Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). V dobrih dveh dneh se je zgodilo toliko, da bi lahko napisal celo knjigo in ne samo te zgodbice.
Snežnik – gora, ki združuje ljudi
»Oči, gremo za dva dni na Kredarico!« »Ni govora. Zapadel je nov meter snega.« Vmeša se anTon: »Lahko gremo prespat na Snežnik. Spotoma se ustavimo na Cerkniškem jezeru.« Dan je dolg in prvi krajši postanek naredijo v Logatcu, pri Mihaelu. Izognejo se ljudem, ki bi po avtocesti radi drveli na morje, pa se morajo med počasno vožnjo pogosto ustavljati. Prvi pomladni praznik je. Na sončni Sekirici poležejo na suho travo in molčijo. A ne za dolgo. Igor nima obstanka, šel bi naprej.
Velikokrat so se to leto ustavili pri Cerkniškem jezeru, vendar so presenečeni nad njegovo polnostjo. Pol ure mirno gladino vode gladijo s pogledi, ki jih pomirjajo. Ko se končno nagledajo naravnega ogledala neba, gredo dalje. Za gradom Snežnik zapeljejo v veličasten gozd. »Ojej,« izusti Igor, ko se spomni, da je pozabil natočiti vodo. anTon pri prvi in edini hiši vpraša, ali vedo za kak izvir. »Ti imaš vedno srečo,« odkimava Igor, ko točijo vodo pri skritem studencu. »Kako veš, da je pitna?« »Ker sem v njej videl živo žabico.«
Na izhodišču daje anTon zadnje napotke: »Mobilce bomo izklopili. Odklopili bomo dolinski svet in se priklopili na frekvence Snežnika. Hodili bomo tiho, brez govorjenja. Tako bomo lažje gledali, poslušali in premišljevali o naravi.« Do koče pridejo po sončnem zahodu. Pred njo plapola zastava in nad njo sveti večernica, Venera. Malokdo še praznuje, za večino bodo to dnevi dopusta.
Igor skrit za polknami potrka po kuhinjskem oknu, za večje vznemirjenje pred vrati stoji samo Tin. Hitro postane vsem vse jasno. »Od kod ste prišli?« jih vpraša oskrbnik Slavko. anTon naredi razmišljujoč izraz in malo zaškili: »Od Melhiorjevega hriba?« Odkimavajo. »Od Boltežarjevega?« Slavko pomisli in ujame misel: »Od Gašperjevega hriba?« anTon je zadovoljen: »Vedel sem, da se imenuje po enem od svetih treh kraljev!«
Sobotno jutro. V dobro zakurjeni jedilnici poslušajo vremenske podatke po Sloveniji. »Kredarica, osem stopinj.« Toliko, kot je ta hip temperatura v koči. »Če smo v koči, smo temperaturno na Kredarici, če smo zunaj, smo na Snežniku,« se domisli Jernej. Z očetom Mitjo je tu prespal, kajti za malega bratca Naceta so bili prejšnji dan prepozni za povratek v dolino.
Čez dan Tin in anTon izgineta, ne da bi povedala, kam. »Kje sta bila?« ju vpraša Igor. »Med tem, ko si ti pihal na dušo Korošicam, ki so prišle osvajat notranjski Snežnik, sva midva šla k slončku.« »Ni res. Pokazal sem jim Raduho, Peco in Uršljo goro. Pomisli: dekleti potrebujeta za priti na vrh dve uri in pol, kadar pa se dolgo ne vidita, pa kar tri ure in pol. Toliko se imata za pogovoriti. Vidljivost je bila edinstvena. Videle so se vse slovenske gore in celo Pohorje. Bistričani pa se ne bodo strinjali, da je Snežnik notranjski.« »A se bodo morali. Koča še stoji v bistriški, vrh pa je že v občini Loška dolina.« »Dolgo vaju ni bilo,« še pripomni Igor. »Tin je želel kar bos splezati nanj, splazil se je za njega, zrinil v njega, pretipal ga je v vseh smereh.« Za nagrado fantu naročita jabolčni zavitek, za katerega vesta, da ga Janja vedno speče odličnega.
Igor pogleduje na uro. »Oče, kaj nisi rekel, da se vračamo ob dveh, da se bomo ponovno ustavili pri Cerkniškem jezeru?« »Saj nam ne bo odteklo. Nič nam ne manjka tu gori.« Igor se nekoliko dolgočasi. Tin spoznava nove in nove pse, ki jih pripeljejo h koči: hrtica Quenee je bivša irska šampionka, Jack je mali angleško lajajoči pesek, Keni je rjav obmejni ovčar. Le anTon kar naprej zre v oblake. Blizu so, nepretrgoma se spreminjajo, vseskozi potujejo in vendar ostajajo tako rekoč na istem mestu: na eni strani nastajajo in na drugi izparevajo v bolj suh zrak.
