Vzajemna - Ivanka Korošec: Franjo Potočnik živi v Mojstrani in, kako simbolično, prav v ulici Jakoba Aljaža.
Čvrsto stisne roko v pozdrav ta posebni mož, neverjetni rekorder pohodov na Triglav in vsestransko aktiven človek.
NADARJENOST VSEH VRST
Rodil se je 18. oktobra 1935 v Kočevju, nato je bila družina v Skopju, ko se je začela vojna, pa je mama prišla z njim k svojima dvema sestrama domov na Dovje. Z očetom je izgubil vse stike.
»Gor sem zrasel na kmetiji. Imel sem dva bratranca, eden je padel v partizanih, drugi je umrl v ruskem ujetništvu. Kot otrok sem hodil z živino v hribe, ves čas sem živel z naravo. Kasneje me je pritegnil šport, zlasti smučanje. Izučil sem se za strugarja, a tega poklica nisem nikoli opravljal, razen seveda, ko sem sam kaj 'murkslal'. Osem let sem delal v Železarni v obratu žičarna, v hladni valjarni, nato sem bil 32 let pri železnici, kjer sem opravljal različna dela. Zadnjih sedemnajst let sem bil tehnolog. Upokojil sem se leta 1993.«
Leta 1962 se je poročil in ima 45 let starega sina. Hčerka je, stara komaj osem let, umrla. Franjo je bil nadarjen športnik, kar pove podatek, da je pri 19 letih že po desetih dneh treniranja prišel v mladinsko reprezentanco. Ko se je vrnil iz vojske, je opravil nekaj plezalnih tur, sicer pa za hribe ni bilo časa. Delo, popravilo hiše in družina so mu jemali ves čas. Lotil se je trenerstva in s ponosom pove, da je kar nekaj članov spravil do olimpijade. Posvetil se je treniranju smučarjev tekačev.
»Na nekem državnem prvenstvu, na katerem sem bil kot trener, so me pregovorili, da sem nastopil in osvojil sem tretje mesto. Mislim, da sta vzdržljivost in talent prirojena.« Pogoji za treniranje so postajali vse slabši, ni bilo potrebne finančne osnove, niti zagotovljenih prevozov. Nekdanji tekmovalci so sicer pomagali, vendar se je večina odselila, se oženila in takrat je Franjo nehal trenirati mlade. Od takrat v Mojstrani nimajo več pravega tekmovalca.
FOTOGRAF
Ko je opustil treniranje, se je lotil fotografiranja. Hodil je po brezpotjih, sam, oblezel vse grabne in grape, hodil je tja, kamor je redko stopila človeška noga. Kasneje je presedlal na diapozitive. Pokojni Jaka Čop jih je videl in bil navdušen nad njimi. Vendar Franjo meni, da je črno-bela gorska fotografija najlepša. Rad tudi slika, abstraktno. Na slikah se prelivajo barve druga v drugo, tako kot se prepletajo Franjevi talenti.
Poskusil se je tudi v kiparjenju. Prav posebne so skulpture iz različnih materialov, celo iz krompirjevih cim. Včasih je poslikaval tudi steklenice za darila. Pred leti je imel dvakrat razstavo svojih del, pred kratkim pa jo je imel na Dovjem. In ko končava pogovor o umetnosti, končno prideva do Triglava.
SREČNA OSMICA
»Prvič sem stal na Triglavu s trinajstimi leti. Peljal me je birmanski boter, ki mi je ta podvig dolgo obljubljal. Takrat smo še peš hodili do Vrat, tam prespali in se naslednjega dne povzpeli gor. Potem več let nisem bil na očaku. Veliko sem hodil po hribih, po vseh grabnih me je bilo dovolj, na Triglav pa nisem šel. Takrat sem se intenzivno ukvarjal s fotografijo. Šele kasneje sem jo mahnil gor za trening.
Franjo se loti vseh del in do zdaj mu je še vse uspelo. Doma so iz skednja naredili prizidek in vsa dela je opravil lastnoročno.
