugaht, ki leži na 595 metrih nadmorske višine. Tu se cesta konča in ostane le ozka stezica, po kateri ti družbo delajo redki domačini, osli in drobnica. Prešine me, kako majhen sem, ko v daljavi uzrem bele vršace Šringi Himala s 7165 metri. Vdihnem polna pljuča deviškega zraka, z dlanmi zajamem kristalno čisto vodo v studencu. Tako si odžejam telo, nato pa se začnem otresati vsakodnevnih bremen, ki kar sama od sebe najdejo pot v rohnečo ledeniško reko Budi Gandaki.
Najlepši pozdrav
Pot se strmo vzpenja in spušča. Volja premaga napor in po kakšni uri in pol začutim pekočo bolečino 16 kilogramov težkega nahrbtnika, ki ostaja moj sopotnik vse do cilja. Počasi sopiham in preverjam vse dele telesa, od glave do pete in nazaj. Prvi dan hodim dvanajst ur in hitro spoznam, da razdalje niso premo sorazmerne s tem, kar vidim in kako to dojamejo moji možgani. Valovanje riževih polj, šumenje reke in vonj po dal bathu te pripeljejo v stik z ljudmi, ki dajejo tej deželi še dodatno energijo. Takoj se naučim najlepšega pozdrava na svetu – namaste, kar pomeni »Dobrodošel!«, »Kako je kaj?«, »Dober in lep dan ti želim«, »Vesel sem, da te vidim zdravega«, »Upam, da se kmalu spet srečava«.
Prav ti ljudje so mi pokazali, kako preprosto je brez supermarketa ali hladilnika v črni kuhinji pripraviti dušeni riž, lečno juho, zelenjavo, ki zraste na vrtu, v ekološko neoporečen obrok. Dan za dnem ti prijazni ljudje poleg čaja uživajo dal bath in preživijo v krutih zimah Himalaje.
Machha Kola, Tatopani, Džagat, vasice, v katerih sem si nabral moč, da sem bil z vsakim novim dnem bliže cilju. Temno zelena riževa polja so zamenjala rumena polja pšenice, palme so zamenjali borovci, kratke hlače pa dolge. Lahkotno hodim na višini 1500 metrov, obdaja me svet poraščenih vrhov, podoba Trente, obkrožena s štirikrat višjimi gorami. Razum procesira mogočnost Himalaje. Dodobra se zavem, da bo 170 kilometrov poti okoli Manasluja lepo romanje.
Po šestih dneh hoje tik pred sončnim zahodom v megli opazim obris Manasluja. Prispem do vasi Lho, ne morem zaspati, poslušam glasne domačine, ki v burni, napol deroči debati iščejo svoj prav pri reševanju vaške problematike. Malo zatisnem oči in že me prebudi budilka, ki je vključena samo to jutro. Ni dileme, ali skočiti iz tople postelje v mrzlo jutro. Občutki veličastja, spokojni jutranji vetrič, molilne zastavice vseh barv in gora duha – Manaslu. Utrne se prva solza sreče, preplavi me val adrenalina in ozrem se proti ožarjenemu vrhu prekrasne gore. Nekateri to imenujejo šangrila ali raj. Nepremično stojim in uživam v veličastnem pogledu, čas ne obstaja, vse je tako, kakor mora biti.
Popoln dan
Poln vseh mogočih občutkov krenem še više proti vasici Sama na 3520 metrih. Telo deluje brezhibno kot raketa, ki drvi proti cilju. Molilni mlinčki to hitrost obrzdajo ter dodajo umirjenost in prave koordinate. To je dan, ki si ga želim zapomniti za vedno. Vsako sekundo, vsak dih in pogled. Dano mi je preživeti sanjski dan in doseči zastavljeni cilj. Zvečer pa, kakor da še ni konec vseh radosti, mi v litovski odpravi ponudijo sočno jabolčno pito. Nebeško. Brez besed se zavijem v bivak vrečo in padem v globok spanec. Še en dan veličastnega razgleda na Manaslu, ki se mi z vsakim pogledom bolj vtiska v spomin. Obračam se nazaj, kar ne morem se nagledati vseh teh izbrušenih serakov in turkizno modrega ledu mogočne gore. Zajamejo me popoldanske meglice in močan veter. Pravljice je konec. Korak je vse težji, sapa vse glasnejša, le misli ostanejo mirne. Om mani padme hum, nebeška mantra sama od sebe preplavi telo. V nežni vibraciji dosežem Larika Pedi, še zadnji topel prostor na 4460 metrih, pred odločilnim naskokom na prelaz.
