13. maja 1979 je na najvišjo goro sveta prvič stopila noga Slovenca - Tedaj še jugoslovanska odprava je na vrh Everesta začrtala novo, najtežjo smer doslej

Slovenske novice, sobota, 10. maja 2009 - Marjan Raztresen

---

Tri desetletja slovenskega vzpona vzpona na Mount Everest

Trinajstega maja 1979 sta na najvišjo goro sveta, 8848 visoki Mount Everest, priplezala Kranjčana Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni pozneje pa še trojna mednarodna naveza takratne jugoslovanske odprave, v kateri so bili Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat iz Splita Stipe Božić in vodja šerp na tej odpravi, Nepalec iz vasice Kumdžung Ang Phu.

Dogajanje so v knjigah opisali trije takratni zmagovalci najvišje gore sveta in reporter Dela, ki je dramatično plezanje na vrh in sestop z njega spremljal iz baznega tabora pod goro. Nejc Zaplotnik je v knjigi razkril, kateri Slovenec je prvi stal na najvišji točki našega planeta.

V sredo, 13. maja, bo minilo 30 let, odkar sta na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, stopila prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik iz Kranja, dva dni pozneje jima je sledil tretji, Stane Belak - Šrauf iz okolice Ljubljane, najizkušenejši v navezi treh, v kateri sta bila še Hrvat iz Splita Stipe Božić in vodja nepalskih šerp na tej jugoslovanski himalajski odpravi Ang Phu. Vsi so prišli na vrh po do takrat še nepreplezanem zahodnem grebenu, še zdaj najtežavnejši smeri na najvišji vrh sveta. Slavje ob uspehu odprave je ovila v črnino smrtna nesreča: ko se je druga naveza vračala z vrha, je zdrsnil v smrt vodja šerp, trojica alpinistov, ki je bila takrat tik pod vrhom, Ivč Kotnik iz Velenja, Vanja Matijevec iz Ljubljane in Borut Bergant - Čita iz Tržiča, pa se je odpovedala vrhu in prihitela trem zmagovalcem Everesta na pomoč, kar velja za vrhunsko in vsekakor premalo poudarjano dejanje na najvišji svetovni ravni.

O junaških dneh pred 30 leti je bilo napisanih več knjig. Vzpon so med drugimi popisali trije od takratnih alpinistov pa tudi pisec teh vrstic, ki je kot dopisnik Dela v baznem taboru na ledeniku Kumbu pod Everestom nekaj več kot 5300 metrov visoko spremljal dogajanje na gori.

Okleščena trojna naveza

Nejc Zaplotnik se je v knjigi Pot (te dni bo izšla že peta izdaja) tako spominjal odisejade:

»Sobota zvečer je. Ležimo na petici. Kisikovi aparati so pripravljeni, pri vhodu brbota še zadnja posoda čaja. Potem bomo nataknili maske, naravnali ventile na pol litra na minuto in pričakali jutra. Jutri je pred nami mogočen dan. Vem, da bo šlo na nož. Že davno sem se odločil, da za Everest dam tudi prste na nogah. Roke, to je drugo, sem si mislil, zdaj pa sem prepričan, da ne bi bila nobena žrtev prevelika, celo življenje!

'Kako smo pa tule najebali, tega ne smemo nikdar pozabiti,' mi je rekel Ivč, ko smo se pred tednom dni srečali pod dvojko. Takrat so se prvič vračali z 8000 m. 'Fantje, pridite že na vrh, da bo enkrat konec tega pekla!' nam je še zaželel v slovo.«

Naslednje jutro, v nedeljo, 13. maja 1979, je trojna kranjska naveza, v kateri so bili Nejc Zaplotnik ter brata Marko in Andrej Štremfelj, navsezgodaj zakoračila iz petega višinskega tabora, z višine 8100 metrov, proti vrhu gore. Toda že po nekaj minutah je Marku odpovedala kisikova maska in se je moral vrniti, druga dva pa sta nadaljevala strmo pot. Kmalu po poldnevu sta videla, da »se tudi poslednja skala položi«, kot piše Zaplotnik v knjigi. »Položno pobočje, črn pesek, kjer je veter odnesel ves sneg, oster snežen grebenček, nato pa v megli zagledava aluminijast stativ – kitajska piramida! Počakam Andreja. Zamenjava se v vodstvu. Najprej noče, potem pa le stopi naprej. Prijateljska zadeva, nič drugega. Oba dobro veva, da je popolnoma vseeno, kdo bo prvi stopil na vrh, a v tem trenutku mi stopijo solze v oči. Na Gašerbrumu (Gašerbrum I ali Hidden Peak, 8068 m visoka himalajska gora, na kateri sta bila plezalca dve leti prej; op. p.) sem jaz prvi stal na vrhu, zdaj pa je na vrsti Andrej.

