Nedelo, (ne)zemeljsko - Mateja Gruden: Po svoje - Janez Skok, direktor založbe Sidarta, plezalec, fotograf
»Podjetje je pravzaprav ustanovila mama. To je moje darilo, je dejala, da ne boš samo plezal!« se nasmehne Janez Skok (49 let), direktor založbe Sidarta. Kajti od konca gimnazije do začetka devetdesetih, ko se je lotil založništva, je bolj ko ne samo plezal ... Sidarta je ubrala pot, ki je bila v Sloveniji še neprehojena: izdajati je začela vodnike z že izbranimi izleti, povečini v hribe. Njen založniški opus po dveh desetletjih sestavlja približno trideset vodnikov, med njimi sta tudi prvi družinski izletniški vodnik in športnoplezalski.
V Siddharti Hermanna Hesseja je ogromno misli, ki jih porojeva iskanje samega sebe ... Ste morda ime založbe navezali na katero od njih?
Ne, nič tako globokega nisem imel v mislih. (nasmeh) Ko je bilo treba poimenovati podjetje, sem ravno bral knjigo, všeč mi je bila, pa iz Indije sem se vrnil.
Kar dve znani Sid(dh)arti v Sloveniji!
Naši potniki so bili navdušeni, ko so jih klicale najstnice, pa tudi mene so že poklicali, ali bi prišel igrat. (nasmeh)
Kakšna je torej zgodba založbe in njenih prvih vodnikov?
Mama je, se mi zdi, malce obupavala, ker sem bil nenehno v hribih, na odpravah, doma, ko sem se vrnil (je iz Ljubljane, zdaj živi v Škofji Loki, op. p.), pa opravil nekaj izpitov … Tako je podjetje leta 1990 odprla ona. Ko sva se z Ines (žena, Božič Skok, pri založbi urednica in lektorica, op. p.) vrnila iz Himalaje, kamor sva se po naročilu neke založbe odpravila za pol leta fotografirat za knjigo (s kombijem iz Ljubljane čez Iran, Pakistan in Indijo do Katmanduja in nazaj), sva se odločila začeti z razglednicami, ki jih tedaj s to tematiko skoraj ni bilo. Leta 1993 smo izdali prvo knjigo: 111 izletov po slovenskih gorah avtorja Andreja Stritarja, ki je bila odtlej že večkrat ponatisnjena. Zgledovali smo se po vodnikih Nemca Walterja Pauseja, ki so nam bili znani v časih, ko smo veliko plezali. V njih so bile fotografije, smeri in njihovi opisi, zapisano pa tako, da je človeka zanesljivo spravilo v »akcijo«.
Sidarta je v Sloveniji prva začela izdajati vodnike z že izbranimi planinskimi izleti. Dotlej se je bilo treba zanje malce bolj potruditi, si jih sestaviti sam.
Da, Planinska zveza Slovenije, recimo, izdaja bolj leksikografske vodnike. Mi smo se odločili za izborne, za to, česar tukaj ni bilo. Prvi vodnik, 111 izletov po slovenskih gorah, je (p)ostal vzorec za poznejše, tudi kar zadeva kakovostne fotografije, pri katerih vztrajamo. Sicer je zamisel dal avtor, moj starejši kolega v klubu (alpinističnem, op. p.). Predlagal je knjižico izletov, nastal pa je vodnik večjega formata, ki je zajel vso Slovenijo in vse težavnostne stopnje. Bil je izjemno lepo sprejet in ljudje so res odhajali na izlete, opisane v njem. To je tudi naš namen, namreč, da knjiga bralca premakne.
Andrej in Urška Stritar sta tudi avtorja prvega družinskega izletniškega vodnika v Sloveniji (Z otroki v gore), prav tako Sidartinega.
To se mi zdi zelo zanimiva knjiga. Stritarjeva žena se poklicno ukvarja s pedagogiko, tako da obvlada to področje. Dejala je, da opaža, da otroci nočejo samo hoditi, da potrebujejo zgodbe. Kako res je to, zdaj vidim pri naši ta mali (hčerka je stara pet let, op. p.). Deluje! Vodnik pa je ilustriral Tomo Lavrič, avtor Diareje. Sicer se z avtorji večinoma poznamo osebno, redkejši so tisti, ki nas pokličejo; Tine (Mihelič, čigar precej vodnikov je izšlo pri Sidarti, op. p.) me je, recimo, učil plezati.
Sami ste sicer avtor več fotografij v vaših vodnikih, kot zapisovalec pa samo v športnoplezalskem ...
Že s tem je veliko dela, zaradi potrebe po ažurnosti. Sicer pa smo z njim postavili plezališča v Sloveniji na zemljevid. No, verjetno je tudi »zakrivil« zdajšnjo gnečo v plezališčih. Ko je knjiga izšla v drugi polovici devetdesetih let, je športno plezanje šele začenjalo postajati šport. Ko sem leta 1997 poklical Dena Cedilnika, tudi alpinista, in ga vprašal, ali bi sodeloval, je mislil, da sem zmešan, češ kdo pa bo to kupil? (Odtlej so vodnik že večkrat ponatisnili, op. p.) Kar smo delali, ni bilo nikoli trendovsko, nas je kar ujelo. Ko smo mi plezali, smo bili cotli. Ko so bile hlače že povsem ponošene, so bile za plezat še dobre!
Še plezate?
Po enoletnem premoru zaradi stare poškodbe roke se ponižujem v steni. (nasmeh) Grozno je, ko »padeš ven« …
Kaj pa se v založbi medi novega?
Zavarovane poti, ferate – prenova vodnika po slovenskih feratah in nov z dolomitskimi. Oba sta bila predvidena že lani, ampak, kakor vidite, ti datumi bolj slabo držijo. Po tem smo tudi znani. (nasmeh) A vsak nov vodnik in tudi ponatisi so res zelo zahtevno delo.
Največ vaših knjig povede v hribe, bodisi po lažjih bodisi zahtevnejših poteh in smereh. Spada pa med vaše najbolj znane izdaje tudi Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji.
Zanimiva zgodba. Maher (Igor, že pokojni, op. p.) je spisal vodnik, ko je okreval po nesreči, že na invalidskem vozičku. Prej je bil nenehno na kolesu, poznala pa sva se iz plezališč. Za vodnik je prevozil Slovenijo z avtom, tiste dele, ki jih ni mogel, pa so mu kolegi posneli s kamero. Tudi to knjigo moramo prenoviti (je iz leta 1996, op. p.). Sicer pa pripravljamo še izdajo knjige Steva Housa (ameriški plezalec, ki veliko pleza v Sloveniji, širša slovenska javnost pa je zanj bržkone slišala, ko je po reševanju Tomaža Humarja iz Nanga Parbata s soplezalcem nekaj dni pozneje uspešno premagal steno, op. p.).
Mateja Gruden