Revija Lovec - Dušan Škodič: Zabavna pripoved, delno navdihnjena z resničnimi dogodki povzetimi iz knjige Franceta Malešiča: Spomin in opomin gora

Ogenj je veselo plapolal in odrival temo okoli sedečih mož. Obraze so imeli oranžne od plamenov in oči so se jim včasih zaiskrile kot cigareta najmlajšega. Ta se je dolgočasil. S kratko rogovilo je drezal v ogenj in popravljal polena. Pasti so bile nastavljene in čas so si skušali krajšati s pogovorom ...

"Vidim, da te polharija dolgočasi, pa komaj začeli smo," se je oglasil stari brkač, ki jih je štel že osemdeset, a bil je najživahnejši v družbi. Poskočil je prav vsakič, ko se je zaslišal tlesk sprožene pasti. Polhovko si je potisnil naprej, da mu je zlezla skoraj na oči in se ozrl na svoja mlajša tovariša. Najmlajši, visok poba pretrgane postave jih je štel komaj malo čez dvajset, drugi pa je bil okroglolični možakar srednjih let, ki je, kadar je imel proste roke, z velikim veseljem pestoval svoj zaobljeni trebušček. Brkač se jima je čisto po očetovsko nasmehnil: "Čakajta no. Vama bom povedal eno zgodbo, da mi še ne zaspita." Mlajša tovariša sta mu v pričakovanju prisluhnila, saj je v bratovščini veljal za dobrega pripovedovalca.
"Dolgo je že tega," je začel svojo pripoved. "Triinpetdesetega leta je bilo, še preden sta vidva sploh pomolila nos na ta svet. Imeli smo "tržaško krizo", odločalo se je komu bo pripadlo najpomembnejše Jadransko pristanišče. Zavezniki so takrat na naše veliko razočaranje razglasili, da bo cona A sTrstom pripadla Italiji.

Naši so seveda takoj izvedli mobilizacijo in na meji je bilo nekaj glasnega, a bolj navideznega repenčenja z orožjem. Mene so oktobra, na višku krize vpoklicali v Ajdovščino. Trst so nam tedaj politiki zapravili, ampak to že vsi vemo, kaj ne? Toda v Ajdovščini sem spoznal nekega zanimivega rezervista iz Predmeje. V njegovem kraju so imeli nekoč zaradi zverjadi, ki je stalno silila iz Trnovskega gozda, pri vsaki hiši vsaj po enega lovca. Tisti človek mi je tudi pravil o nekem polharju, ki so ga polhi stali glave."
"Ah bejži no! To je pa samo za babe in otroke strašiti," se je glasno obregnil srednji in si steklenico z žganjem nastavil na jezik. Prvotno so ga imeli s seboj, žganje seveda, za polivanje pasti, da bi polhom lepše dišale po sadju - pa se je možakar očitno že kar prvi ujel nanj.

