Planinski vestnik: Kaj je doživel v Bogatinu oglar Šrauf
Kako so Čadržani šli v Bogatin po zlato
Kako jo je Stroje iz Kanala skupil v Bogatinu
Kaj je doživel v Bogatinu oglar Šrauf
Če prideš kdaj k izviru Tolminke, boš zagledal nad sabo mogočen hrib - Bogatin se mu pravi. V Bogatinu so včasih pravili, je skrito zlato. Mnogi so ga hodili kopat, najbolj vnet pa je bil oglar Šrauf iz Zadlaza. Kadar ni kuhal ogelnice, je hodil kopat v Bogatin tja, kjer se je kamenje luskalo. Svetleče se kamne je dajal tistim, ki so hodili v Videm v Furlaniji, da jih prodajo zlatarjem. Zlatarji so seveda takoj ugotovili, da je to le železov kršec, vendar so za pridnega kopača dali nekaj drobiža. Šrauf pa je le verjel, da koplje zlato ruda, in nanosil jo je celo v posteljo toliko, da se mu je podrla.
Nekega dne je spet vrgel v svoj oprtnik plevenico pa nekaj za pod zob, si ga zadel in jo mahnil skozi Čadrg v Bogatin. Kopal je na enem kraju, kopal na drugem, o zlatu pa nič sledu. Ko se je utrudil, se je usedel in poiskal v oprtniku južino. Ko je južinal, je daleč doli videl, da gre iz doline proti njemu več ljudi, nekateri celo v gosposki obleki.
»Kam pa gredo tile gospodje?« si je mislil Šrauf in nehal jesti. »Pa če gredo zlato iskat? Ja, tole moram pa videti, po kaj so prišli?«
Šrauf se je skril v ruševje in čakal, da so tisti ljudje prišli visoko gori v Bogatin. Potlej se je pa skrivši pritulil prav blizu njih. Tedaj jih je šele spoznal: Furlani so - tudi njih je zlato privabilo sem gor; pa še mogoče je, da oni vedo, kje je zlato. Zdaj bom videl, kje bodo kopali; če bodo kaj našli, bom potlej tam še jaz nabasal oprtnik.
Furlani so se izgubili za brdo, Šrauf pa za njimi! Ko je zavil okrog brda je padel ravno mednje. Takrat ni bilo več časa uteči, Furlani so ga že zagledali. In kaj je zagledal Šrauf?
Furlani so stali pred neko jamo, v jami se je pa vse luskalo, strašno zlata je bilo. In je kar gledal in gledal, kaj je to: Ali snivam, ali je res?! Šele potem se je ovedel, ko je nekdo dejal:
»Kaj naj naredimo z njim? Ali naj ga ubijemo?«
»A, pustimo ga!« je odločil tretji, »saj vidite, kakšen revež je. Še on naj malo zlata nabaše, saj bo pozabil, kje ga je dobi!!«
Ko je Šrauf spoznal, da so mu prizanesli, si ni nabasal zlata, temveč jo je ucvrl doli proti planini Pod osojnico. Za seboj je slišal nekakšno vpitje, zato jo je brisal čez Prode in naprej skozi Čadrg, kolikor hitro so ga nesle cokle. Čadržani so se spogledali, češ kam se Šraufu danes tako mudi. Pa ja ni res kaj našel?! Vprašali so ga: »Kam pa kam tako hitro?«
»Zdaj pa naj rase gejda v Zadlazu al ne - jaz sem ušabal zlate kamerje!«
je zaklical Šrauf in jo brisal proti Zadlazu, kot bi gorelo za njim. Tam je povedal sovaščanom, kaj je videl.
Drugega dne so Zadlaščani zgodaj vstali in se namerili z oprtniki na Bogatin, Šrauf jih je pa vodil. Ko so prišli na tisti kraj, kjer je Šrauf prejšnji dan videl zlato, so kar zazijali. Nikjer ni bilo ne jame ne zlata! Le trava in rušje sta rasla tam ...
Zadlaščani so grebli malo tu, malo tam, a nikjer nič! Furlani so nazaj zacoprali zlato tako, da ga ni mogel nobeden več najti. Ko so Šrauf in njegovi spremljevalci videli, da ne bo nič, so počakali, da se znoči. Potlej so šele odšli domov, to pa zato, da jih ne bi kdo videl, da se vračajo s praznimi oprtniki.
Kako so Čadržani šli v Bogatin po zlato
Kadar se je kaj pravilo o Bogatinu, je dejal Ton Pajštvar (to ime je dobil, ker je živel v neki pajštvi) Žefu Križarju in Jevanu Madrjanu:
»Jaz vem za eno jamo v Bogatinu. V njej bo gvišno zlato, zato bo treba iti ponj. Ti, Žef, boš vzel dolgo vrv s seboj, da se bomo po njej spustili v jamo; ti, Jevan, boš pa vzel še kalamana s sabo, če drugače ne bomo mogli najti zlata!«
Drugega dne so šli vsi trije Čadržani na Bogatin k tisti jami. Res so jo kmalu našli.
