Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Najlažji pristop na Ojstrico, 2343 m.
Najlažji pristop na Ojstrico, 2343 m
Igor sloni nad zemljevidom. »Kaj, če na Ojstrico vzameva še fanta? Z juga je pristop lahek.« anTon se ne strinja: »Igor, prvič sem te na Ojstrico peljal, ko ti je bilo sedem let. V zadnjih sedmih letih si sam na vrh prišel šele v sedmem poskusu. In ti praviš, da je lahka.« »Enkrat mi je zmanjkalo časa, večkrat so bile neugodne snežne razmere, nazadnje je celo treskalo v gorah, ko sem bil tik pod vrhom.« »Očitno si Ojstrico osvajal preveč zlahka. Kraljica je, moral bi ji izkazati nekaj spoštovanja.«
V sobo stopi Tin. »Oči, kaj gledaš na zemljevidu?« Namesto Igorja odgovori anTon: »Vedno je preračunaval višinsko razliko in dolžino poti, potem pa ga je Ojstrica še vedno presenetila. Ni izključeno, da ga tudi jutri ne bo.« »Oj, Ojstrica! A me vzameta s sabo?« anTon je še vedno proti: »Ne bo šlo, pozna bova. Razen če si pripravljen, da najverjetneje ne prideš na vrh.« Tin kima. Tokrat se gredo Igorjevo igro: »Razložil vam bom, kje bomo hodili, kaj bomo videli in doživeli. Vsak naj ima po eno skrito željo, vendar je naj ne pove, razen če se mu izpolni.«
Kava je Igorju počasi lezla v noge. Razmigati so se hotele, popeljati človeka v višave! anTon se zahvali za gostoljubje, Tin pa se kar ne more odlepiti od črnodlake Rise. Psička ima zelo rada otroke, v človeški podobi bi lahko bila tudi učiteljica. Resne, svetlodlake Laris, ki se ni kar tako pustila kupiti z dobrikanjem, pa ni več pri hiši. Nekaterim ljudem se je zdela rahlo samosvoja in ponosna, vendar ji je bila pomoč ljudem v največje veselje. V človeški podobi bi lahko bila gorski reševalec.
Obisk pri Risovih, ki so si ga vzeli med vožnjo, ostane za cestnim ovinkom. Ponovno se vozijo proti goram. »Lovila nas bo tema. Z malim bova šla le do Male Ojstrice,« ravnodušno pove anTon. »Ti pa, kakor veš. Dovolj si star.« Vozijo se pod oblačni pokrov, ki povsem pokriva Grintovce.
Prehodijo prvo strmino in pred planino Vodole zagledajo črne krave. »Veš Tin, to so posebne krave,« se skuša pošaliti Igor. »V čem so posebne?« se začudi Tin. »Eh, tega pa ne bi vedel. V tem so posebne.« »Dedi, a ti očija razumeš?« anTon odkima. Za planino zgrešijo označeno pot, ki bi jo morali iskati na desni. Igor jih vodi po starih pastirskih prehodih, narejenimi skozi gosto borovje. »Igor, gor ne znaš najti, kako nas boš pripeljal dol,« se muza anTon.
»Nismo se izgubili,« zmagoslavno pove Tin. Zagledal je markacije, dobra pot je pripeljala z desne. Igor se pogosto ozira nazaj. »Kaj pa išče oči?« Tin vpraša anTona. »Poskuša si vtisniti podobo poti, če ga bo nazaj grede lovila tema. Kadar bi bil v dvomih, kam zaviti, bi mu prav prišel vsak vtis znanega.«
Izpod oblaka izstopa silhueta cerkvice in Tin plane naprej. Igor in anTon zaslišita vpitje, takoj zatem zacinglja zvonec. »Moja skrita želja se je že izpolnila,« zmagoslavno pove fant. Igorju ni povsem prav: »Mulc, prvič si tu, pa ti je uspelo zvoniti. Kadarkoli sem šel mimo, so bila vrata zaklenjena. Pojma nimam, zakaj ljudje ne bi smeli zvoniti, zakaj je vrvica od zvonca skrita v notranjosti.« anTon naredi na obrazu grimaso: »Ker sta bila Metod in Ciril dva lumpa.«
Po Kocbekovi poti se vzpenjajo na skrajni konec dolgega vzhodnega grebena gore, imenujejo ga Mala Ojstrica. Čeznje veter z vso močjo žene temne oblake. Igor ni več prepričan: »Kaj, če bo nevihta?« »Pri vetru 50 km/h s sunki do 70 km/h to ni posebej verjetno. Takoj se dodatno oblecimo,« veli anTon.
Na Mali Ojstrici anTon naznani: »Tako! Tudi meni se je uresničila skrita želja. Končno sem prehodil vse dele Kocbekove poti. Manjkal mi je še ta del, z Moličke planine naravnost po grebenu navzgor.« Pogleda na uro. »Vrnimo se, noč nas bo ujela.« Igor zavzdihne: »Nisem še uresničil svoje skrite želje. Vidva kar pojdita nazaj, dobimo se pri avtu.«
Temno je že nekaj časa. Igor bi se moral vrniti pred eno uro. anTon premišljuje, kaj neki se je zgodilo, ko Igor nenadoma stopi iz napačne strani. Ni prišel po hribu navzdol, ampak po cesti navzgor. »Tudi meni se je uresničila želja! Stal sem na drugem vrhu Ojstrice. Z njega se celo vidi v Robanovo planino.« »Prej bi rekel, da je bila tvoja skrita želja uspešna vrnitev do avta. Vedno si nam delal skrbi. Tako ne gre, fantu nisi za zgled. Kakšen drugi vrh? Ojstrica nima dveh vrhov.« »Na karti je neoznačena kota 2.343 metrov. Obe točki ločuje manjša škrbina,« pojasnjuje Igor.
anTon: »Kje si se toliko zamudil?« Igor se izgovarja: »Krive so krave. V temi sem se moral prebiti skoznje, za njimi pa nisem znal najti nadaljevanja. Šel sem naravnost po grabnu navzdol in prišel na spodnjo cesto, tisto ki pelje za planino Podvežak.« »Kajpada so krive krave, samo ti ne. Se spomniš, kaj si rekel za tiste krave? Da ne veš, zakaj so posebne. Premisli, ali si napako vključil v izlet že doma, ko si gledal na zemljevidu, kam prideš, če zgrešiš konec tega obračališča.« »Lahko temu rečeš tudi medel preblisk.« Tin sede spi na zadnjem sedežu, v snu so se mu usta zvila v rahel nasmešek.
Iztok Snoj