Stari je živčno odkimal. "Kako moreš govoriti da lažem, če pa še sploh nič nisem povedal? Saj ne bom rekel, da so ga polhi obrali kakor mravlje glisto," je bil upravičeno ogorčen. Z dlanjo si je hlastno obrisal brke, ki jih je v jezi oslinil in nadaljeval. "To s polhi se je zgodilo še pred prvo vojno. Tisti človek jih je šel sam lovit. Odšel je pa zdoma šele zvečer, ko se je že delala tema, in to je bilo usodno. Zgrešil je stezo in zdrsnil v eno od brezen, ki jih na trnovski planoti kar mrgoli. Stene so bile gladke in mokre, odneslo ga je približno petnajst metrov globoko, kjer pa je praktično nepoškodovan obležal na vejevju in debeli plasti odpadlega listja. 
Ven pa nesrečnež sam ni mogel. Kamorkoli se je hotel prijeti, povsod je bila skala gladka in zlizana kot kapnik. Tako se je začelo njegovo trpljenje v podzemni ječi. Žeje se je sicer rešil tako, da je lizal stene, ki so bile ves čas vlažne in med dežjem je polzela po njih v brezno tudi voda. Ponoči je spal zarit v listje in vdan v usodo, polagoma hiral.
Minilo je štirinajst dni in bil je sprijaznjen s koncem, ko je pred seboj na tleh nenadoma zagledal malega polha. Ta je bil verjetno presenečen, ker je naletel na človeka v breznu in je kar otrpnil. Polhar pa hòp, ga je zgrabil in ujel. Že mu je hotel zaviti vrat in surovega pojesti, ko mu je padla na pamet zamisel.
Od enega polha se nebi kaj prida najedel. Namesto tega je s srajce odtrgal ozek trak blaga, ga zavezal okoli polha in izpustil. Čez dva dni je neokretno živalico ujel en od sosedov in takoj vedel, kaj to pomeni. Šli so ga iskat in ga našli v breznu, od koder so ga potegnili z vrvmi."
"No, ta je imel pa srečo," je dejal srednji in naredil nov požirek.
Stari je odkimal. "Res je bil živ, a rešili so ga prepozno. Skrčeni želodec mu je zavrnil hrano in po nekaj dneh je umrl. Vidita torej, da je mogoče, da so lahko celo polhi človeku usodni," je zaključil pripoved.
Iz teme je ponovno tlesknilo in možje so se spogledali. Kazalo je, da bo polšja bera obilna. Najmlajši je še kar drezal v plamene in v resnici mu ni bilo mar, če se bo sploh kaj ujelo. Prišel je zgolj iz radovednosti, ker še nikoli ni bil na polhariji. Nemara je pričakoval večjo in bolj veselo družbo, pa so bili nazadnje le sami trije.
Srednji je počasi odložil steklenico in pljunil v plamene, ki so mu očitno že lepo rožnato plapolali. "Polhi, pa kaj še! Rečem vama, da zna biti domača krava človeku še bolj nevarna. Dobro, da danes teh rogatih zadev skoraj pri nobeni hiši več nimajo, otroci pa poznajo le narisane na čokoladah."
"No, pa da slišimo," je zabrundal najmlajši.
Srednji je zajel sapo in začel s pripovedjo, ki mu je šla zaradi popite kačje sline počasi, a presenetljivo gladko z jezika. "Ti si pravil," je pogledal starega, "da ste se za Trst skorajda zlasáli z Italijani. Pred tem pa je bilo na Primorskem popolnoma drugače. Po tem ko je stara Avstrija razpadla, je potekala meja med Italijo in novo kraljevino Jugoslavijo že kar tamle," roko je stegnil nekam v temo, "takoj za Logatcem.

