Polet, Maratonec - Iztok Cukjati: Prvinsko doživetje v objemu neokrnjene narave
Ko zapade prvi sneg v gorah in kasneje v nižinah postane rekreacija v obliki teka zelo otežena, je kolesarjenje praktično nemogoče. Če je snega premalo (kot se to dogaja v letošnji zimi), odpade tudi tek na smučeh. Od vzdržljivostnih športov, ki so med drugim odlična protiutež stresnemu življenju, nam ostanejo na izbiro še dejavnosti, kot sta pohodništvo in turna smuka. Druga se v zadnjih letih zelo širi in je odlična alternativa drugim športnim panogam: (1) izvaja se v naravnem okolju, (2) izvaja se zunaj ustaljenih pohodniških poti, možnosti so praktično neomejene, (3) ture si lahko izberemo glede na objektivne razmere in lastno znanje, (4) lažje ture so primerne tudi za začetnike, (5) meje lastnega razvoja so neomejene.
Kaj je turno smučanje?
Turno smučanje je rekreativna in tekmovalna dejavnost, ki poteka v naravnem okolju. Turni smučar uporablja smuči za vzpon na goro in spust z nje. Oprema turnega smučarja je prilagojena potrebam hoje s smučmi in smučarskih spustov po neurejenih terenih. Tradicija turnega smučanja ima več kot stoletno zgodovino.
Turno smučanje je po množičnosti primerljivo s tekom na smučeh, v zadnjih letih ga verjetno zaradi slabših snežnih razmer v nižinah celo prehiteva. Za turno smučanje je potrebna le zadostna debelina snežne podlage. Izvaja se lahko v sredogorju in visokogorju. Za začetek ukvarjanja s turnim smučanjem je potrebno osnovno znanje alpskega smučanja in gibanja v zimskem svetu. Pred prvimi turnimi smuki je treba pridobiti še teoretično in praktičnoa znanjo s področja varnega gibanja in uporabe plazovne žolne.
Oprema za turno smučanje
Gibanje v zimski gorski naravi zahteva posebno turnosmučarsko opremo. Pomemben del opreme, ki je značilen za turno smučanje, so turnosmučarske vezi, ki so pregibne in omogočajo hojo in smučanje. Za vzpon s turnimi smučmi so nujno potrebne tudi t. i. kože, ki se namestijo na drsalno površino. Kože skrbijo za dovolj dober oprijem smuči s snegom (ni zdrsa nazaj), pri spustu jih je treba odstraniti. Kadar je sneg zelo trd ali poledenel, se priporoča uporaba t. i. srenačev, nekakšnih derez za smuči.
Čevlji za turno smučanje so za hojo udobnejši kakor alpski, podplat je širši in gumiran. Omogočajo tako hojo kot smučanje. Med modeli obstajajo razlike, nekateri so bolj primerni za zahtevne smučarje, drugi so udobnejši za hojo. Razvoj novih materialov je v zadnjih letih omogočil izdelavo zelo kakovostnih smuči za turno smučanje. Te so postale širše, a hkrati dovolj torzijsko stabilne ter omogočajo sproščeno smučanje po neurejenih terenih. Za smučanje po zmernih strminah so bolj priporočljive krajše smuči. Smučarske palice so lahko zložljive, vendar naj bodo dovolj kakovostne, v nasprotnem primeru se lahko pojavi neprijetno »posedanje«. Priporočljiva je uporaba širših in gibljiv krpic.
Za prijetno turno smučanje je potrebna tudi uporaba druge opreme za gibanje v zimskem gorskem svetu, kot so primerno velik nahrbtnik, vetrna oblačila, rokavice, sončna oz. smučarska očala, sončna krema idr. Turni smučar potrebuje še varnostno opremo in prvo pomoč, kar je predstavljeno v nadaljevanju.
