v sredo v Tolminu, v petek v Bohinjski Bistrici, naslednji torek v Radovljici
Predstavitev knjige
Franceta Malešiča
SPOMIN IN OPOMIN GORA
Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah
z izborom fotografij in glavnimi pripovedmi o nesrečah in razvoju Gorske reševalne službe
v sredo, 25. januarja 2006, ob 19. uri
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tumovem drevoredu 6, v Tolminu.
v petek, 27. januarja 2006, ob 19. uri
v Mali dvorani Kulturnega doma Janka Ažmana v Bohinjski Bistrici.
v torek, 31. januarja 2006, ob 19.30
v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v Radovljici.
Knjiga je posvečena vsem, ki so izgubili življenje v gorah, in drugim, ki so jim skušali pomagati. Namenjena pa je tudi vsem nam, ki z veseljem obiskujemo naše gore.
Iz vsebine
7. avgusta 1741 je bilo izredno vroče in soparno. V cerkvi sv. Donáta pod Donáčko goro se je zbralo veliko število romarjev. Prihrumela je strahovita nevihta. Nenadoma je udarila strela. Devetinpetdeset ljudi je bilo takoj mrtvih, veliko pa je bilo ranjenih ali poškodovanih.
5. julija 1822 ob 11. uri zvečer je strela ubila 35-letnega gorskega vodnika Antona Korošca, po domače Cerkovnikovega Toneja iz Koprivnika, ki je edini ostal na vrhu Triglava z zemljemercema. Naslednji dan so prišli na vrh vodniki Anton Kos iz Jereke, Simon Stare, po domače Orjakov Šimen iz Podjelja, in še pet po imenih neznanih nosačev. Pokojnega so z velikimi težavami in v hudi nevarnosti prinesli v dolino. To je prvo znano reševanje naših gorskih vodnikov in nosačev in je po mnenju Tineta Miheliča dejanski začetek dela naše gorske reševalne službe.
26. septembra 1843 je pet Vipavcev odšlo po drva na Nanos. V toplem vremenu so bili slabo oblečeni. Na gori je zapihala burja in je začel mesti sneg. Niso si mogli pomagati in so zmrznili.
Časnik Glas je leta 1872 zapisal, da bo v Trento prišla na ogled posebna komisija, ki bo ugotovila, ali bi zaradi kamnitih in snežnih plazov kazalo preseliti vasi Soča in Trenta drugam.
15. maja 1876 popoldne se je vdrl snežni plaz blizu vasi Soča. Pokopal je 65-letnega Ivana Sorča. Sosedje so mu hoteli takoj zvoniti, a gospod vikar jim tega ni dovolil, dokler ne izkopljejo mrtvega. Drugi dan so se lotili kopanja, a dolgo brez uspeha. Šele proti poldnevu so moža izkopali, ne samo živega, ampak popolnoma nepoškodovanega. Pod snegom je bil celih 22 ur.