eDnevnik - Od srca do srca: ... Za Rinke, tri gore blizu Skute, nekako v sredini med Kokrškim in Kamniškim sedlom, pravzaprav nisem niti vedela!
Ko sta se pred časom naša starejša sinova s prijateljem odpravljala na Rinke, sem mislila, da gresta k slapu Rinka! No, seveda sta mi razložila, da so to gore v Kamniških Alpah! (Je pa eden od dostopov do Rink od koče pri slapu Rinka, 5 ur traja vzpon.)
No, ko smo sedaj razmišljali, kam bi šli, sta fanta predlagala Rinke.
In odločitev je padla!
Tako smo se v nedeljo odpravili, iz Ljubljane smo šli šele sredi dopoldneva, saj smo čakali še dva naša, ki sta prišla sredi dopoldneva v Lj. z vlakom. Tako smo bili na izhodišču nekaj naprej od Kamniške Bistrice šele ob 11h. Vroča nedelja nas je prijazno sprejela in popeljala najprej med malinami (žal ni bilo časa zanje!) in potem skozi redek gozd.
Kar kmalu sem začela razmišljati, da se ne bi vračala po isti poti. Zdelo se mi je prenevarno. Ampak kasneje so nam redki planinci, ki jih je tudi zvabil naš cilj, povedali, da je ta spust v dolino še najboljši! Na hribi.net je takle opis naše poti. Doma sem iskala vodnik po Kamniških Alpah, vendar ga nisem našla, na splet pa nisem pomislila, da mi lahko kaj "svetuje", tako sem se navdušila nad Rinkami samo na predlog svojih sinov. In tukaj, med vzpenjanjem, sem razmišljala, da bi morda vendar morala videti kakšen "uraden" opis poti, saj našim fantom se pač vse zdi lahko!
Gozd je bil redek, breg strm, kar pomeni, da če človek npr. zgreši stopinjo, se skotali daleč navzdol in se ne ustavi prav lahko. Nisem si tedaj mislila, da je velik del poti, morda 70 %, tako izpostavljen - tako, da je bilo res potrebno biti pozoren praktično na vsak korak.
Kakšenkrat se je ponudil kakšen konček jeklenice ali kakšen klin. Kar imamo vsaj nekateri ljudje zelo zelo radi, medtem ko je Maks ponekod sprva cvilil in je potreboval malo vzpodbude in pomoči. (A za nazaj je kar švignil čez težja mesta, opazovala sem ga, kako spretno je smuknil kar pod jeklenico in že je bil spodaj!) Vsekakor si je zaslužil Turdusov naziv: Canis alpinus.
Sicer je pot zelo zelo lepa! Označena je malo, le z rdečimi črtami, markacij ni.
Na spletu je naša pot označena takole: zahtevna neoznačena steza. ...
Z našim Skakalcem ne bi bilo vse v redu, če ne bi naredil še marsikak korak, ki ni bil obvezen niti potreben! Ko sta Veliki brat in Drugi brat hodila s Snežnika pa vse na Triglav, sta prehodila okrog 210 km, za psa, ki sta ga imela s seboj večji del poti, sta pa rekla, da je prehodil še enkrat toliko.
In naš Skakalec je precej podoben Maksu - v tem, da je stalno v gibanju. ...
Tako! Prispeli smo do bivaka. Čeprav se je nebo malo prevleklo z oblaki in sonce ni pripekalo več tako močno in seveda se je poznalo tudi, da smo vendar že malo nad 2000 metrov nad morjem, smo se z užitkom "zatekli" v okrilje bivaka.
No, pravzaprav sem imela jaz toliko dela z "lovljenjem" rožic v moj fotoaparat, da nisem opazila, kje so izginili vsi moji. Videla sem jih, ko so bili že pri bivaku, ampak jaz potem kar nisem našla poti tja. Šla sem malo naprej in višje in višje, ker se mi je zdelo, da mora biti tam zadaj kakšna pot. Pa je ni bilo.
In ko sem končno nekje priplezala v smer, kjer je bil bivak, se je moja pot končala s tako jamo, da nisem upala naprej.
