Planinskih koč in zavetišč tukaj ni, tudi označenih poti ne
Planinskih koč in zavetišč tukaj ni. In tudi označenih poti ni. Dvoje dokazil, da se bomo na zahodnem karavanškem grebenu, tam med Kepo in Pečjo, spustili v pustolovščino, kakršne si po samoti, miru in svobodnem gibanju hrepeneče srce lahko le želi. Vrhovi v tem koncu izgubljajo ostrino, kakršno sicer poznamo v Karavankah, čeprav so s koroške (avstrijske) strani še vedno upoštevanje vredne strmine, zato pa veljajo vsi po vrsti za neprekosljive razgledne balkone na vse, kar na jugu premorejo Julijci od vzhoda do zahoda in na severnem obzorju vsa vzhodna veriga Visokih Tur, z bližnjimi gorami nad Ziljo, ki jim s svojo mogočno širokoplečo postavo poveljuje znameniti Dobrač. Naj gremo tja gor z gorenjske ali koroške strani, se bomo ves čas spogledovali z lahkimi, sem ter tja celo z zahtevnejšimi brezpotji, zato razmislek o strokovnem spremstvu, tudi na naši dve gori dvojčici, ne bo odveč.
Trupejevo poldne (1932 m) in Lepi vrh (1927 m)
Najvišja na obzorju. Trupejevo poldne in Lepi vrh z vršiške strani. Foto: Mitja Košir
Kadar govorimo o Karavankah, je prav in potrebno omenjati njihova severna pobočja in vznožja, poseljena s starodavnim slovenskim življem, ki vse bolj izgublja v neenakem boju s sodobno asimilacijo, mehkejšo obliko nekdanje grobe germanizacije, in se tja tudi odpraviti. Pogledati, kje so nastala tako lepa in matičnemu slovenskemu ušesu nekoliko nenavadna imena, kakršni sta Trupejevo ali Maloško poldne v venčku gora, ki mu gremo tokrat v goste. Rodovi Trupejev so s svoje kmetije določali opoldansko uro s soncem nad vrhom svoje gore in isto so počeli vaščani iz Malošč pod Beljakom. Gori sta jim bili vsakdanji kazalki odtekajočega se časa.
Iz Stobce, Diče vasi in Spodnjih Tehanč v Rožu skozi vasico Žužalče visoko pod Blekovo planino zahodno od Trupejevega poldneva sicer pripelje gozdna cesta, vendar se bomo naše poti lotili gorniško, v Zgornjih Tehančah, vasici, ki daje s svojo večjo, nižje ležečo sestro gori nemško ime Techantinger Mittagskogel, in se mimo Trupeja in Trupejeve planine vzpeli na Kozji rob in po njem skozi z rušjem poraščen strm svet, sledeč gamsovim stečinam na priostreni vrh z velikim lesenim križem. Povedati velja, da je to le ena, najbolj strma in zato najkrajša od mogočih severnih poti na Trupejevo poldne.
Naše južno izhodišče je Srednji vrh nad Martuljkom. Na sedelce med Trupejevim poldnevom in Lepim vrhom (tudi Na pečeh imenovanem) se lahko vzpnemo ob potoku Jermanu in skozi dolinico Železnico, ali pa ob potoku Hladniku in skozi zatrep Žlebnice. S sedelca (1850 m) na vrh Trupejevega poldneva sledimo dobro izhojeni stezici skozi gosto ruševje in po ostrem grebenu, na Lepi vrh pa bomo morali izkoristiti vse naše stezosledniške sposobnosti in se skozi zeleno goščavo prebiti na samoten vrh. Če bo še kaj moči in volje, nas bodo na vzhodnem robu zaobljenega grebena zvabili vznemirljivo lepi vrhovi Maloško poldne (1824 m), Kresišče (1831 m) in Murnovec (1867 m), ki obkrožajo lepo visokogorsko planino Grajšico, nadvse zanimiv pa bo obisk južnega grebenskega kraka, ki se spusti strmo k Savi Dolinki, v katerem najvišje v nebo sežejo sicer neizraziti, vendar razglednih bogastev polni vrhovi Tišlerica (1758 m), Mojstrovica (1816 m) in Visoki Kurji vrh (1828 m). Tam zgoraj se nam zazdi, da smo stopili v pravljico, ki daje slehernemu prav tisto, kar si želi v najbolj skriti kamrici svojega gorniškega srca.
Vse o tem prekrasnem kotičku lahko preberete v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991).