Varnost pri turnem smučanju
Hoja in smučanje v gorskem okolju je lahko izkustveno bogato doživetje, vendar je treba upoštevati varnostna navodila. Varnostna oprema naj obsega (1) plazovno žolno in plazovno sondo, ki omogočata hitrejšo najdbo v plazu zasutega turnega smučarja, in (2) snežno lopato, ki je nujna za morebiten hiter odkop. V zadnjem času so se na trgu pojavili novi pripomočki, ki ob zasutju zvišujejo možnosti preživetja: t. i. dihalni plazovni pripomoček in t. i. plazovna zračna blazina.
Za varno turno smuko je najpomembnejša izbira cilja. Upoštevati je treba vremenske in snežne razmere pa tudi znanje in izkušnje udeleženih. Snežni plaz je najpogostejša nevarnost za turnega smučarja. Posebno nevarna so odprta travnata pobočja s sveže zapadlim snegom. Nevarni so tudi plazovi mokrega snega, pogosti ob spomladanskih otoplitvah. Na trdih ali poledenelih delih nam lahko hitro spodrsne, zato naj se manj izkušeni takšnim krajem izogibajo.
Pomembni so še drugi objektivni in subjektivni dejavniki, ki vplivajo na varnost: megla, mraz, veter. Med vsemi sta najpomembnejša precenjevanje lastnih sposobnosti in neupoštevanje varnostih pravil. Branje priročnikov in knjig s področja varnega turnega smučanja je priporočljivo in nujno, ne sme pa biti nadomestilo za kakovosten tečaj praktične uporabe plazovne opreme in varnega gibanja v visokogorju.
Tehnika turnega smučanja
Gibanje pri vzponu in spustu po neurejenih snežnih površinah, značilnih za turno smučanje, je tehnično zahtevnejše kot alpsko smučanje po urejenih smučiščih. Vendar tehnika pri turnem smučanju ni tako zahtevna, da bi bila razlog za morebiten odklonilni odnos. Potrebno je le nekaj pravih napotkov in želje po osvojitvi novih gibalnih vzorcev. Že po nekaj opravljenih turnih smukih postaneta hoja in smučanje lahkotnejša, utrujenost zaradi nepravilne tehnike pa veliko manjša.
Osnovno gibanje turnega smučarja je pri vzponu podobno diagonalnemu koraku pri klasični tehniki teka na smučeh. Smuči naj bodo čim več v nenehnem stiku s snežno površino, turni smučar naj čim bolj potiska smuči naprej. Uporaba čistih smučarskih kož, ki se povsem prilegajo obliki smuči, omogočajo optimalen oprijem. Prepogosto dvigovanje smuči povzroči hitrejšo utrujenost, zato lahko tudi smučarski spust postane veliko bolj zahteven. V svežem snegu in tudi drugače se lahko uporabi soročni odriv, ki je za začetnike morda celo primernejši od prej omenjenega. Dolžino palic je treba prilagoditi strmini in hitrosti gibanja. Počasnejši turni smučarji naj uporabljajo krajše palice, hitrejši daljše. Podobno je pri strmini vzpona, za strmejši del naj bodo palice krajše, za položnejši ali ravninski del daljše. Na trdi ali poledeneli podlagi je priporočljiva dodatna uporaba srenačev. Če tudi to ne zadostuje za varen, »nedrseč« vzpon, je treba pot ali del poti opraviti peš, z derezami na nogi in cepinom v roki.
Turni smučarji se najbolj veselijo spusta po nekaj centimetrih svežega pršiča na stabilni podlagi. Tura v sončnem dnevu v pristnem visokogorju je lahko resnično nepozabno doživetje. Seveda pa razmere niso vedno takšne in dobro znanje smučanja je potrebno za varno in nenaporno vijuganje po skorjastem, globokem ali ledenem snegu. Pravilne tehnike se ni mogoče naučiti na urejenih smučiščih, morda le delno na terenih zunaj urejenih prog. Nikakor pri tem ne gre zamenjevati klasičnega smučanja zunaj urejenih prog in turnega smučanja. Najpomembnejša elementa: gibanje v povsem naravnem okolju in uporaba lastnih moči za vzpon sta prisotna le v turnem smučanju.