No, slednjič sem se obrnila in se vrnila navzdol, potem pa mi je prišel na pomoč Turdus, pokazal mi je primerno pot.
Zame je bila ta pot (vsa ta pot iz doline pa vsaj do nekaj nad bivakom, kjer so se potem pojavile markacije) res nekaj posebnega. Skoraj neoznačena pot, steza, torej nekako človek ve za smer, vendar je tudi od njega odvisno, kam bo zavil! Ne more se slepo prepustiti vodenju nekih markacij - ker jih ni! Še bolj mora vključiti celega sebe!
Zelo zanimiva in zelo lepa izkušnja zame!
Otroci so osvojili pograde, razkomotili so se in se počutili zelo domače! Maks se je vlegel pod klop, oja, gotovo je bil prav zadovoljen z oddihom.
Kot sem povedala v prvem delu, smo hodili to pot prvič vsi, razen Drugega brata, ki je že bil na Rinkah in nas je tudi usmerjal .
Tudi informacij nismo imeli kaj dosti o času, ki ga potrebujemo za osvojitev Rink. Ljudi nismo veliko srečevali. Vendar sem povprašala (malo pred bivakom) mimoidoče o tem, kakšna možnost je iti kje drugje dol, kajti malo sem se bala spusta po poti, po kateri smo prišli.
Dejansko je potrebno biti stalno pozoren, skorajda na čisto vsak korak. Taka pot je potem res naporna.
No, planinci so rekli, da boljše poti od te, po kateri smo se povzpeli do bivaka, ni.
Kokrško sedlo je pa menda spet predaleč. Jaz namreč sem mislila, da bi mogoče prečili do tja in se spustili v dolino s Kokrškega sedla.
Potem drugo vprašanje: Imamo čas iti na Rinke?
Hmmm ... ura je že veliko, uro in pol je potrebno imeti od bivaka do vrha, potem se je potrebno še vrniti v dolino ... Ne, nimate dovolj časa, so rekli.
No, potem smo sedeli v bivaku in razmišljali, kaj in kako.
Kazalo je iti kar v dolino, zaradi napornega spusta, ki nas je čakal. Da nas ne bi presenetila noč.
Toda biti na 2000 metrih in imeti gore tik pred seboj, posebno lepo se je videla Skuta, in se obrniti in iti nazaj v dolino - neeee!
Jaz bi ostala kar tukaj, v ponedeljek službe nimamo, pravzaprav nam ni mus iti tisti večer v dolino ...
Pogovarjali smo se in usklajevali svoje želje in predloge.
Potem smo se vendarle odpravili - naprej in ne nazaj! Gor, seveda gor!
Ko sem vrnemo, se pa odločamo naprej.
Jaz sem potihem sanjala o tem, da bi tukaj prespali in šli zjutraj na Skuto in na Grintavec in se šele potem spustili preko Kokrškega sedla v dolino. In s Turdusom bi se vsaj malo stisnila pod milim nebom, pod zvezdicami, na mehki tratici kje v bližini bivaka!
Razpravljali smo, ali imamo dovolj hrane in pijače s seboj, da bi mogli ostati, ali ne.
Turdusu in meni se je zdelo, da imamo, midva sploh zmoreva brez tekočine in hrane kar nekaj časa, otroci so pa bili mnenja, da imamo premalo obojega.
No ja, kakorkoli, odločili smo se, da vsekakor najprej vendar osvojimo vrh, vsaj en vrh od "trojne gore", potem bomo pa videli. Bivak, ki nam je nudil možnost prenočišča, je silno povečal "ponudbo".
Tako smo se odpravili iz bivaka.
Mene so presunjale skale! Vedno znova!
Bila sem čisto očarana nad njimi. Nikoli še nisem videla takih! V bližini bivaka in na poti proti Rinkam smo videli takele skale: velike, pravzaprav ogromne, ploščate, kot bi kdo položil veliko in debelo ploščo na podstavek, morda noge ... Tukaj recimo se je videlo pod skalo na drugo stran. S Skakalcem sva delala poskuse z metanjem kamenčkov skozi luknjo na drugo stran ... Neverjetno je to! Takih skal še nisem videla! Čisto sem bila očarana!
