Majda Gašperin: Nad dolino Završnice se v pobočju hriba Gozdašnica nahaja srednjeveški jamski grad. Tako mu pravijo nekateri, med ljudmi pa je poznan kot Turška jama. V njej so ljudje našli zatočišče pred Turki.
Pomlad. Končno! Kar čuti se. Ptički žvrgolijo in trobentice ob poti oznanjajo, da je bilo snega že dovolj. To je za mene najlepši čas. Narava se prebuja, vse se začenja na novo. Le mi se staramo. Tako pač je. Komaj verjamem, da je končno posvetilo sonce, ker me sitnoba, ta »bolezen«, že dobro daje. Zato potrebujem malo daljši sprehod od vsakodnevnega.
Završnica - kakšen dober občutek. »Greva, do kamor bova lahko,« razmišljam na glas. Psička Ira nima nič proti. Vsa vesela skače okoli mene. »Ja, saj že greva,« ji rečem. Lepo mi je. Komaj sva pričeli hoditi, pa se že počutim bolje. Samo do jame bi bila prekratka tura. Naredili bova krožno pot. Prečiva potok Rečica in jo po gozdni poti ubereva navkreber. Na smeh mi gre, ko berem na kamnih ob poti: vroče , žejni in podobno. Lepo si je to nekdo izmislil. Pa še višinske metre je napisal zraven. Sva že mimo klopce »Počivav«. Hoje po kopnem je konec, pričenja se sneg. Še malo, pa greva po bližnjici na »najin« Smolnik. Ja, snega je še kar dosti. Brez težav prideva na greben in potem proti vrhu. Klopci na vrhu samevata, kopno je. Stol je še ves bel. Snega ne bo tako hitro pobralo, veliko ga je. V dolini pa je že na obisku pomlad. Greben Brezniških peči do Smokuškega vrha ima posebno, moderno pričesko. Golo drevje deluje kot navzgor počesani lasje. Kar smeji se mi. Tudi tega kmalu obiščeva, še preden drevesa ozelenijo. Saj so vsi letni časi zanimivi, ampak pomlad je najlepša.
Spustiva se po grebenu, nameravam proti Ajdni ali Potoški planini. Pa ni šlo. Sneg se je preveč prediral. Naslednji teden bo že bolje. Ampak nazaj še ne greva. Nasproti Smolnika zagledam luknje v snegu. Nekdo je šel tam gori. Stare sledi, ki pa so se kmalu izgubile na uhojeni potki. Ko hodiš brez posebnega cilja, je itak vseeno, kam greš. Kar strmo se vzpenja ta pot. »Mogoče pa prideva na zgornjo pot za Potoško,« razmišljam. Ko stezica zavije desno, že vem, kam greva. K Valvasorju. Kmalu se pokažejo obrisi doma. Prav, greva pa potem po cesti nazaj. Valvasorjev dom sameva. Dvoje pohodnih palic je prislonjenih ob ograjo. Greva kar mimo, proti cesti. Ta ni prevozna. Snega je še ogromno.
Turška jama. Razmišljam o njej. Kar težko si predstavljam, kako je ljudem služila za skrivanje. Dobro so morali biti obveščeni, da so iz vasi pod Stolom prihiteli do jame. Verjetno so reševali samo svoja življenja, saj živine in pridelkov niso mogli skriti. Denar se lahko skrije, tega pa verjetno niti ni bilo dosti. V njej so našli zatočišče predvsem ženske, otroci in starejši.
Do skalne votline ni težko priti. Iz doline po cesti in na ovinku desno. Je dobro označeno. Potem pa po ozki stezici in že smo tam. Kratek, vendar zanimiv izlet. Včasih so bile verjetno samo stezice in mogoče kakšen kolovoz. Tako je bila jama dobro skrita. Gre za lepo, dobro ohranjeno jamsko zavetišče, ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljali za skrivanje pred Turki. Notranjost jame je res kar prostorna. Turška jama je dolga kar 18 metrov dolga in 2 metra globoka skalna votlina na višini 835 metrov. Line spredaj so dajale dovolj svetlobe. Jama ima dve večji odprtini. Skozi drugo se lahko povzpneš na pomol nad jamo in opazuješ vasi spodaj. Tudi Triglav se lepo vidi. Pod nami pa je dolina Zavrh, kakor pravijo domačini Završnici. Kar precej ljudi se je lahko skrilo v njej.
Vračava se. Na misel mi pride Jurčičeva povest Jurij Kozjak- slovenski janičar. Velikokrat sem prebrala to knjigo. Treba jo bo poiskati in jo znova prebrati. Lepa zgodba. Dobre volje sem, lepo sva izkoristili dan. Ljubezen je v zraku, kar čutim jo. Naj bo tudi med vami. Pa srečno!
Majda Gašperin