Planinski vestnik - Petra Klinar: Tudi poleti 2007 so me premamile daljne pokrajine in na hitro sem se odločila za Etiopijo. Poleg raznovrstnih doživetij – od obiska plemen na jugu države do muslimansko obarvanega vzhoda in prostovoljnega dela v sirotišnici – sem si tudi tokrat nekaj časa vzela za raziskovanje prelepih gora.
Po višavah parka Simien Mountains
Po dvodnevni vožnji iz glavnega mesta proti severu smo se nekako prebili do vasi Debark, ki leži 2850 metrov nad morjem. Poleg barvne tržnice je tu tudi izhodiščna točka za treking v park Simien Mountains, kamor smo bili namenjeni. Park leži v osrčju Etiopskega višavja in je eden izmed najbolj obiskanih v državi. Na njegovem območju je tudi najvišji vrh Etiopije, 4533 metrov visoki Ras Dashan. Območje tega parka je dom številnih zaščitenih vrst živali, predvsem etiopskega volka (Canis simensis), pavijanov dželada (Theropithecus gelada), in divjih koz walia ibex (Capra walie).
Simien Mountains Park
Da smo vse to tudi sami doživeli, smo se podali na petdnevni treking. Ker sami v park nismo smeli vstopiti, smo najeli skavta – moškega, ki je zgolj hodil pred nami, nam kazal pot in bi nas ob morebitni nevarnosti branil s puško, kar pa na srečo ni bilo potrebno.
Ko smo zapuščali Debark, občutka hribov nismo doživeli, saj so z nami ves čas hodili otroci. "Hello, you, you, give me plastic ..." so izgovarjali tudi najmlajši. Vsi so nas prišli pozdravit, saj smo bili kot belci prava popestritev dneva.
Slamnate hišice so bile vse redkejše, vedno več je bilo njiv … Prečkali smo drveče reke, saj smo bili v deževni dobi. Poleg mokrih rek nas je vseh pet dni spremljal tudi dež. Že prvi dan hoje nas je ujel okrog enih popoldne. Mislili smo, da je le ploha, pa kar ni in ni nehalo deževati. Tako je bilo tudi vse ostale dni, vedno ob istem času smo si za dve do tri ure nadeli anorake.
Po celodnevni hoji smo prišli do kampa Sankober. Zelo smo se ga razveselili, saj smo bili po 36 kilometrov dolgi poti že utrujeni. Kakor se za študentski žep spodobi, smo se nastanili zunaj urejenega kompleksa, v slamnati okrogli hiši smo si najprej naredili "pašto", nato pa smo se odpravili do roba platoja, kjer je bil pogled izvrsten. Ker je kmalu padla noč, smo si postavili šotore in zasanjali.
Zjutraj smo pozno začeli s hojo, saj so se trem prijateljem nahrbtniki zdeli pretežki, tako da so najeli mulo. Kljub počasnim afriškim razmeram smo le odrinili. Mulovodec je mulo vodil po cesti, ki se je vila med vasmi, mi pa smo hodili po robu pečin nad njim. Tudi tokrat je bila narava fascinantna, vendar nam je vedno najlepše poglede skrivala megla in le ob močni misli, naj se razkadi, smo bili za hip deležni prelepih pogledov na doline. Megla pa nam ni prikrila živalskega sveta, saj smo nenadoma zagledali skupino približno stotih opic. Najprej je bilo nekaj strahu, saj so samci dželad izredno veliki, kažejo zobe in se prepirajo za vodstveni položaj. Ko pa se jim je naš skavt čisto približal, sem se tudi sama nehala bati.
Da bi bil dan še lepši, smo si spotoma ogledali še prečudovit slap. Po kozji stezici smo prišli do izredno lepe razgledne točke. Slap je padal približno 300 metrov v globino, mi pa smo stali na drugi strani v višini njegovega vrha. Tudi tu so nas spremljali mladi pastirji, ki so bili prav povsod.
Kmalu smo prišli do vasi, in ker je začelo deževati, smo šli v eno od slamnatih kočic na kavo. Ker je Etiopija znana po kavi, je coffee ceremony vseboval kar štiri kave; iz vljudnosti smo jih popili, čeprav sta bili prvi dve sladki, drugi dve pa zaradi varčevanja sladkorja slani. V vasi smo imeli priložnost kupiti tudi jajca, ki so jih domačini prodali z največjim veseljem.