Tukaj smo prišli do uradno označene (markirane) poti, ki povezuje Kamniško in Kokrško sedlo. Nekaj časa smo hodili ob tej lepo označeni in zelo lepi poti, ponekod je tudi zavarovana z jeklenicami. Potem se je naša pot odcepila ...
In prispeli smo na vrh Kranjske Rinke! Silno mi je všeč, da so dali tem trem goram taka imena! Nekaj takega široko slovenskega. Ne vem pa nič o tem, zakaj pravzaprav to ime - povezujoče Kranjce, Korošce in Štajerce. Kdo neki se je spomnil na velike slovenske pokrajine in gore poimenoval po njih?
Ni bilo blazinice, zato nismo mogli dati lepih "štempljev".
Lep pozdrav z vrha Kranjske Rinke! Tudi naš Canis alpinus je vrh osvojil, je pa večkrat cvilil, ker ga je bilo strah. Ampak ko se je spogumil, je bil neustavljiv!
Ko smo se obrnili spet navzdol proti bivaku, smo se zmenili, da ne moremo še na drugi dve Rinki - zaradi časa. Meni je bilo žal, toda ...
Ampak naenkrat nista zmogla več "normalne" poti Turdus in Skakalec in zašibala sta pri Štajerski Rinki. No, potem sem gledala Skakalca, kako teče navzdol proti nam ... ampak Turdusa ni bilo nikjer ... Nakar sem ga opazila plezati na Koroško Rinko ... No, ja ... Čisto njemu podobno.
Drugi brat mu je ob tem, ko je Turdus povprašal, če "sme" na Štajersko Rinko, rekel: "Samo da ne boš šel spotoma še na Grintovec!"
No, to sploh ne bi bilo čudno .... Tak je pač moj mož! (Ampak včasih me take stvari predvsem jezijo in tudi skrbijo ...)
V bivaku se je spet začel posvet, kako in kaj naprej. Nisem sicer prepričana, da je bilo čisto demokratično, toda zmagali so predlagalci, da gremo nazaj še ta večer. Ura je bila že 19.30.
Biti bomo morali hitri, da nas ne bo ujela noč.
Eden od otrok je sicer rekel, da bo svetila luna, toda midva s Turdusom precej dvomiva v korist lune v tem primeru.
Za nekatere je tek po melišču čisti užitek. Tokrat je postal tudi za Tekabako in celo jaz sem se malo preizkusila v tem (ki sem doslej dosledno odklanjala melišča - rada imam trdna tla pod nogami!). Nikoli doslej mi melišče še ni prinašalo veselja, tokrat pa!
No, in če človek takole teče - pa četudi kdaj pristane na tazadnji! - hitro napreduje.
Kakšna pohvala zame je bila, ko mi je Drugi brat rekel, da bolje hodim, kot je pričakoval!
Vsekakor se je počasi bližal večer, mi pa smo uživali v hitrem spuščanju.
Ko smo prišli do gozda, je bilo že precej temno, če bi bilo nujno nujno, bi si mogli pomagati tudi s "čelkami", dve je imel Drugi brat s seboj. Vendar je šlo brez luči, bili smo pa seveda res previdni.
Turdus je na najtežjih delih poti prevzel vodstvo in nas opozarjal na vse potrebno, ko smo se drug za drugim premikali naprej.
"Če kdo pade, naj takoj zavpije!" je naročal. Kar je izzvalo smeh, češ kdo bi pa padal brez besed in čisto potihem!
Vsekakor je dejstvo, da če bi kdo tam zdrsnil, morda le nerodno stopil, bi "prišel" v dolino zelo hitro, saj je breg res zelo strm in gozd redek, vprašanje pa, v kakšnem stanju bi revež, ki si je "privoščil" bližnjico (ali pa daljšnico) bil ...
No, mi smo srečno prispeli navzdol do makadamske ceste in potem zakoračili proti avtu.
Imeli smo res čudovit izlet.
Ki je dodatno sprožil sline po še gorah!
Celotni objavi (z vsemi fotografijami in komentarji) sta na povezavah ...