Vrh! Objameva se, tolčeva po ramenih. Solze ... Snameva krošnji, kisikovi maski. Skupaj sedeva v sneg h kitajski piramidi (ki je že dolgo ni več; delček po delček so jo raznesli alpinisti kot spomin na najvišjo goro; op. p.). Brez misli, samo srečna, da je konec.«

Ura je bila 13.51 po nepalskem času ali okrog devet dopoldne po slovenskem, ko je Nejc po radijski postaji sporočil vodji odprave Tonetu Škarji, da sta na vrhu: »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi.«

Ko sta se pofotografirala na vrhu, sta se odločila za sestop na severno, kitajsko stran, po Hornbeinovem ozebniku; vračanje po zahodnem grebenu bi bilo prenevarno. Več kot kilometer nižje sta že v trdi temi zavila z ozebnika proti zahodu in prišla čez velikansko strmo snežišče v domači četrti tabor na višini 7550 metrov.

Stroj s tremi motorji

Naslednji dan naj bi odšla na vrh druga trojna naveza, v kateri so bili Šrauf, Stipe in Ang Phu, vendar je morala odložiti odhod zaradi snežnega viharja. Dan pozneje: »Petnajsti maj se je zbudil dokaj lep, in ko je večina alpinistov v nižjih taborih še spala, se je trojica iz petega višinskega tabora odpravila proti vrhu,« je zapisano v knjigi Delovega reporterja Kruta gora. »Vedeli so: če ta dan ne bodo prišli na vrh, se jim takšna priložnost skoraj gotovo ne bo več ponudila, vsaj na tej odpravi ne.«

Šrauf piše v svoji knjigi Veliki dnevi o tistem zgodnjem popoldnevu: »Brez misli, kot stroj, programiran prav za to nalogo, sem korakal navzgor. Vrh je bil zdaj že golo dejstvo. Hotel sem ga le čim prej doseči. Sneženo, kakih 200 metrov dolgo sleme, brez težav na poti, se je zložno vleklo kvišku. Na desni se je prav tak greben vlekel gor z južnega sedla. Tam, 'na dosegu roke', sta se oba združevala. V drvečem vetru sem skozi snežno meglo gledal vrh sveta. Le za trenutek me je premagalo čustvo. Okobal sem se sesedel na snežno rez in notranji vihar je za trenutek preglasil prvega, ki je divjal na grebenu. Tulil sem Stipetu in Ang Phuju: 'Dajmo, fantje! Tu je! Tu je!' Že sem videl aluminijasti tripod na vrhu. Skoraj tekel sem tja na snežni rob, s katerega je kar neresnično štrlel tisti aluminij. Ogromne opasti so visele s severnega in južnega grebena na vzhodno stran gore. Megleni kotel je zakipel in zagrnil okolico v plesu snežnih vrtincev.

Prijel sem aluminijasti tripod in nenadoma nisem vedel, kaj bi. Rad bi nekomu stisnil roko, kar koli. Že sta tu Ang Phu in Stipe. Brez besed se objamemo, nekaj trenutkov molče stojimo na vrhu in le pridušeno hlipanje se sliši izza zaledenelih mask.«

Kot je zapisano v knjigi Kruta gora, je 15. maja 1979 ob 14.19 po lokalnem, nepalskem času, se pravi okrog pol desetih dopoldne po srednjeevropskem, Šrauf po radijski zvezi sporočil: »Tone, pozdravljam te z najvišjega vrha sveta!« Po kratkem premoru je ganjeno nadaljeval: »To je za Marjona, Vikija, Marka (Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj sta nekaj dni prej preplezala ključno točko v smeri, tam pritrdila vrv in se hudo prezebla vrnila v bazni tabor, Marko Štremfelj pa je moral tik pod vrhom odnehati zaradi okvare na kisikovi maski; op. p.) in za vse vas, ki niste prišli gor. Ko smo mi trije gor, je to isto, kot da bi bili vi vsi in mi vsi. Prigarali smo to pot, toda zdaj nam je neskončno lepo. Vsem pošiljamo pozdrave, vsem v bazi in vsem v domovino.«

Petdeset minut so na vrhu občudovali vse, čemur se je bilo zaradi oblakov in sneženja mogoče čuditi, fotografirali, počivali in premišljevali ter nato začeli sestopati po Hornbeinovem ozebniku. Stipe Božić piše v svoji knjigi Sedem vrhov: »Takoj potem se je nad Mount Everestom razbesnelo strašno neurje. Veter je pihal s hitrostjo 150 kilometrov na uro, temperatura se je spustila na 40 stopinj pod ničlo in takoj je zapadlo veliko novega snega. Zaradi vsega tega smo mnogo počasneje sestopali in nas je prehitela noč. Brez vsakršne opreme smo bili prisiljeni bivakirati na višini 8400 metrov. Spominjam se, kako sem se vso božjo noč tresel. Včasih me je butnil in prebudil Šrauf, malo pozneje sem jaz sunil njega ali Ang Phuja, ki je vso dolgo noč mrmral budistične mantre.«