»Ko sem se nekoč spet povzpel na Triglav, mi je prišlo na misel, da bi šel nanj še večkrat, s prijatelji ali z ženo in sinom.« Za leto 2000 si je zadal za veliko večino Slovencev nedosegljiv cilj - dvestokrat osvojiti Triglav. »Kolegi so mi rekli, da je to fantazija. Prvi vzpon sem opravil že 1. januarja uro po polnoči. Načrtovano število vzponov sem hitro dosegel, zato sem cilj zvišal na 366 Triglavov.« Seveda ga je dosegel, in to celo tako, da je vrh včasih obiskal tudi dvakrat v enem dnevu. Za dopolnjenih 68 let je bil kar trikrat v enem dnevu na Triglavu, vse skupaj v 20 urah in 20 minutah, vsakič iz Krme.
Številke in novo postavljanje ciljev se je nadaljevalo. Tako je 8. avgusta 2008 na vrhu Triglava dosegel svoj 888. vzpon. Povzpelo se je osem žensk, osem moških iz osmih občin, vendar je šlo znotraj teh kombinacij tudi za humanitarnost. Med hojo je namreč dobrodelno agitiral. Zbrani denar je namenil jeseniški bolnišnici, kamor Urgentno pripeljejo največ ponesrečencev z okoliških gora.
POSEBNE SPOSOBNOSTI
Za takšne podvige moraš zagotovo imeti prave sposobnosti. »Sem hiter, a vendar miren in preudaren. Sem pa tudi zelo dosleden in natančen. Spoštujem dogovor in se ga držim. V življenju še nisem zamudil niti za pet minut.«
Največ hodi ponoči, ker ni vroče in ni gneče. »Vsak kamenček na poti poznam. Po navadi hodim na Triglav iz Krme, ker potem laže hodim nazaj dol in si lahko pomagam s palicami, pač 'šparam' kolena. Tudi hrbtenica je bolj trda in ne more amortizirati sunkov ob spustu.
Včasih se odpravim gor z dvema prijateljema, takrat hodimo do Kredarice približno 3 ure in 10 minut, če grem sam, pa hodim manj kot tri ure. Poleti začnemo že pred drugo uro, da smo ob petih že gor. S Kredarice do vrha porabim različno časa, odvisno je od vremena.« Pri tem je treba upoštevati, da je iz Krme do vrha Triglava 1934 metrov višinske razlike.
Franjo je tudi eden od pobudnikov in Član neformalnega društva Prijatelji Triglava. Skupaj so stopili leta 1983, njihova naloga je med drugim pluženje dolin Krme, pa tudi ohranjanje Aljaževega stolpa. Društvo ima na Kredarici odprto blagajno in kdor želi, lahko vanjo kaj prispeva.
HODI ZASE
»Pri meteorologih je knjiga, kamor se vedno vpišem. Tudi osebje me vidi, sicer pa mi je čisto vseeno, ali mi ljudje verjamejo in še manj, kaj si mislijo. Na Triglav hodim zase in ne za druge. Ne tekmujem z nikomer, še sam s sabo ne, saj je pot vedno drugačna.« Že od leta 2000 tudi vsa pošta za Kredarico prihaja k njemu in Franjo jo vsak dan sproti nosi v višino. To je najhitrejša živa pošta. »Včasih sem jo tudi odnašal v dolino. Bili so Časi, ko sem odnesel celo po 500 razglednic. Zdaj je zaradi sodobne tehnologije tega manj, odnašajo pa jo s helikopterji.
