Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tudi paša na planinah lahko navrže dober zaslužek

Delo, četrtek, 21.12.06 - Blaž Močnik: Planšarstva ni mogoče niti pretirano razvijati niti zatirati

Delo, četrtek, 21. decembra 2006

Pašne planine v zgornjem Posočju

Tudi paša na planinah lahko navrže dober zaslužek

Planine pesti predvsem problem delovne sile – Rešili bi ga lahko, denimo, z zagotavljanjem socialne varnosti delavcem čez vse leto – Planšarstva ni mogoče niti pretirano razvijati niti zatirati


Tolmin – Davorin Koren je 39-letni svetovalec za razvoj podeželja pri Triglavskem narodnem parku (TNP) in avtor knjige Mlečne planine v zgornjem Posočju, ki jo je TNP izdal pred kratkim. Glede na izkušnje pravi, da obstoj planin, kjer se ukvarjajo s predelavo mleka, ni posebej ogrožen. Nenazadnje največ planinskega mleka pridelajo na teh 1300 hektarov površine, kjer se pase približno dva tisoč glav drobnice in tisoč glav goveje živine. Toda delo je zelo specifično, zato bi z zagotavljanje delovne sile v veliki meri pomenilo tudi prihodnost planin, zatrjuje Koren.

Kakšna so bila izhodišča za izdajo knjige?
Vsem je znano, da planine stagnirajo oziroma nazadujejo, nihče pa ni jasno ugotovil, zakaj. Zato je bilo treba planine natančneje popisati in ugotoviti dejansko gospodarsko stanje. Le na podlagi tega je mogoče predvideti ukrepe.

Zakaj so te planine tako pomembne v slovenskem prostoru?
Več kakor osemdeset odstotkov planin s predelavo mleka pri nas je v zgornjem Posočju. Od skupno 520.000 litrov planinskega mleka ga je kar 480.000 litrov s posoških planin.

Koliko planin je še živih?
Govorimo o planinah, sirarnah in pašnih skupnostih, zato so številke lahko različne. Popisoval sem 20 mlečnih planin, torej 20 skupnosti kmetov, ki gospodarijo na teh planinah. Toliko jih je bilo leta 1997, zdaj je mlečnih planin 15.

So posoške planine posebnost?
Takšne planine so povsod po Alpah, samo tukaj pa so nastale v takšnem obsegu in takšni organizacijski obliki, ker je v skupnosti veliko kmetov z manjšim številom živali. Planšarstvo je tako ukoreninjeno v tukajšnjem prostoru, da ga ni mogoče niti pretirano razvijati niti zatirati. Njegovega obstoja ni ogrozil niti obvezen odvoz mleka s planin po drugi svetovni vojni. Po drugi strani planine dobijo vsako leto 60 milijonov tolarjev subvencij. Torej, če bi bila težava denar, bi morale planine danes »cveteti«. Pa vendarle ne. Razvoj planin je posebna pot, na katere zelo težko vplivamo. Planšarstvo je povezano že z naseljevanjem tega prostora pred približno sedem tisoč leti.

Se planšarstvo izplača?
Kmetje dobivajo zadovoljivo visoke subvencije. Nasploh je kmetijska politika za planine zelo ugodna. Kmetje lahko stroške, ki so sicer zelo visoki, pokrijejo iz teh subvencij v okviru pašne skupnosti. Izdelki so zato bolj donosni. Druga stvar pa je, da se s takšno organizacijo dela stroški posameznim kmetom zmanjšujejo. Na leto pridelajo približno 50 ton sira in 20 ton skute. Prodajo popolnoma vse. Zaslužek je vendarle lahko dober.

Težava se verjetno pojavi z delovno silo v planinah?
Seveda. Težko je dobiti človeka, ki bi na planini delal tri mesece. Zdaj skupnosti različno rešujejo te težave. Nekatere najamejo delovno silo, druge delajo vse same, tretje najamejo samo mlekarje. Če bi rešili problem delovne sile, bi rešili glavni problem; denimo z zagotavljanjem socialne varnosti delavcem čez vse leto. Poleti bi delal na planini, pozimi pa nekaj drugega. S projekti združitve kmetijstva, turizma in naravovarstva bi to lahko reševali postopoma.

Je prihodnost planin tudi planšarski turizem?
To je za planine velika priložnost in hkrati velika težava. Če je turizem dopolnilna dejavnost, je to zelo dobro, ker turizem podpira kmetijstvo. S prodajo nepremičnin in gradnjo vikendov pa se slika obrne. Najbolje bi bilo, da bi kmetje priložnost v turizmu izkoristili sami. Tu je velik potencial. Težava je tudi, ker se veliko lastnikov ne ukvarja več s kmetijstvom. Ti imajo ponavadi interes prodajati. Na Gorenjskem že obstajajo posamezne planine, kjer se s kmetijstvom ukvarjajo le v treh objektih, preostali so že vikendi. Turizem da, ampak naj se ga gredo kmetje, če hočemo tukajšnje planine ohraniti v takšni obliki.

Kako vidite nadaljnji razvoj planin?
Kakšna planina bo zagotovo še propadla. S takšno kmetijsko politiko bo lahko zaživela še katera, predvsem tista, kjer bodo rešili lastniške odnose. Prihodnost ni črna. V vsakem primeru pa je vse odvisno od ljudi, ki zdaj tam delajo. Tako je bilo vedno, tako bo tudi zdaj.

Blaž Močnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40614

Novosti