Moja stara mama po očetovi strani je bila doma iz Posočja. Enkrat mi je povedala resnično zgodbo o kmetu iz dolinice Lepene. Ta je nekega dne skupaj z nečakom odgnal kravo v Bovec, kjer jo je prodal gostilničarju. Prva leta po vojni so bili ljudje veliki reveži in šnopček so imeli doma res samo za arcnije." Mimogrede je pograbil steklenico in na hitro srknil, kakor bi se ob teh besedah še sam zbal pomanjkanja. "Lahko si mislita. Možak je imel po prodaji krave kar naenkrat polne žepe cvenka in nazaj grede sta se s fantom ustavljala v vsaki gostilni, mimo katere je šla cesta. Poba je vedno bolj nestrpno priganjal, pa kaj, ko ga stric ni hotel poslušati. Končno se je naveličal in jo iz zadnje gostilne ubral naravnost domov, v posteljo. Strica pa ni bilo za njim, ne ponoči, ne naslednjega dne. Domači in sosedje so se organizirali in ga šli iskat. Našli so ga nedaleč od poti. Nekdo ga je potolkel s kolom, pobral denar in zavlekel v grmovje. Italijanske oblasti, ki so preiskovale umor, so kot glavnega osumljenca obdolžile fanta in ga zaprle. Kdo ve, kako bi se končalo, če ne bi vmes posegel gostilničar."
"Kaj neki pa je imel za govoriti gostilničar, saj ni advokat," je nergal mlajši. Staremu pa to ni bilo po godu in ga je takoj okrcal: "Bodi no tiho, če ne veš, kako se je zgodilo. Tu na Primorskem so se v času enega človeškega življenja zamenjale štiri države in tolkli dve svetovni vojni. Danes si vi ta mladi sploh ne predstavljate, kako težko so ljudje nekoč živeli!" Mlajši je samo odmahnil z roko, srednji, ki je njun prepirček izkoristil za nov šlúk iz steklenice, pa je nadaljeval. "V glavnem," se je popraskal za ušesom, ker se mu je za trenutek prekinila nit, pa se nato spet spomnil in nadaljeval: "kot sem že rekel, so fanta zaprli in vprašanje, če bi še videl domačo vas, da ga ni rešil domiselni gostilničar. Ko je od kmeta kupil kravo, mu jo je namreč plačal z bankovci, ki jih je skrivaj označil. V bližini je bila pa velika apnica, kjer so italijanski delavci žgali apno. Ni minilo niti dva dni, ko so se mali 'kalabreži' že prišli v gostilno nacejat z vinom, ki so ga gostilničarju plačevali z označenimi lirami. Ta je hitro poslal nekoga v Bovec, da jih je naznanil. Vse so prijeli in zaprli. Fant je bil rešen, za strica pa je bila, kot sem rekel na začetku, usodna domača krava."
Možje so potihnili in zrli v ogenj, ki je že počasi ugašal, saj ni nihče naložil. Naenkrat se je stari nekaj spomnil, poskočil in odhlačal do nahrbtnika, obešenega na bližnji veji. Smejoč se je prizibal nazaj s pol metrskim koncem navadne klobase v roki in si spotoma gladil brke. "Skoraj bi pozabil in jo odnesel nazaj domov." Na klobaso ga je spomnila lepa žerjavica, kamor pa je med tem mlajši položil par suhih polen. Na kurišču je že plapolal nov, svetel plamen.
"Da mi takoj ta polena dol zvrneš" je izbruhnil stari, ko je zagledal pokvarjen "štedilnik". Kakor, da bi druga dva morala vedeti, h kakšne vrste gospodinjstvu se je pravkar namenil. Mlajši je črno gledal in s palico zrobkal goreča polena z žerjavice. "Kako pa naj jaz vem, kakšne plane imate? Skoraj je že ugasnilo, pa sem doložil," se je branil. Stari se ni pustil živcirati, potegnil je nož izza pasu in v bližnji leski urno odrezal tri šibe. Nato je klobaso narezal na tri dele, da si bo vsak popekel svoj kos. Kmalu so jih postavili nad žerjavico.
Skozi nočno tišino, ki jo je zmotil le oddaljen tlesk pasti in občasno sikanje maščobe, ki je kapljala iz klobas, se je zaslišalo oddaljeno hukanje.
"Sova" je poznavalsko ugotovil najmlajši.
Srednji, ki je ravno cuknil nov požirek, je pokimal in ga dopolnil. "Ja, lesna sova je bila. Tistega huh-hu res ne moreš faliti."
Stari se sploh ni strinjal. "Lepo te prosim, kakšna lesna sova vendar? Tole je bila, draga tovariša, naša velika uharica. Saj je bilo čisto razločno slišati u-hu-huu. Še gluh bi jo lahko ločil od lesne sove!"

Srednji je živčno mežikal in odkimaval. "Ne pa ni, ne pa ni ... To je bila zagotovo lesna sova, drugega biti ne more. Velika uharica je mogoče v Trnovskem gozdu, tu pri Logatcu je pa ni!" Kačja slina ga je po vsej verjetnosti spravila v prepričanje, da spada po znanju že med težke veterane zelene bratovščine. Nato je začel odkimavati in tresti s košatimi brki še stari in gotovo bi nastalo še kakšno večje vpitje glede modela nočne ptice, ko se ne bi klobasa na eni od palic nenadoma vnela in zagorela kot bakla. Mlajši, ki je bil njen lastnik, se je prestrašil in čudno mesno plamenico nemudoma zabrisal na kurišče. Mastna klobasa je na žerjavici glasno zaprasketala in ob smradu izdatno razsvetlila okolico.

