Potep s Pikom: V svetu miru za Velikim Zvohom.
V gozdu se sliši petje različnih ptičev. Ubrano je, čeprav žvrgoli vsak zase. Kadar člani orkestra igrajo istočasno in vsak svoje, jih ni prijetno poslušati. Ko pa orkester zaigra uigrano, se lahko zgodi tudi čudež. Glasba je lahko zdravilna ali razdiralna. Vem – ko me ptiči pozdravijo s petjem, mi s tem zdravijo dušo.
Na planini Koren se spogledujem z okoliškimi vrhovi. Kdo koga osvaja, človek goro ali obratno? Mi smo tisti, ki se vsakokrat vračamo v gore, se jim vabimo v goste. Dober občutek je, ko me tudi gora kdaj povabi. Ni nujno tako, vendar to vzamem na znanje.
Nasproti prihaja prijazen gospod, žena pa se pritožuje, da sta pol ure vozila po cesti navzgor. Ženska, zakaj nisi potem šla raje peš? Na nogah ima krempeljce. Za ljudi, vajene hoje, so največkrat dovolj, za nevajene pa dereze sploh niso.
Na odprtem zapiha vzdolnik. »Izi, obleci se, šele potem pojdi naprej!« Je kdo kaj rekel? Kdor poje, z(e)lo ne misli. Kdor žvižga, še tolikanj manj. In si dam duška. Visoki toni vlečejo pogled kvišku. Ali se ljudje kdaj vprašajo, od kod oblakom take nianse? Kot bi jih prineslo iz trgovine z barvnimi kovinami.
Pred leti se je v italijanskih kočah dobil le pravi čaj in v naših le zeliščni. Danes imam s seboj mešanico obojega. Bo pol litra dovolj? Pijem in premišljujem. Zaprli so nam regijske meje. Kaj je na tem svetu takega, da se bojimo svobode? Od kod imam strah pred padcem? Kdaj je moja vera slepa in kdaj ni? Vera vase je tista prava, ki mi lahko prinese svobodo.
Je bil danes to klic ali izživeta navada? Nekaj let nisem delal tolikšne višinske razlike. Svojim navadam in prepričanjem sem največji suženj. Kakšna je razlika med mehanično hojo v gore in slepo vero v boga? Bog je ljubezen, ta nikdar ni slepa. Zato slepa vera ne vsebuje ljubezni do boga, kaj šele do gora.
Končno sem na Vrhu Korena. Sonce v salvah posveti po skupini gora in večkrat menja svoj cilj. Pokrivalo, ki vrhove dela nevidne, v največji meri prekriva kraljico Skuto. Bom dočakal razjasnitev kralja Grintovca? Ne vem, s kakšno energijo deluje ta gora v obliki piramide, vem le, da deluje močno. Večkrat sem stal na njenem vrhu, tako da sedaj zadostuje že sam pogled nanjo. Zakaj te grobe oblike narave v nekaterih ljudeh vzbudijo nežnejša čustva? Gore imajo svoj energetski pečat, ki se ob pogledu nanje aktivira v nas samih.
S Pikom sva uro in pol pripravljena na občutke, a se čisto nič ne zgodi. Zaznava časa je zelo osebna zadeva, tudi dolgčas. »Dovolj!« Je bil to Piko? Večkrat iščem razlog v drugih, ne v sebi samem. Kamničan, ki nama je delal družbo na vrhu in sedaj ob sestopu, se ustavi na izravnavi. »Se še odločam, ali naj grem na Kompotelo.« Tako se odločim za vse tri. Blizu je in vendar ima drugačen razgled in pomen.
Vrh ni najvišji, a je osrednji. Še močneje pride do izraza podoba Brane, moje prve resne zimske ture izpred petdesetih let. S polovičkami avčink sem preizkušal vero vase, a je zmagal strah. Zoran, hvala, da si me takrat ujel ob zdrsu, kjerkoli danes že si! Narava ne blokira nikogar. Vsak sam lahko v njej spoznava tudi svoje napake. Le človek blokira človeka. Velikokrat zaradi strahu, manipulacije ali drugih nižjih čustev.
Oglašajo se podplati. Ali pa se o zdravstvenih težavah javno ne sme govoriti? Odkar je prijatelj šel na operacijo hrbtenice, je moj hrbet vzdržljivejši. Morda je to le začasno ali pa tudi ne. Ko moškemu trebuh počasi raste čez vse meje, to sprejme zlahka, ko pa čez noč ne more iti na hrib, lahko to zanj postane velik problem. Ko bolečino sprejmem, postane korak lažji.
Na izhodišče se je lepo vrniti ob mraku. Svetloba ugaša, ne pa tudi zavedanje. Tri vrste jabolk sem danes dopoldan kupil na tržnici, tu zmaga okus beličnika. Pri grizljanju sočnega sadeža ugotavljam: pri izbiri obleke sem bil natančen. Noben kos ni ostal neuporabljen ali umanjkal.
Iztok Snoj & Piko