»Ti, Ton, ti boš šel notri, midva bova pa zlato ven vlekla,« sta dejala Križar in Madrjan. Paj'štvar je vzel plevenico, žakelj in kalamon ter se spustil po vrvi v jamo. Nekaj časa je zgrebal po jami - samo kamenje, samo zlat,a nikoder! Ko je videl, da tako ne bo nič, je vzel kalamon in začel brati:
»Šperkmandi, a boš dal zlato, čene, bova mašvala!«
Ko sta ona dva slišala, koga Pajštvar kliče, ju je postalo strah. Križar je zaklical Pajštvarju:
»Ton, Ie z hogcem, le z bogcem!«
Madrjan pa je zavpil: »Ton,pridi ven!«
A Ton je kot gluh kar naprej klical in rotil gorskega škratain vse hudiče. Ko je pa videl, da vse nič ne pomaga, je končno pustil, da sta ga potegnila iz jame. Potlej so šli vsi poklapani domov.
Kako jo je Stroje iz Kanala skupil v Bogatinu
Enkrat smo v čadrških senožetih sekli travo, pa pride sem po poti nek človek. Gledal je nad pot in pod njo. Ko je prišel do mene, me je vprašal:
»A ne rase tu roža regina?«
»Ne, nisem je še videl v teh krajih,« sem mu odgovoril.
Potlej se je mož zagledal v Bogatin in vprašal: »Kam pa drži ta pot, ki gre v ridah tja gor!«
»Gor na Bogatin gre,« sem mu povedal.
»A tisto je Bogatin? Aha, tja gor so šli naši Kanalci po zlato!« Potem mi je povedal tole zgodbo:
V Kanalu je živel Strojc, ki je strojil kože za usnje. Živela sta sama z ženo, otrok nista imela. Šlo jima je kar dobro, dokler ju ni doletela nesreča. Ko je namakal kože v Soči, je ponoči voda narasla in mu jih odnesla. Ljudem je seveda moral kože plačati in tako je obubožal.
Nekega dne je šel v oštarija. Tam je v kotu za neko mizo sedelo več Kanalcev in skrivši so se nekaj menali. Ko so ga zagledali, so ga poklicali k mizi.
»A pojdeš z nami?«
»Kam pa?«
»A veš kam? Na Bogatin bomo šli!«
»Pa kaj bomo delali na Bogatinu?«
»Zlato bomo kopali!« so mu skrivnostno povedali.
Beseda »zlato«je Strojca koj pritegnila. Hitro je bil zato, da se jim pridruži. Potlej so se še dolgo menali, kako in kaj. Domov je prišel ves vesel.
»Jutri gremo!« je dejal ženi.
»Kam boš šel? Beži spat, saj vidim, da si se ga nalezel danes!«
Komaj je ženi dopovedal, da ni pijan in da gre z drugimi po zlato v Bogatin. Potlej sta se še dolgo menala, kako bo, ko bosta bogata.
»Čez tri dni bomo nazaj,« je rekel ženi. »Če boš videla, da kaj peljemo proti naši hiši, boš vedela, da peljemo zlato. Takrat zmetaj vse tele obtolčene krepe iz hiše, saj bova vse novo kupila!«
Kanalci so res šli na Bogatin in iskali po njem zlato, vendar zastonj. Ko so videli, da ne bo nič, so sklenili, da se vrnejo domov. A nesreča nikoli ne počiva in tudi tisti dan ni. Zares. Stroje je padel čez neki skok in si zlomil nogo. Spremljevalci so naredili nekakšna nosila in ga nosili skozi Zagreben v Zatolmin. Tam pa so najeli voznika, da je ponesrečenca peljal v Kanal.
Ko so prišli v Kanal in se bližali Strojčevi hiši, so pričeli frleti iz hiše proti Soči lonci, ponve, padele in vse take reči. Strojc vpije:
»Gejni, žena, saj sem le jaz!«
Ko so prišli bliže, je žena šele spoznala, da so ji namesto zlata pripeljali polomljenega moža. Tako je namesto bogastva prišlo k Strojcu še večje siromaštvo.
(Po pripovedi Antona Rutarja, Ivancetovega očeta z Ozidja pri Čadrgu, priredil za objavo Janez Dolenc, ilustrirala pa Jana Dolenc.)
Manj znane tolminske besede:
frleti - leteti po zraku
gejda - ajda
gejni - nehaj
gvišno - gotovo
Jevan - Ivan
Kalamon - knjiga zarotitev Kalamanov žegen
Kamerje - podzemski prostori, kamre
Krepe – kuhinjska posoda
luskati se – lesketati se
mašvati – spoprijeti se
menáti se - meniti se
ogelnica – oglarska kopa
oprtnik - koš
padela - skleda
pajštva – sušilnica za sadje
plevenica - motika
prifuliti se - pritihotapiti se, prikrasti se
ride - ovinki
roža regina - roža kraljica (roža mogota)
seči travo - kositi
skok - manjša stena, ki se da preskočiti
snivati - sanjati
strojc – stojar usnja
šperkmandi - gorski možic (škrat)
Ton - Anton
ušabati – dobiti, najti
uteči - zbežati
Žef - Jožef