Včasih ostanem na vrhu dlje časa. Včasih dobim na Kredarici vremenarja in vrževa debato. Če so 'zajle' mokre od vlage iz megle, je treba biti previdnejši. Navadno sem ob pol deveti uri že doma, vendar ne grem spat. Imam toliko energije, da lahko delam. Že deset let je, kar ne nosim nobene hrane s seboj. Pijem tudi malo, samo toliko, kot je treba.« »Že ko smo trenirali, sem imel nizek srčni utrip. Nimam nobenih težav s pljuči in srcem. Tablete? O, ja, jemal sem jih, ker sem imel precej visok krvni tlak. Moral bi jih jemati vse življenje, pa sem začel raje teči dvakrat na teden in po dveh tednih mi je tlak padel. Že pred 35 leti sem hodil na predavanja o ezoteriki. In že takrat so nas učili koristne stvari. Torej sem iz svoje prehrane črtal kruh in testenine. Tako sem v mesecu dni shujšal za deset kilogramov in že po mesecu dni mi je krvni tlak padel na 130. To sem hotel povedati svojemu zdravniku, pa je umrl pri 55 letih. Drugo hrano jem vso, tudi meso, le sadja veliko več. Štirideset let sem imel tudi čir na želodcu, pa sem si ga z izbrano prehrano sam pozdravil. Deset let je že, kar me ni želodec niti enkrat bolel, brez vseh tablet.«
KAKO ZMORE?
Franjo je bil od nekdaj športnik in njegovo telo se izjemno hitro regenerira. Tudi sam meni, da se takšne telesne pripravljenosti ne da natrenirati, to je naravna danost, ki je pač nima vsak.
Prepričan je, da zdravniki predpisujejo preveč tablet. Tako bolezen samo utišajo, zdravijo pa ne. Eno reč omilijo in povzročijo dve novi težavi. »Prehlajen nisem nikoli, na mrzlem spim. Imam sicer slabo žilje, že od nekdaj me je zeblo v roke in noge, v telo pa nikoli. Že pri 14 letih sem dobil artritis in sem imel čisto trde palce na nogah, to me na eni nogi boli še zdaj. Leta 1980 so mi operirali koleno, zato sem pri hoji navzdol previden. Medicina napreduje, a bolnikov je vedno več. Veliko je odvisno od prehrane. Že davno so nas učili, da meso in kruh ne gresta skupaj. Napačno je tudi jesti sadje po obroku. O tem vem veliko in bi lahko celo zdravnikom predaval. Gledam oddaje o kuhanju in vidim, da se hranimo s tistim, kar je dopadljivo očem in ustom, in ne s tistim, kar je dobro za telo.«
KDAJ JE TRIGLAV NAJLEPŠI?
»Zagotovo oktobra. Ni več ploh, zrak je čist, ljudi malo, živali se sprostijo, macesni postanejo zlati.« Planinci, pa naj bodo tuji ali naši, še vedno puščajo za seboj preveč smeti. Franjo jih ne razume. Tja gor vsak lahko prinese polno plastenko, v dolino pa ne more odnesti prazne?
Vsako leto na koncu sezone so Čistilne akcije, v katerih poberejo na tone smeti. Ljudje še vedno nimajo dovolj splošne kulture in zavedanja. Ko ga sprašujem, ali so njegovi pohodi nevarni, se na kratko zasmeje. »Nevarno? Zaupati moraš vase, če dvomiš, je bolje, da se takoj obrneš. Ko je veter, mraz, še zlasti pa sneg na ledu, je seveda treba biti previden.« Slab občutek ima, če gre v takšnem kdo z njim, saj se čuti odgovornega. Zdaj mu manjka do tisočice le še nekaj pohodov, tako da se mu prav nič ne mudi in si lahko dneve izbira glede na vreme. Svoje pohode bi rad povezal s humanitarno dejavnostjo, vendar se mu upira, da bi prosjačil naokoli. Morda bi bilo laže, če bi bile gospodarske razmere boljše.
»Prijatelji me sprašujejo, ali bom ob tisočem pohodu na Triglav priredil kakšno zabavo. Rečem jim: 'Pridite in malico prinesite s seboj', saj nimam denarja za kaj takega.« Na vrhu Triglava je stal že ob vseh mogočih urah dneva in ob vseh mogočih vremenskih slikah. Vsaka pot na isti cilj mu je namreč vedno znova pokazala kaj novega in ga bogatila z novimi spoznanji. Naj bo tako tudi v prihodnje!
besedilo in foto: IVANKA KOROŠEC
foto: arhiv Franja Potočnika