Friko - Urban Golob: ... in tri nove smeri (za tri slovenske plezalce)
V Narvik smo Aljaž Anderle, Peter Jeromel in jaz prileteli v pravi zimi. Minus 13 je kazalo na termometru in zrak je rezal v nos in pljuča. Kar se tiče pa oči, smo jih nekoliko izbuljili, ko smo videli, da ima naš rent-a-avto (kangoo) samo dva sedeža, zato pa ogromen tovorni prtljažnik, ločen od komandne kabine.
Do Svolvaerja na Lofotih sva se s Percem nekako predrenjala na sovoznikovem sedežu, ko pa smo prišli v hotel, kjer smo bili nastanjeni udeleženci srečanja lednih plezalcev, pa smo vzeli zadevo v svoje roke. Iz moje sobe smo si izposodili fotelj, ga s prusiki privezali v tovorni del avtomobila in tretji potnik je dobil sedež, ki je v udobnosti prekašal druge daleč naokrog.
Razmere so bile najprej bolj slabe. Veliko sipkega snega, gazili smo krepko čez kolena. Potem se je začelo topliti in pred obetajočim poslabšanjem vremena, smo ujeli še nekaj stabilnejšega vremena, da smo izvedli še fotografiranje za Mammut, Aljaževega sponzorja. Potem ko sta Aljaž in Perc preplezala še en nov slap (večino časa ju je že zasipaval nov sneg, ki se je že vsipal po steni), so se poštene zimske snežne padavine spremenile v dež, in deževalo je kar tri dni. Živo srebro je kazalo tudi do 5 pozitivnih stopinj in sneg ter led na pločnikih v Svolvaerju sta se spremenila v globoko plundro. Kljub tako visokim temperaturam smo nekega dopoldneva poslikali še plezanje v zaledenelem slapu, ki zaradi svoje konfiguracije na srečo ni grozil s svojim podorom.
Kljub neobetavnemu vremenu (še dobro, da so imeli plezalci – med njimi tudi Aljaž – predavanja, da so bili vsaj večeri bolj pestri) smo lahko videli številne hribe in stene na Lofotih, ki predstavljajo tako rekoč neizčrpne možnosti za (ne samo) zimsko plezanje. Ko vidiš vse te stene od blizu, zlahka razumeš stavek, ki ga je pred nekaj leti izrekel odlični švicarski plezalec Urs Odermatt, ko je prvič videl te stene v idealnih lednih razmerah: »Saj tukaj je več ledu kot v vsej Evropi in Kanadi skupaj!«
In potem je moral Perc domov, z Aljažem pa sva ostala še minuli vikend. Med udeleženci srečanja – poleg Norvežanov je bilo na njem še največ Švedov – je zaokrožila dobra vremenska napoved z vključno rahlim padcem temperature. Akcija je stekla in kar tri naveze smo se v soboto odpravila v Abrahamstinden, trikotno 400 metrsko steno, s skoraj trurnim dostopom. Trojna švedska naveza se je odločila za Švicarsko smer že omenjenega Ursa Odermatta, še ena švedska naveza (Andreas in Martin) sta se zapodila v tanke ledene linije levo od nje, z Aljažem pa sva zavila okrog raza in splezala verjetno novo snežno-ledno smer ter jo zaključila na vrhu (AI 4-5, 3, 350 m) ter se po vrvi spustila po Švicarski smeri v vznožje stene. Tudi ostali Švedi so bili uspešni, Andreas (s katerim smo plezali na Norveškem že predlani) je s svojim prijateljem tistega dne potegnil verjetno celo eno najtežjih ledno-kombiniranih smeri na Lofotih.
V nedeljo so se Norvežani in Švedi odpravili že domov, z Aljažem pa sva zašibala pod 150 metrsko sneženo-ledno linijo, ki sva jo povsem naključno opazila nekaj dni pred tem (Aljaž se jo je sicer spomnil že od lani). Za spremembo in dober konec izleta na Norveško se nama ni popolnoma nič vdiralo in do vstopa sva se dobesedno sprehodila. Linija v Nonstindnu pa je bila več kot fantastična in kaj takšnega res težko najdeš. Da pa še čaka nate, da jo preplezaš prvi, pa je sploh redkost. Prva dva krajša raztežaja sta kar šla, potem pa je pokazala svoje zobe. Led je proti vrhu postajal vedno bolj tanek in ga je na trenutke že zmanjkovalo, skala pa je bila brez razpok in kakšnega dobrega varovanja Aljaž ni mogel niti pod razno urediti. Kar naenkrat je bil tako visoko, da vrnitev ni bila več mogoča. Plezal je naprej (jaz pa sem tiho navijal za njega) in ko je končno prišel do skal, kakšnih deset metrov pod robom stene, ni mogel niti zašrufat ledenega vijaka niti zabiti povprečnega klina. Za silo je povezal do polovice zabit sumljiv klin in prav toliko zavit šrauber in se spustil k meni na stojišče. Da bi na takšnem varovališču varoval še mene, seveda ni prišlo v poštev in že sam spust po vrvi je izvedel neverjetno hitro. Gotovo pa še nikoli ni kdo tako hitro izvil lednih vijakov, kot je to pri spustu v tem raztežaju naredil Aljaž. In mogoče se je ravno zato pripeljal na stojišče še pravočasno, preden bi klina tam gor popustila.
Aljaž je smer ocenil s AI 4-5. Smer ni navpična, je pa bil zadnji raztežaj v takšnih razmerah menda psihično zahtevnejši kot Centercourt v Avstriji, ki se ponaša z oceno 7-. Ocene pogosto ne povedo vsega, sploh pa ne zgodbe. In ta je bila dobra. Potem sva imela še ravno toliko časa, da sva zvečer posušila svojo opremo, preden sva ponoči odšla na letalo proti pomladi v deželi Kranjski.
Tretjič sem plezal in fotografiral bil pozimi nad polarnim krogom in še nikoli nisem videl severnega sija. Očitno bo spet treba gor.
P.s.: In zadnji dan so nam Norvežani rekli, da bi nas policaji lahko kaznovali za vožnjo na improviziranem avtomobilskem sedežu s približno 5000 evri ... Skratka, v vseh pogledih smo dobro prišli skozi.
Preplezane smeri:
Sebortinden, Tide: WI 5, 200 m, Peter Jeromel, Aljaž Anderle, 27. 2. 2012
Abrahamstinden, Facts of life: AI4-5, 3, 50-80°, 350 m, Urban Golob, Aljaž Anderle, 3. 3. 2012
Nonstinden, Proximus: AI 4-5, 60-80°, 150 m, Urban Golob, Aljaž Anderle, 4. 3. 2012
Besedilo in fotografije: Urban Golob