NeDelo, Nedeljsko branje - Mateja Gruden: ... pretekel Slovensko planinsko pot
Klemen Triler je v dobrih osmih dneh pretekel Slovensko planinsko pot in tako presegel rekord izpred treh desetletij.
»To je bila res ... prava srhljivka!« je v ponedeljek, dan zatem, ko je vrhunski gorski tekač, ultramaratonec in član slovenske turnosmučarske reprezentance Klemen Triler v dobrih osmih dneh pretekel Slovensko planinsko pot in tako izboljšal njen rekord, vzkliknil Uroš Feldin, spremljevalec med preizkušnjo. Ožuljeni prsti, natrgana stegenska mišica na desni nogi in za konec še vnetje na levi ... Kakor je duhovito povzel Uroš: triler.
| Slovenska planinska pot je najstarejša vezna pot v Evropi in najverjetneje na svetu. Odprli so jo leta 1953, pohodnik pa na njej prečka Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijce in vsa preostala slovenska gorovja in predgorja ter premaga okoli 33.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. |
»Mislim, da bom v dveh do treh tednih popolnoma okreval. Že med potjo so mi zagotovili, da ne bom imel trajnih posledic, in to je bilo bistveno, da sem nadaljeval. Drugače bi takoj odnehal,« je v četrtek, nekaj dni po podvigu, povedal Klemen Triler. Srečali smo se v Ljubljani, na težave, ki so mu grenile zadnje dni teka po transverzali, je spominjala sveža preveza na desni nogi. Rana, ki jo je zakrivala, je bila sicer posledica hematoma po masaži stegenske mišice, ki mu je omogočila premagati zadnji etapi do cilja; kjer se je nakopičila kri, se je skupaj s prevezo oluščila tudi omehčana koža. To so bile neznosne bolečine, se je nakremžil Klemen. Pa ne edine ...
To je konec!
Osem dni, 14 ur in 45 minut je Klemen potreboval, da je pretekel dobrih šeststo kilometrov transverzale od Maribora do Ankarana. Na pot je šel 4. avgusta, na cilju se je ustavil prejšnjo nedeljo. S časom je potolkel skoraj trideset let star rekord poti, dobrih enajst dni, kolikor sta leta 1983 potrebovala Marko Dovjak in Franc Kavčič (en dan sta sicer vedrila v slabem vremenu).
»Da bi pot pretekel v rekordnem času, mi ni bil ključno,« se je nasmehnil simpatični in zgovorni 35-letnik s Police pri Naklem, kjer živi s svojo družino, ženo Andrejo in otrokoma. »Transverzalo sem želel preteči v najkrajšem mogočem času.« To je bil zanj dotlej najzahtevnejši izziv, in kakor se je pokazalo pozneje, tudi najtežji podvig.
O njem je razmišljal že dalj časa, odločil pa se je februarja letos. Okrepil je dnevne treninge in pot po etapah prehodil. Približno polovico trase je že poznal, saj zahaja v gore že vsaj dve desetletji; dobrih deset let je gorski tekač, pozimi turni smučar. Obetal si je še za nekaj ur boljši izid, kakor ga je dosegel, a se je zapletlo ...
Potem ko bo pretekel najvišje vrhove slovenskih gora, ko bo za njim najzahtevnejši del izziva, se bo, tako je upal, lahko malce sprostil, v zadnjih dneh vsaj za spoznanje popustil pri tempu in racionalizaciji časa. Toda – močno ožuljeni prsti, predvsem pa bolečine zaradi natrgane stegenske mišice so ga šesti dan pognali v prepričanje, da bi bilo najbolje odnehati. Tega dne ga je ujela tudi nevihta na Rodici, skoraj dva tisoč metrov visokem vrhu na grebenu v Bohinjskih gorah, sicer edina resnejša vremenska tegoba na poti. »Na Rodici sva z Martinom (Štendlerjem, enim od gorskih tekačev, ki so ga, izmenjaje se, spremljali na večjem delu poti, op. p.) padla v pravo kalvarijo. Ulilo se je, glavnina nevihte je bila k sreči nižje, močno se je ohladilo, mene pa je mišica nenormalno bolela, obliži so padali s prstov in sva se morala ustaviti. Takrat sem menil, da je konec. Predvsem nisem verjel, da bodo lahko mišico sanirali za nadaljevanje,« je povedal Klemen. Pa so jo, toda: »Sedmi dan sem začel bolj obremenjevati levo nogo in s tem sprožil kup težav na njej.« Sprva je bil govor o vneti pokostnici, a so pozneje ugotovili, da je bolečino zakrivila preobremenjena vez med palcem in golenico.
Spanca za vzorec
Čeprav je že po značaju človek, ki ne odneha, kadar si nekaj zada, in je neverjetno odločen in vztrajen, kakor se je nasmehnila njegova žena Andreja, ki ga je spremljala na pogovoru, bi se cilju bržkone odrekel, če ga ne bi bodrili prijatelji. »Uroš (Feldin, op. p.) mi je, denimo, rekel: Klemen, vem, da neznosno boli in da trpiš, toda ko boš na cilju, boš bolečine pozabil, ostalo bo le zadovoljstvo, ker si premagal težave in ti je uspelo!« Spomin na bolečine je sicer še preveč svež, da bi bil lahko že pozabljen, toda glede na Klemnovo prekipevajočo energijo med pogovorom bi bržkone smeli sklepati, da je imel prijatelj kar prav ...
Tudi naspal se še ni. »Predvidel sem okoli sedem ur spanca na noč (v kočah, op. p.), toda ... Telo se je zvečer umirilo, glava pa nikakor! Več kot polovico poti sem ponoči le dremal, se premetaval in gledal na uro!« Jedel je ogromno, spil deset do dvanajst litrov tekočine (izotoničnih napitkov) na dan. Na poti je shujšal zgolj za dva kilograma. Čez dan so se ustavljali kar se da malo, v povprečju skupaj za uro in pol, treba je bilo jesti in piti, na vrhovih odtisniti štampiljko, si vzeti čas za krajše posnetke.
Najprej žoga, potem hribi
Klemen, ki je najprej deset let igral nogomet, po poškodbah in slabši sezoni pa je začel čedalje pogosteje zahajati v hribe, se je v gorskem teku prvič preizkusil pred dobrim desetletjem, ko ga je prijatelj prepričal, da se je lotil premagovanja desetih tržiških vrhov v 24 urah. In je zmogel. »To je še danes za ultramaratonce prvovrsten izziv. Naslednje leto sem čas izboljšal za tri ure in se začel udeleževati tekem v gorskem teku. Odtlej sem vseskozi aktiven, le slabi dve leti, ko smo gradili hišo in sem imel operacijo križnih vezi, sem bil malce manj.« Trenira v povprečju šest dni v tednu po dve uri na dan; pozimi turno smuča, preostali del leta teče navkreber. Sicer dela kot – poštar. »V hecu pravim, da sem dopoldne profesionalni kolesar, popoldne pa gorski tekač!« se je nasmejal.
Da bi se po osmih dneh nenehnega teka zleknil na kakšni plaži, mu ne pride na misel. Ne more biti pri miru, kaj šele ležati, na kavču posedi izjemoma v teh dneh, ko okreva. Čez čas pa si bo zagotovo poiskal nov izziv ...
Mateja Gruden