"Kaj hudiča pa počneš?" je vzrojil stari. "Saj bo še koga opeklo."
Plamen okoli črne gmote na palici, ki je bila še pred minuto navadna klobasa, je ugasnil. Možje so previdno stegnili vratove in ogledovali, kje bi tičal vzrok njenega nenadnega vžiga.
Mlajšemu je bilo takoj jasno. "Preveč mastna je, zato se je pa vžgala! Pri nas doma tem klobasam rečemo pasja radost. Jaz je itak ne bi jedel. To verjetno sploh ni za ljudi, sama žvarovina je v njej, in pa polno kemije, da ne smrdi preveč," se je zmrdoval.
Stari je tiščal nos nad žerjavico in vihal z brki, dokler se ni tudi njemu posvetilo: "Ti bom že dal žvarovino in kemijo, saj vendar voham plastiko. Madona, pa saj ti si dal svoj kos nad žerjavico kar skupaj s plastičnim ovojem, ki se je vžgal. Zakaj ga pa nisi olupil, kaj?"
Mlajši je zmignil z rameni. "Kaj pa vem. Pri tabornikih smo vedno pekli le hrenovke. Nikoli se nam ni nobena vžgala."
Možje okoli ognja so čez čas utihnili. Starejši in srednji sta namreč cmokaje mlatila vsak svoj konec klobase, mlajši pa je iz žerjavice potegnil pregorelo lesko in si z žarečim koncem prižgal cigareto. Pa stari ni dolgo zdržal. Spomnil se je na svojo nizko penzijo in čeprav je bila res le pasja radost – hoj, tako poceni pa tudi ni bila, da bi jo kar stran metal, krščenduš! In še dober namen je imel, pa mu ga je takole pokvaril ta zelenec.
Oštevati ga je začel in ker se ta ni sploh nič branil, temveč mirno vlekel čik in vmes celo dvakrat nesramno zazehal, postajal vedno glasnejši. Srednjemu, ki je le obrobno poslušal njegov monolog o pretresljivo uničeni navadni klobasi, se ni dalo vmešavati. Vsake toliko časa je cuknil steklenico kot teliček kravje vime in nato spet mirno jedel svoj kos.

Mlajšemu je nazadnje presedlo. "Dajte mi že mir s tisto pasjo radostjo! Kar je bilo je bilo. Saj vam jo bom plačal, če že hočete, takoj jutri!" Oh, kako je starega to pogrelo. Mulec predrzni, a zdaj mu bo pa še klobaso naprej metal in ga razglašal pred drugimi za reveža! Srednji je pokimal in si s hrbtno stranjo dlani brisal brado, po kateri se mu je cedila maščoba in žugal. "Res je poba, ti pa kar lepo tiho bodi! Starešini ni do denarja, poznam ga dobro. Ampak red mora bit'! Oddolžiti se nama moraš, če hočeš ali nočeš! Midva sva povedala vsak svojo zgodbo, ti pa tu že cel večer sediš tiho kot rit in še klobaso si zažgal po neumnosti. Opravi svoje, pa bo," je otresal in stegnil roko po steklenici, pa slabo zadel, da se je zvrnila v travo.
Mlajši jo je pobral in postavil na drugo stran, izven dosega njegovih rok. Nekaj časa ju je gledal in molčal. Srednji je bolj kot ne le prežal, če bo steklenico premaknil nazaj, kjer je bila, stari pa je med tem visoko dvigal obrvi, migal z brki v pričakovanju in kimal – češ, no, ali bo kaj ali ne bo? Tako so se gledali, nakar je izzvani končno popustil: "Pa naj vama bo!" A ni še takoj začel, premišljeval je in še eno je čisto počasi nažgal, da se je stari že živčno presedal, srednjemu pa so oči začele lezti skupaj in je naslonil hrbet na deblo krivega gabra, ki mu je zadaj prijazno ponudil oporo.

Mlajši je nenadoma pihnil dim v ogenj: "Že pokojni bratranec moje mame je bil doma iz Postojne. Gašper mu je bilo ime in bil je povsem običajen človek. Vendar pa je bilo nekaj, da se ga še danes vsa Postojnska okolica spomni. Če verjameta ali ne - ta človek je v enem samem dnevu naredil dve nemogoči stvari. Vstal je iz groba in se iz penzije vrnil nazaj v službo!"
"Pajade" se je iztrgalo srednjemu, stari pa ga je miril, češ, naj vendar ne pokvari vsega, ko pa je bil začetek slišati tako obetaven.
"Torej, Gašper je bil doma v mali vasi pri Postojni, kjer si je služil kruh. Če sem natančen, to o kruhu ni povsem res, saj je večino plače raje zapil," se je zakrohotal in ob tem pogledal srednjega, ki je oprezal za steklenico in stegoval vrat kakor noj čez ograjo.
"Gašper je bil samotar in se ni nikoli oženil. Pravil je, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljal za babe. Zadnja, ki ga je silila k oltarju je bila mama, ki pa ga po njegovem štiridesetem, ko je umrla, ni več vznemirjala s temi idejami. Leta so mu mirno tekla in skrbel je zase, kolikor se mu je zdelo potrebno.

