Bojan Ambrožič: Marjan Zupančič uspešno nadaljuje svoj tek po Slovenski planinski poti
V prejšnjem prispevku sem pisal da se je Marjan Zupančič lotil podiranja rekorda Slovenske planinske poti. Sam sem ga spremljal praktično cel prvi dan. Potem ko smo se na Smrekovcu poslovili, sem imel resne pomisleke da se bo vse dobro izšlo, saj je Marjan že po prvih 13 urah in zgolj 90 km v nogah deloval zelo utrujeno. Nisem se zmotil.
V večeru in noči, ki je sledila se je skupaj s Juretom Čebaškom napoti proti Raduhi in naprej proti Robanovemu kotu. Vendar se je neprespana noč Marjanu močno poznala. Zato se je z Juretovo komajda privlekel do Robanovega kota, kjer je v trenutku zaspal v spremljevalnem vozilu. Po krajšem “power slipu” se je skupaj s Špelo Zupan odpravil na planino Korošico. Na Kocbekovemu domu sta se prišla ob 5.15, kjer si je Marjan privoščil prvi triurni spanec. Na srečo se je “naslednji” dan zbudil ko prerojen. Drugi dan ga so ga prek Kamniško-Savinjskih Alp spremljali Anže Šenk, Marko Šubic in Žan Karničar. Zvečer je prespal v Domu na Kališču. Žal pa so to noč imeli na Kališču ravno neko zabavo, zaradi česar njegov spanec ni bil prav trden.
Danes ob 4.10 pa je s spremstvom Gašperja in Metoda Bregarja s Kališča nadaljeval na Storžič in se prek Škarjevega robu spustil do Doma pod Storžičem. Tu se je Bregarjema pridružil še Uroš Rozman. Skupaj so vzpeli na Kriško goro, in iz nje v Tržič. Bregarja sta zaključila spremstvo, se pa je pridružil Luka Mihelič. Sam sem se ekipi pridružil pri Koči na Dobrči. Koča na Dobrči je brez vsake trohice dvoma gotovo najbolj gostoljubna koča v Sloveniji. Marjan si je zato tu privoščil kosilo. Tudi sam se nisem branil štrukljev, saj sem pozabil zajtrkovati.
Uroš je bil zaradi službe primoran zaviti v dolino. Marjan, Luka in jaz pa smo nadaljevali prek vezne grebena med Dobrčo in Begunjščico na planino Prevalo. Ta pot je večinoma zelo lepa, zato smo jo večinoma pretekli. Vmes je le en kar dolg strm klanec. Na Prevali se je spremstvo še okrepilo, saj nas je pričakal Žiga Klemše. Skupaj smo se po poti Čez Rožo odpravili na Roblekov dom na Begunjščici. Pot ni preveč strma in poteka prek lepih visokogorskih travnikov. Vseeno je potrebna zbranost, saj je tu zaradi naklona velika nevarnost zdrsa.
Na Robleku smo se ustavili le toliko da smo napolnili zaloge vode, potem pa takoj proti vrhu Begunjščice. Če se mi je do sem zdel tempo počasen, je Marjan proti vrhu Begunjščice močno potegnil. Z Robleka na vrh Begunjščice smo potrebovali samo pol ure. Potem pa je sledil adrenalinski spust po meliščih Šentanskega plazu. Šentanski plaz sem pozimi že mnogokrat prehodil, poleti pa še nikdar. Vendar so bile skrbi odveč, saj je melišče zelo dobro. Le na koncu spusta na Zelenici, mi je šlo skorajda na jok, ko sem pogledal podplate svojih copatov za gorski tek. Melišča so ekonomična le s časovnega vidika. Med tem je Marjan po zgolj dveh dneh že uničil en par copat. Za sam podvig ima pripravljenih kar pet parov copat.
Žiga in Luka sta na Zelenici zavila navzdol proti Ljubelju. Sam pa sem se odločil nadaljevati z Marjanom. Vendar je Marjana že takoj pri Domu na Zelenici čakalo presenečenje, saj ga je spet pričakala cela druščina tekaških prijateljev. Matjaž Mikloša-Majk pa je bil tisti, ki je bil na vrsti da nese Marjanov nahrbtnik. Dom na Zelenici je tudi neke vrste kontrolna točka za primerjavo časov s Klemenom Trilerjem. Klemen je na Zelenico prispel tretji dan zvečer, tu prespal in nadaljeval (skupaj z mano) naslednji dan ob šestih zjutraj. Marjan pa je s Zelenice odrinil tretji dan ob 11.40. Torej je v tem trenutku imel Marjan že kar polnih 18 ur prednosti.
Velja pa priznati da je bil Klemenov tempo prve štiri dni vseeno nekoliko hitrejši od Marajnovega. Razlika torej ni nastala zaradi višje hitrosti, ampak zaradi deficita spanca. Marjan je do tu spal skupno manj kot 10 ur, med tem ko je Klemen spal “cele” tri noči oz. približno 20 ur.
Ne glede na vse je Marjan naprej proti Stolu držal zelo dober tempo. Sploh si nisem želel da bi šlo hitreje, saj se je že meni začela poznati utrujenost. Marjanu in Majku sem po melišču na Stol komajda še sledil. Zato sem pri Prešernovi koči na Stolu Marjanu zaželel srečo, sam pa sem zavil v dolino. Čebo vse po sreči, bo Marjan danes pozno zvečer končal dan v Vratih. Potem pa bo prespal doma. Jutri pa ga čaka najtežja etapa prek Julijcev, kjer ga bo spremljal gorski tekač in alpinist Franci Teraž.
Moram spremeniti pesimističen vtis, ki sem ga dobil po v prvem dnevu. Marjan je danes delovala zelo sveže in zdi se mi da je zelo blizu temu da doseže svoj cilj, da pride v Ankaran v zgolj sedmih dneh. Seveda bom Marjanovo pot še naprej spremljal dokler ne pride do cilja. Do tja ga po koncu današnje etape loči še približno 370 km.
Bojan Ambrožič