Še vedno je deževalo, vendar do našega cilja tega dne ni bilo več daleč. Mraz in veter se nista vdala, mi pa tudi ne, tako da smo kmalu prispeli do naslednjega slamnatega zatočišča. Sredi velike planjave smo bili čisto sami in si delili popoldne le z vetrom, dežjem in mrazom. Ko je dež ponehal, so do nas zopet prišli otroci in prosili za vsemogoče stvari. In vsemogoče stvari so nam hoteli tudi prodati. Ker smo bili popolnoma premraženi, smo od njih kupili naročje drv, s katerimi smo zakurili in se ogreli. Seveda smo topel plamen izkoristili tudi za sušenje premočenih oblačil. Otroci pa kar niso hoteli proč, zato smo se z njimi zabavali na vse mogoče načine, kar je razveseljevalo njih, predvsem pa nas.
Za konec čez 4000 metrov
Naslednjega dne se nam je uspelo zbuditi prej. Po planjavi smo počasi pridobivali višino, prečkali reke, občudovali prekrasna drevesa, ki rastejo med visoko travo. Vendar so bili še vedno povsod pastirji oziroma otroci, stari od pet do petnajst let, v popolnoma raztrganih oblačilih, največkrat bosi, ki so skrbeli za črede ovc in koz. Kljub nizkim temperaturam, ki so se ponoči spustile tudi pod ničlo, so bili vseskozi nasmejani.
Ves čas smo hodili po stezici na robu planote. Tega dne smo imeli malo več sreče z vremenom, zato smo šli tudi na razgledno točko Gogo, kjer je prekrasen pogled na stene platoja, višje vrhove ter na nižje ležeče doline, terasasta polja in vasice.
Po celodnevni hoji po robu smo prišli v zavetrje višjih vrhov. Tu je bil naš zadnji kamp, Chennek, kjer je živelo tudi nekaj ljudi. Zaradi višine preko 3600 metrov tu rastejo le še visoka trava, nekatere rože in redka drevesa. Ker smo bili dokaj zgodnji in se je ravno prikradlo sonce, smo se na hitro okopali v ledeno mrzlem potoku. Vendar se je kmalu zopet shladilo, tako da smo dali nase vsa oblačila, kar smo jih imeli. Zadnja večerja v hribih je bila še toliko okusnejša, najbolj pa se je prilegel domač slovenski čaj.
Naslednje jutro sva se le dva odločila, da se povzpneva še na bližnjo goro. Vstala sva zelo zgodaj in prvi del poti prehodila v mraku. Skavt, ki naju je vodil, je malce zgrešil najin želeni vrh, tako da smo se znašli na nekoliko nižjem vrhu, ki pa je bil prav tako prava poslastica za zadnji dan trekinga. Lepo je doživeti sončni vzhod nad 4000 metri, čeprav je bilo zelo hladno. Nato naju je vodil tudi do kraja, kjer se ponavadi zadržujejo divje koze walia ibex, ki so kar precej večje od nam znanih kozorogov. Imela sva veliko srečo in sva jih videla kaj precej. Tudi pavijani so zganjali norčije v stenah. Lepo bi bilo posedeti še nekaj trenutkov na vrhu, vendar se nam je mudilo nazaj, saj smo morali ujeti tovornjak za v dolino, ki sicer vozi po gorskih cestah in oskrbuje ljudi, ki tu živijo. Zato smo se podali nazaj proti Chenneku.
Sledila je še dveurna vožnja s tovornjakom, kjer smo se skupaj z domačini, kokošmi in ovcami pripeljali nazaj v vas, kjer smo s trekingom začeli.
Že ko sem se odločila, da grem v Etiopijo, sem vedela, da bo Etiopsko višavje lepo, zanimivo, neponovljivo. Predvsem so me presenetili ljudje, ki so naseljeni povsod, pa če je še tako visoko, če je prst še tako nerodovitna, če je še tako hladno. Si bodo že našli košček zase in tam živeli. Pojem hoja v hribe je tako v Etiopiji malce drugačen, saj te ves čas spremljajo otroci, nikoli nisi sam. Vendar so me nasmejani obrazi povsod spravili v dobro voljo in ob misli nanje se še danes vedno nasmehnem.
"Pozdravljen, daj mi plastiko ..."
Kavni ritual
Petra Klinar