Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Stojita prav sredi skalne gmote Grintovcev in se, sosedi, tudi višinski dvojčici, spogledujeta preko globoke škrbine Kotličev, od koder segajo njuna pobočja skozi Kotliški graben globoko ...
... in prepadno na jug, v Konec nad Kamniško Bistrico, na sever pa čez Boštjanco in Turski žleb zgrmijo proti Okrešlju, v zatrep Logarske doline. V njunih nedrjih še vedno vlada divjina, kakršno so poznali gorniški pionirji s kamniške in solčavske strani, saj po njunih grebenih, grapah in ostenjih segajo le alpinistični zagnanci, njunih vrhov pa se markacije in varovala sicer dotaknejo, vendar ju pustijo neokrnjena v njuni razbrazdani samoti. Tam je še vse tako, kot je bilo v časih legendarnega Bosa, Slatnarjevega Tineta, ki je v teh gorah nad Kamniško Bistrico in Okrešljem odkrival skrivna čudesa, divje gamsje prehode, prepadne police in grape (tista v Kaptanu pod Brano nosi njegovo ime), varoval trope brez zvoncev, vodil ljudi po gorah in jih tudi reševal, kadar so bili njegove pomoči potrebni. Danes nas spominja na tiste davne čase v Grintovcih Bosov bronasti kip pred Domom v Kamniški Bistrici.
Turska gora (2251 m) in Brana (2253 m)
Turska gora in Brana z Velikega Zvoha. Foto: Mitja Košir
Gornik brez alpinističnih ambicij na naši dveh gorah nima veliko izbire, saj mu je na voljo le vezna pot med Kamniškim sedlom in Malimi podi, označena in zavarovana vendar dovolj zahtevna, da ni prav za vsakogar. Naše višinsko izhodišče, kamor pridemo iz Kamniške Bistrice skozi sotesko V Klinu in preko ravninice Pri pastirjih, je torej Kamniško sedlo z gostoljubno kočo (1865 m), kjer pričnemo visoko potovanje na zahod.
Pot na vrh Brane je pravzaprav skok v stran, saj pod Šijo zapustimo pot proti Turski gori in se po strmem melišču in grušču vzpnemo na presenetljivo prostrani vrh, kjer nas bo ob dobri vidljivosti kar razganjalo od širnih razgledov in si bomo z našim naslednjim ciljem, dvigajočim se v nebo onstran Kotličev,
kot iz oči v oči. Ko spodaj pod Šijo spet stopimo na pot proti Malim podom, jo uberemo prek prepadne Boštjance v škrbino Kotličev (1974 m) in se od tam mimo zanimivega skalnega preduha, hudomušno imenovanega Sod brez dna, vzpnemo na vrh Turske gore. Kot na Brani nas tudi tukaj vrh nagradi z božanskimi razgledi. Gorski svet med Grintovcem in Planjavo nam je kot na dlani, Julijci kipijo v nebo daleč na zahodu, na severu pa se izza vzhodnih Karavank bleščijo ledeniki Visokih Tur. Tod je torej Bog, kot pravi Cankarjev Kurent, razsul tisto prgišče lepote, ki mu je ostalo.
K našima gorama v goste lahko pridemo tudi s Kokrskega sedla, od tamkajšnje Cojzove koče (1791 m), mimo Malih vratic nad Jurjevcem, čez Legarje na Velikih podih, kjer stoji Kemperlov bivak (2102 m), preplezamo zahtevno, a dobro zavarovano skalno grbo Sleme v naročju elegantne Skute, in že smo na Malih podih pod Rinkami in Tursko goro. Sem na Male pode, se lahko vzpnemo tudi s severa, z Okrešlja, od Frischaufovega doma (1395 m), skozi divji, tesnobno mračni Turski žleb, po odlično zavarovani poti, čistokrvni »ferrati« (kot s tujko poimenujemo v železje okovane poti po strmih stenah), ki pa zahteva ustrezno opremljenost, varen korak in popolno brezbrižnost do globine pod nogami.
Komur pa ni le do hoje za markacijami in si želi kaj bolj pustolovskega, jo lahko, še najbolje v strokovnem spremstvu (gorski vodnik) ubere iz Konca skozi strme Žmavcarje, po lovski poti in pastirskih prehodih k Bivaku pod Skuto (2070 m) na Malih podih in od tam na Tursko goro. Veliko zahtevnejši, vendar še vedno dosegljiv izkušenemu gorniku nealpinistu, seveda v skrbnem spremstvu in na vrvi, je vzpon po južnem grebenu preko Kaptana (južnega predvrha, 1943 m) in prostranega Bleka na Brano. To veliko dejanje bo ostalo za vse čase zapisano v gorniškem spominu in srcu.
Več prepotrebnega znanja boste našli v knjigi Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004), v knjigi Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 2004) in na zemljevidi Grintovci 1: 25.000.
Mitja Košir