Po opravkih in v službo se je vozil s predvojnim biciklom, Wanderer je pisalo na železnem okvirju. Težak je bil toliko kot on, a izredno kvalitetne izdelave. Takšnih ne delajo več – ne biciklov ne biciklistov. Makadamska cesta do Postojne je bila poleti neizmerno prašna in če je kdo z avtom pridivjal mimo njega, je prišel Gašper v oštarijo prašen kot krof. Tam v Frankovi oštariji, mu je kravji požirek merlota poplaknil prah iz grla, za tistega na sebi se pa itak ni nikoli sekiral. 'Ga že dobim, meni ni še nihče ušel!' je grozil nemarnemu vozniku skozi z merlotom obarvane zobe in navidez pljuval cestni prah, čeprav je pijačo že vsaj trideset let naročal z istimi besedami: 'Franko, daj mi dva deci! Sem tako žejen, da bi zažvižgal, če bi hotel pljuniti!'
Službo je zvesto opravljal in poznali so ga vsi v okolici. Njegovo delo je bilo, kot bi se reklo; terensko, a ne povsem običajno. Gašper je bil namreč - grobar."
"Ahaaaa …" sta istočasno kot da bi jima kdo skupaj zlepil glavi, pokimala poslušalca.
"S koncem zime je prišel dan, ko se mu je nasmehnila penzija. Običajen dan, a v njegovih ušesih so trobile fanfare. Kaj je lepšega ob brezskrbne prihodnosti? Saj, je razmišljal, če bo poletje zelo vroče in suša v grlu, se bo lahko še vedno ponudil za kakšen priložnostni izkop. Dobrega delavca se nihče ne brani, prav zares, in njegove jame so bile vedno natančno izkopane. Kogar so pa dali notri - ga ni bilo več na spregled, podobno kot njega po plači iz oštarije!"
Mlajši se je ozrl na poslušalca, ki sta popolnoma padla v zgodbo. Počasi je stegnil roko in prestavil steklenico na staro mesto. Srednjemu so se zasvetile oči kot lisici pod hlevsko lučjo.
"Minilo je štirinajst dni, odkar je Gašper užival prvo penzijo. V gostilni jo je puščal prav tako pridno kot prej plačo, toda penzija je bila precej tanjša in proti prvemu je kopnela hitreje od majskega snega na Nanosu. Čakal in komaj dočakal je prvega, a tokrat namesto penzije prejel le modro kuverto. Zglasi, da naj se na občini, je pisalo.
Naslednjega dne je z biciklom pribrcal do tiste vsakomur odbijajoče zgradbe, stekel na nadstropje in zadihan obstal pred vrati tajništva. Tajnica za njimi je bila neka debeloritna sitnoba in že samo to, da je moral stati pred njo, mu je cefralo živce v konfete. Kako je ta buhtelj dobil to službo, mu ni bilo nikoli jasno. Še on, ki je bil vse življenje sam, si ob njo ne bi obrisal svojih blatnih škornjev.
Potrkal je in vstopil. Ženska je sedela pred njim na svojem piedestalu in debeli stegni sta ji silili izpod prekratke kikle. Še pogledala ni, kdo je vstopil. Oči je Gašper v nejevolji obrnil nekam pod strop pisarne, v kateri je bilo zakajeno kot v oštariji pred kadilskim zakonom."
"Kaj pa mu je rekla, hudič babji? Zakaj so ga pa klicali, če je bil že v penziji?" je mahal z roko srednji in mimogrede ujel steklenico za izmikajoči se vrat.
"Pomislita. Babšè ga je mirno pogledalo prek dimne nitke in predenj potisnilo kos papirja. 'Na, tukaj imaš! Vse piše. Prosim, da ne kompliciraš ali delaš scene in samo podpišeš. Lahko se pritožiš, a verjemi, da se ne splača!'
Gašper je gledal v papir, pa je bilo vse tako uradno, da ni nič razumel. Fantje pri Franku bodo pa vedeli! Pobasal ga je v žep, preslišal babo, ki je vpila za njim, stekel po stopnicah in zajahal Wandererja, ki je kar sam povlekel do oštarije. Tam si je najprej orósil grlo. Nato je izvlekel pisanje. Naj gre naokoli ...
Možje so si tisti občinsko poštempljani papir podajali, odkimavali so in prikimavali, a v enem so si bili na koncu edini: Gašper se mora prvega zglasiti na delovnem mestu, ker mu zaradi napake v izračunu do polne pokojninske dobe manjkajo še trije meseci! Pika.
'Gašper, nazaj na šiht moraš'! so mu vpili čez šank, pa je le debelo gledal. 'Menda jih imajo že vse polno za zidom, ker ti niso uspeli najti zamenjave!' se je delal norca nekdo, ki se mu je od smeha kar kolcalo. On pa, zaripel v glavo, bi najraje skočil na bicikel in oddrvel na občino, kjer so mu zakuhali šlamparijo. Pa ni, seveda ne. Prelahko je bilo obsedeti v polni oštariji, kjer je bil danes glavna točka dnevnega reda on sam. Mar, da bi on hodil okoli občinskih in jih prosil kot kakšen Cankarjev hlapec? Eh!"
"Torej je prav zares moral iz penzije nazaj na šiht" se je zdrznil stari. "Šel je, ja" je pokimal pripovedovalec. Naneslo pa je, da je imel že takoj prvega tudi pogreb. Tisti dan je bil hudičevo nemaren, saj razumeta, kaj to pomeni na Postojnskem. Pihala je taka burja, da je trgala oblake in nosila plahte po nebu. Jamo je izkopal, a delo mu ni šlo od rok. Zemlja je bila težka, mastna in razmočena od tridnevnega deževja, pa tudi roka ni bila več trdna v zapestju, kakor pred mesecem. Merico žganja si je privoščil, zato, da bi si ohranil zdravje ..."
Srednji je pohvalno prikimal in srknil požirček.
"Pogrebci, župnik in zijala so popoldne že stali ob jami, vrvi so bile nameščene, grob pa izkopan navpično in pravokotno, kakor za v grobarski katalog. Burja je vlekla v sunkih, ima to navado, saj je pač burja. Pogrebci so se razvrstili okoli jame in poprijeli vrvi, ko se je zgodilo. Eh presneto, na vse veke se bo govorilo, da je Gašperja v grob potegnila polna rit pijače. Sramota pa taka, čeprav mu je v resnici zdrsnilo predvsem zaradi blata.