Nesrečni dvojni zmagovalec

Šrauf, najizkušenejši od trojice, v knjigi piše, kako je tovariša nenehno opominjal, naj migata: »Tudi minuto ne smemo mirovati, sicer bomo zjutraj le še kosi ledu!« S Stipetom sta se poskušala zaviti v astronavtsko folijo, a jima jo je vihar v trenutku razcefral. »Ang Phu se je nato oglasil s povsem mirnim glasom: 'Šrauf, to noč bomo umrli.'«

Drgetali so, »zraven mene je Stipe že kar odhajal«, dočakali prvo sivino novega dne in tedaj »z gibi kot star zarjavel robot« začeli sestopati. »Veter se je popolnoma umiril,« piše Šrauf, »spet je bil dan kot takrat, ko smo odhajali z enke. Bilo je pred sedmimi dnevi. Sedem dni! V tem času lahko doživiš več kot v vsem življenju.«

Ko je že vse kazalo na srečen konec, ko so se zmagovalci Everesta že srečali s trojico, ki naj bi šla na vrh, pa se je zadnja tovariško odločila za pomoč prijateljem z vrha. Šrauf je že pil čaj, ki mu ga je ponudil Ivč Kotnik, Vanja Matijevec pa je nekaj metrov višje pomagal Stipetu, ki se mu je odpela dereza. Borut Bergant - Čita je čestital Ang Phuju za drugo osvojitev Everesta, za kar bi mož nedvomno dobil kraljevo medaljo, ko je šerpa »neprevidno postavil korak«, kot piše Šrauf, »padel na hrbet in že drsel po pobočju mimo Čite, ki ga je poskušal ujeti. Že je nekaj metrov pod nami, na hrbtu in z dvignjenimi rokami in nogami drsi vse hitreje. Hočem zatuliti: 'Ang Phu, cepin!' pa samo buljim v telo, ki pridobiva hitrost. Že je dvajset metrov pod nami. Tedaj ga zasuče in cepin se mu izmuzne iz zanke na roki. Gledamo dol kot uročeni, ničesar ne moremo ukreniti. 'Saj se bo ubu!' tuli Čita, sam pa buljim dol po pobočju, kjer prve skale dvignejo telo, ki v velikem loku zaplava skozi zrak.«

Enako kot slovenska prvopristopnika na Everest Nejc in Drejc sta srečno prišla v bazni tabor pod goro tudi Šrauf in Stipe. Prva naša odprava na najvišjo goro sveta je bila uspešna, davek za uspeh pa strašansko velik.

Tako velikih odprav, kot je bila ta, že dolgo ne organizirajo niti pri nas niti drugje po svetu. Iz Ljubljane je prek Beograda in New Delhija odšlo na pot v Katmandu 25 alpinistov, od tega po dva iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, radijska tehnika Slavko Šetina in Matjaž Culiberg, ki sta bila hkrati radioamaterja, saj v tistem obdobju satelitske povezave še niso bile nekaj vsakdanjega, snemalec ljubljanske televizije Slavo Vajt, akademski slikar Franc Novinc z Godešiča pri Škofji Loki in dva novinarja, poleg slovenskega še Rade Kovačević iz Novega Sada. Odprava je odšla na pot konec februarja, domov se je vrnila 8. junija, takrat so jih pričakala velikanska slavja tako na brniškem letališču kot glavnem trgu v Kranju.

Spomin na tovariše izpod Everesta

Nekateri člani prve slovenske (jugoslovanske) odprave na Mount Everest živijo le še v spominu prijateljev in gorniških tovarišev. Ang Phu se je smrtno ponesrečil, še preden se je odprava končala.

Manj kot štiri leta po uspehu je v snežnem plazu na pobočjih 8125 metrov visokega Manasluja v Himalaji 24. aprila 1983 umrl Nejc Zaplotnik. Plaz je skupaj z njim odnesel tudi splitskega alpinista Anteja Bućana. Zaplotnikovo truplo je v plazu našel Viki Grošelj, tovariši so nesrečnega Nejca prenesli na bočno ledeniško moreno pod goro in na grob postavili skromen križ, ki še zdaj stoji pod Anapurnami in Manaslujem.

Šest let po plezanju na najvišjo goro sveta je 22. aprila 1985 med vračanjem z vrha 8505 metrov visokega Jalung Kanga omahnil v smrt Borut Bergant - Čita iz Tržiča; ostal je na pobočjih te gore, saj ga tovarišem ni uspelo najti.

Na predbožični dan leta 1995 je odšel Stane Belak - Šrauf iz Kamnika s soplezalko v gore, 2. januarja so na vršiški cesti našli njegov zasnežen avto. Šele 21. maja 1996 so gorski reševalci in njihovi lavinski psi našli v snežnem plazu pod severno steno Male Mojstrovke truplo Jasne Bratanič iz Celja, tri dni pozneje pa še Belakovo.

Eden od dveh zdravnikov odprave na Everest, dr. Evgen Vavken iz Ljubljane, je zaradi neozdravljive bolezni umrl predlani, isto leto je zaradi srčne kapi umrl radijski tehnik odprave Slavc Šetina.

Marjan Raztresen