Učenje pravilne tehnike vzpona in smučanja naj bo postopno, zelo dobrodošla so priporočila bolj izkušenih. Pri izbiri ciljev kritično ocenimo lastne sposobnosti in znanje ter trenutne snežne in vremenske razmere.
Priprava na turno smuko
Izlet v zimsko naravo v obliki turne smuke zahteva ob prvih obiskih dokaj natančno pripravo. Nasprotno od drugih dejavnosti (npr. tek, kolesarjenje) so nekateri deli opreme pri turnem smučanju zelo pomembni za varno doživetje visokogorskega sveta. Če pozabimo debelejše rokavice, lahko dobimo ozebline na rokah, plazovna žolna s slabimi baterijami bo slabo služila svojemu namenu – reševanju zasutega v plazu. Priprava na turno smuko naj poleg pregleda opreme (najbolje po vnaprej pripravljenem seznamu) vsebuje tudi pregled snežnih razmer in vremenske napovedi. Če je mogoče vremensko napoved za krajše obdobje dokaj natančno napovedati, pa se lahko razmere v nekaj urah ali dnevih močno spremenijo. Če je bil opis na spletnih portalih za neko turo še včeraj opisan s presežniki, so lahko že jutri razmere povsem drugačne. Temperaturna nihanja, vremenski obrati, sneženje ali močan veter lahko hitro in močno spremenijo razmere! Na turno smuko se po večji količini zapadlega snega nekaj dni ne odpravljamo, nato pa izberemo ture, ki so varne pred snežnimi plazovi. Turno smučanje je mogoče tudi v slabšem vremenu in svežem snegu, le turo je treba pravilno izbrati.
Kam na turno smuko
Slovenija in širša okolica omogočata turno smuko tako v nižjih predelih kot v visokogorskem svetu. V zimskem delu je primerno predvsem sredogorje, ob večji količini snega predvsem nižji, z gozdom poraščeni hribi. V svežem snegu postane za turne smučarje »poligon« skoraj vsak hrib, da sta le debelina snega in naklonina primerna. Spomladi, ko sneg v nižinah skopni, postanejo posebno lepe in priljubljene ture v visokogorju. Sneg je tedaj navadno primerno predelan, manjše so možnosti snežnih plazov, vreme pa je toplejše. Ture v visokogorju so vseeno zahtevnejše, saj so daljše, pogostejša so nevarna in izpostavljena mesta, vremenski obrati pa pomenijo večjo nevarnost.
Primeri turnih smukov v sredogorju so Snežnik, Blegoš, Golica idr., v visokogorju pa Viševnik, Veliki Draški vrh, Kredarica, Mojstrovka idr. Kdor želi doživeti mir in spokojnost zimske gorske narave, naj predvsem ob vikendih in lepem vremenu izbere manj priljubljene ture.
Glede na to, da turna smuka navadno poteka zunaj urejenih poti, je praktično neskončno možnosti za turne spuste. Lastne izkušnje in praktični nasveti drugih turnih smučarjev so dobro jamstvo za nepozabna doživetja.
Kako začeti
Turno smučanje je primerno tako za mlade kot starejše. Večina turnih smučarjev je sicer srednjih let, vendar niso redki starejši obiskovalci zasneženega gorskega sveta. Med mlajšimi postaja turna smuka čedalje bolj priljubljena. Opremo za prve turne smuke si je na trgu mogoče izposoditi, tako da so začetni stroški zelo nizki.
Izkušnje in znanje gorskih vodnikov in drugih poznavalcev turnega smučanja so zelo dobrodošle pri učenju teoretičnih in praktičnih znanj. Tečaj varne turne smuke skupaj s praktičnim učenjem na številnih turnih smukih je dobro jamstvo za varnejšo pot skozi vajeniško dobo. Nenehno učenje in obnavljanje pridobljenega znanja sta nujni za varno in sproščajoče vzpenjanje in vijuganje po zasneženih pobočjih gora.
Številna planinska društva ponujajo eno in večdnevne tečaje turnega smučanja, več o samem turnem smučanju si je mogoče prebrati tudi na www.turni.si.
Iztok Cukjati