Noč je dolga in mrzla, veter zavija in naletava sneg. Prebudim se v belo megleno jutro, prav nasprotno od dni, ki sem jih preživel doslej. V glavi mi igra orjaški boben, želodec se je skrčil, pljuča hlastajo za zrakom in korak je vse krajši in počasnejši. Meter za metrom premagujem pot, ki se strmo vije proti vrhu. Dolge štiri ure se borim sam s sabo, dokler naposled ne ugledam oblačkov modrine.
Premagal sem samega sebe in zakorakal v obsijane vrhove Himalaje. Je to vrh prelaza? Da, na vrhu sem! Niti pomisliti si nisem drznil, da bo nagrada za trud tako veličastna. Nebo brez oblačka, plapolajoče molilne zastavice in stavek, ki v trenutku napolnil mojo dušo: »Tišina je zdaj tista, ki se dere, samo vi je ne slišite.« Ni časa za veselje, le nekaj globokih vdihov in že zmagoslavno zapuščam 5220 metov visoki Laryke Pass. Z vsakim metrom laže diham, korak pa je vedno bolj trden. Po sedmih urah prispem do vrstnih lesenih barak z imenom Bimtang. Izmučen in srečen ugotovim, da v skromno urejenem prebivališču ni prostora zame. Nekaj nepalskih besed in že imam svoj košček intime v lopi, niti ne vem, kako naj pojmujem prostor, v katerem sem raztegnil spalno vrečo. Mlečni čaj in dal bath mi vrneta energijo. V pograd zbite deske so moje ležišče, a naslednje jutro, po 13 urah spanja, se zdijo kot razkošna vodna postelja.
Prebudim se v prekrasen dan, z novim pogledom na zasnežene vrhove. Potok je zarisal pot med zelenim mahom in kot po mehki preprogi zagrizem novim dogodivščinam naproti. Glavni del poti je za mano, preostal je le še sestop in uživanje v neokrnjeni naravi. Že dolgo je tega, ko sem kot deček skakal s kamna na kamen, lovil živopisne metulje in poslušal žvrgolenje ptic. Prebudil sem otroka v sebi, ki spet sliši, okusi in vonja te brezplačne zaklade narave. Sam sebi sem postal junak. Preprosto je spoznanje, kako malo potrebujem, da nahranim svoj ego. Odgovoril sem si na mnoga vprašanja, rešil veliko preprek in postal modrejši in bogatejši za preizkušnjo, o kateri sem sanjal dolga leta ob prebiranju gorniške literature. Deset dni je bilo potrebnih, da sem zmogel pot. Povprečno sem hodil osem do devet ur in prehodil 17 kilometrov na dan. Številke ne povedo ničesar, so le simboli, ki ti pomagajo, da na svoj način dojameš veličino Himalaje.
Konec pravljice
To pot lahko prehodi le tisoč popotnikov na leto, srečal sem jih komaj ducat, kar pa ne velja za konec poti. Darapani je vasica, kjer se srečata poti z Anapurne in Manasluja, in tu je vsa pravljica dobila epilog. Postal sem le eden od mnogih, ki to pot prehodijo s pomočjo nosačev in mul. Nisem mogel verjeti svojim očem, kaj vse tovorijo s seboj, poleg tega pa zahtevajo toplo vodo in jedilni list v tako imenovanih postojankah za popotnike. Dragi moji, to je Himalaja! Kje imate spoštovanje in oliko? Papirčke energijskih ploščic, instant turizem in še marsikaj drugega, kar ne sodi tja, videvaš na teh idiličnih poteh. Da se ne bomo narobe razumeli, tudi sam sem si privoščil toplo prho in si naročil vegetarijansko pico. Tako pač funkcioniramo. Ponudba in povpraševanje po dobrinah, ki so nam v domačem okolju samoumevne in za katere želimo, da nas spremljajo na konec sveta. Potrebna je zmernost.
Odveč so bile besede ljudi, s katerimi sem delil to prekrasno izkušnjo prvinskega Nepala. Dragi instant popotniki, zamislite se, kaj podarite smrkavemu otroku, ki ti prekriža pot in ponosno pozdravi. Vsak naj sam presodi, kaj bo otroku bonbon, če nima zobne ščetke, kaj mu bo evro ali rupija, če ni trgovine. Vsi pa imamo čustva in občutke. Lahko si delimo nasmeh in toplo besedo in dokažemo, da se vsega le ne da kupiti z denarjem.
Gregor Audič, besedilo in fotografije