Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer so dobre vile, bajeslovna bitja, negovale gorski vrt, bogat s cvetjem in vsakršno lepoto, tam se dolina sedmerih jezer, sedmerih modrih in zelenih biserov, naslanja na bok očakovskega Triglava.
Dolina leži visoko med trentarskimi in bohinjskimi gorami. Globoko na zahodu, pod mogočnimi ostenji Lepe špice, se skozi tesni in prodnata korita pretaka smaragdna Soča, na jugu pa se v globoki kotanji lesketa Bohinjsko jezero, naše največje in najbolj v pesniško tančico žlahtnih verzov zapisano in s svojo rojstno Savico vpleteno v narodov mit. S Prešernom ubrano po prešerno, kot so razposajene vode, ki grmijo preko prepadnega skalovja v globok tolmun tam spodaj, kjer se rojeva bohinjsko jezersko veličastje in eden od dveh krakov alpsko panonske Save, vodne žile, ki ohranja sorodstvo alpskega sveta s črnomorskim. Teh sedem triglavski jezer leži visoko, v njihovih zrcalnih gladinah si narcisovsko ogledujejo svoja zala obličja visoke gore vse naokrog, Lepa špica in Lopa na zahodu, Vršac (še en pesniški spomin – na Vodnika), Poprovec in Kanjavec na severu, na vzhodu pa Vršaki, Zelnarici (Velika in Mala), Kopica in Tičarici (Velika in Mala). Takšno je Zlatorogovo kraljestvo, kjer te, kot pravi še en pesnik, Julius Kugy, tako mogočno prevzame tišina, da se ti včasih zdi, kot da bi se nenadoma razlegalo silovito vršanje in grmenje. Nemiren in splešen prisluhneš. Pa saj utripa in gori samo lastno srce. In ta tihi zven in spev, ki ga zdaj prinašajo sapice? Kaj neki je to? O, kakršna koli že bajka, kakršna želja, kakršna pesem iz že davno minulih starih časov! Kako je to lepo tam gori!
Triglavskih jezer s Komne. Foto: Mitja Košir
In kako k tej lepoti? Najbolj enostavno, če seveda odmislimo kilometrsko višinsko razliko in prav tolikšno grizenje kolen v strm breg, tja gor pridemo iz Bohinja. Od Savice (653 m) lahko v jezersko dolino krenemo po zložni poti na Komno in preko njenih nadstropij okrog Lepe Komne in globoke Lopučnice k Dvojnemu jezeru in koči (Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m) tik ob njem, bolj vznemirljiva, morda celo pustolovska pa je v strme skalne pregrade vdelana pot od Savice preko Komarče k Črnemu jezeru, najnižje ležečemu (1294 m) izmed sedmerih triglavskih, ki se v njem ogledujejo visoke pečine Stadorja in Orličev. Od tod je v jezersko dolino najbližje po Lopučniški dolini, mimo znamenite apneniške zgradbe, Bele skale, lahko pa krenemo tudi po daljši, vendar nadvse zanimivi poti po Dolu pod Stadorjem na planino Viševnik in od tam okrog Grive na planino Ovčarijo, od tam pa spet po lagodnejši poti čez Prode ali po zahtevnejši okrog Rušnate glave in čez Štapce k jezerski koči.
Seveda v jezersko dolino lahko pridemo tudi daleč naokrog, iz Trente, vendar je skozi Trebiški ali Zadnjiški Dol (obema potema je izhodišče Log v Trenti) daleč in naporno, saj so v tem primeru naš najvišji cilj Prehodavci (2071 m) in tamkajšnja Zasavska koča, sedlo med južno stoječo Lopo in severnim Vršacem. Od tod do Koče pri Triglavskih jezerih moramo stopiti daleč navzdol, vendar nam naj tega sestopa ne bo žal. Sprehodili se bomo namreč po enem najbolj triglavsko zaznamovanih kraških prostranstev, ki mu v okras žarijo biserna očesca očakovih jezerc.
O tem, da lahko k Triglavskim jezerom pridemo iz Bohinja tudi skozi dolino Voje in prek Velega pola, ali z gorenjske strani, iz Vrat in iz Krme, preberite več v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003), več temeljitejšega pa boste našli v knjigi istega avtorja Bohinjske gore (Sidarta, 2001), poglejte pa tudi na zemljevida Julijske Alpe – Bohinj in Triglav, oba 1: 20.000.
Mitja Košir