Igor ponovno pogleda na uro: »Toliko časa smo odlašali, da bo prepozno za obisk jezera.« Tin si zaželi, da v koči prespijo še drugič. »Ne moremo, anTon je vzel s seboj zdravila le za en dan,« pove Igor. anTon potegne s fantom: »Menda ne misliš, da bom umrl, če jih enkrat ne vzamem? Kot vidim, odločam jaz. Torej ostanemo.« Zvečer se koča napolni z novimi štirinajstimi ljudmi. Tinu dela družbo Krištof, s katerim se igrata enko. Zvečer Slavko, Janja in Vojko trojico gostijo, kot bi prišli na obisk.
V nedeljskem jutru se koča hitro napolni z ljudmi iz okoliških krajev. Prišli so Bistričani, Ložani in Cerkničani. Koliko premorejo veselja in smeha! Vsakdo nekaj pripomore k temu, da se imajo vsi skupaj lepo. Koča jim nudi zavetje, oni pa osebju pomagajo kaj prinesti na goro. Izbira hrane v koči ni velika, zato pa je tisto zelo dobro. Kuhajo, kot bi kuhali zase. Nekateri še znajo kuhati s srcem in streči z ljubeznijo.
Slavko vpraša anTona, ali želi kaj. »Čakaj. Moram prav pomisliti na to, da mi ne manjka nič.« Tin pogosto hodi na vrh preverjat, ali je kaj novega. Najde Mira, kako zre v smer, kjer se zdi neobljudena pokrajina brezoblična in dolgočasna. Gospod slikovito govori o medvedkah, veliki smreki lepotici in o izgubljenem prijatelju. Ždroclje omenja z mehkobo v glasu: »Videti jih je treba, preden ozeleni gozd. Ali pa konec jeseni, ko je listje že odpadlo.«
Na vrhu Marko pritrjuje novo kovinsko škatlo. Lepo je gledati nekoga, ki dela z veseljem. Pa tudi veliko ve o Snežniku. Tinu razlaga: »V davnih časih je Snežnik imel tri velike sinove, mogočne ledenike. Vsak zase so odpotovali v svet in med potjo izoblikovali globoke doline …« Sredi dneva Igorju povečan obisk ni po volji: »Jaz že ne bom med temi nedeljskimi obiskovalci.« »Ti niso nič slabši, le drugačni so od navadnih gornikov. Zato ti ne ustreza biti med njimi. Prav, pa pojdimo na Mali Snežnik.«
Pogledat gredo znamenje, o katerem je govoril Miro. Igor je nekoliko nestrpen: »Kako dolgo še moramo hoditi?« anTon skomigne z rameni: »Dokler bo to potrebno.« Pridejo tik nad gozdno mejo, a znamenja še niso našli. »Obrnimo se,« predlaga Igor. anTon ponovno skomigne z rameni: »Meni je vseeno.« Nazaj grede srečajo Janeza in njegovo druščino, ki jo vodi Marlen. Igor se z njimi slika. »A ste vi kak intelektualec, da se tako držite?« ga vpraša Marlen. Ne čaka na odgovor: »Fotografiranje moram ponoviti.«
V koči poizvedo, kje naj bi znamenje stalo. anTon se Igorju muza: »Če ne bi bil preponosen Ljubljančan, ki noče vprašati, kje točno stoji, bi stopili samo še nekaj korakov navzdol, in bi ga videli.« Prišlo je nekaj zadihanih Štajercev, utrujenih od sobotnega kolesarjenja po okolici Cerkniškega jezera. anTon odpre oči, pred skladovnico drv je mižal v sonce. »Že od včeraj sem tukaj, pa mi ničesar ne manjka.« »O, saj bi tudi jaz pustila službo in šla nekam takole delat,« razlaga ena izmed njih. anTon vidi, da ni razumela, kaj ji je hotel povedati. Raje obmolkne in ponovno zapre oči.
Štiri je ura. Gora ima le posamezne obiskovalce in pred kočo kraljuje popoldanski mir. Pustijo, da odidejo in izginejo tudi njihove begajoče misli, preden počasi odidejo proti dolini. Tako počasi, da mimogrede lahko opazujejo pokrajino, teren okoli sebe, in ni se jim treba bati, da se spotaknejo. Tin vpraša očeta: »Zakaj je ta gora drugačna od drugih?« Namesto Igorja odgovori anTon: »Kmalu se vrnemo, dobil boš novo možnost spoznati razliko.« »Kako kmalu?« »Bolj, kot si misliš.«
Iztok Snoj