Tulil je kot bik in grdo klel, ko je pomolil umazane roke iz groba. Še celo gospoda župnika, ki je bral evangelij je tako zmedel, da je ta po zraku nehote zarisal križ.
Zijala v ozadju so zaman napenjala vratove, da bi videla, kako so ga povlekli iz groba. So ga pa dobro slišala, ker je donelo iz jame. Kakor koli že, danes ima vsak od prisotnih svojo različico pripovedi. Poanta zgodbe pa je vendarle ta, da je Gašper v enem samem dnevu vstal iz groba in se iz penzije vrnil nazaj v službo."
"Ja tole si pa res dobro povedal. Kako praviš, da se je pisal ta Gašper? Saj bi vendar moral tudi jaz slišati zanj," je čisto resno zanimalo starega.
Mlajši ga je čukasto pogledal, a se vendar ni mogel prav dolgo zadrževati. "Eh stric, vi ste mi pa res neki lovec!" je odmahnil z roko. "Vesta kaj, oba. Meni je za danes že dovolj tele polharije. Bom šel sedajle kar lepo proti domu in spotoma pogledal, če je moja punca še pokonci. Tale zgodba pa, ki sem vama jo pravkar pravil, je pobrana z interneta, da veste. Z interneta!" Vstal je, pogledal srednjega, ki je med tem naslonjen na gaber zaspal kot polh, dvignil roko v pozdrav in odkorakal v temo. Čez čas se je zaslišal zvok avtomobila, ki je poniknil nekam proti Logatcu.
Stari je s palico še malo brskal po ugašajoči žerjavici, nato so mu pozornost vzbudili kar trije zaporedni tleski. Res, dobro kaže s polhi letos! Pogledal je na uro. Do dneva je manjkalo še nekaj ur. Hja, bog ve, če bo fantovo dekle še pokonci? Nato pa se je nasmehnil. Presneto! V internatu pravi, da je zvedel za tisto grobarjevo zgodbo. No, ta je pa dobra. Ko sem bil jaz v internatu, smo se morali pa učiti in delati naloge za naslednji dan ...

Dušan Škodič