Rado Kočevar: ... sodi med zelo obiskane in je med kolesarji zelo priljubljena. Začne se pod slovitimi krimlskimi slapovi, ki so največji v srednji Evropi. - Spomini izpred 62 let: ... Takrat sem se veliko ukvarjal z alpinizmom.
Sodi med zelo obiskane in je med kolesarji zelo priljubljena. Začne se pod slovitimi krimlskimi slapovi, ki so največji v srednji Evropi. Start je na nadmorski višini 1076 m. Sledi reki Salzach. Pri Salzburgu pa sta dve varianti: naprej ob reki do Passaua, ali mimo Bad Reichenhall-a in Loferja do Zell am See-a. Slednja je običajna (Tauernradwegrunde). Skupna dolžina te variante je okoli 270 km. Kolesarska pot je lepo urejena in nemški ADFC (kolesarski klub) ji je prisodil štiri zvezdice (v letu 2012). Posebnost je njena razgibanost, okoli 30% je makadamska, delno poteka po malo prometnih cestah. Le tu in tam pa se rahlo »dotakne« tudi prometa. Od Krimml-a do Salzburga poteka ob reki Salzach, vmes sta le dva manjša vzpona. Od Salzburga do Zell am See-a (nazaj) pa je tudi treba malo bolj pritisniti na pedala.
7. sept. sem se odločil prekolesariti krožno varianto od Krimm-la do Zell am See-a čez Salzburg. Dopoldne sem se z avtom pripeljal v Zell am See. Tu je bilo izhodišče. Prenočišče sem dobil v prijaznem garni hotelu Hubertus. Avto je tu ostal do konca, vmes sem namreč prenočil še v Walls-u.
Prvi dan: Krimml - Zell am See - 69 km
Ob 12 uri sem vstopil v lokalni vlak v smeri Krimml. Ozkotirna železnica je znova zaživela po obnovitvi leta 2010. Deset km proge je popolnoma novih, 15 km pa temeljito prenovljene. V celoti je dolga okoli 60 km. Enkrat dnevno vozi tudi »muzejski« vlak, na parni pogon seveda. To je posebna turistična atrakcija. Za kolesa imajo poseben prostor in teh ne manjka. Nekaj podobnega sem doživel tudi ob Muri v začetku julija.
Ker je veliko postankov (okrog 30), traja vožnja na 60 km dolgi ozkotirni progi uro in pol. Razgledi so čudoviti, Kaprun s tritisočakom Kitzsteinhorn, pred Krimmlom se za hip pokaže celo Grossvenediger, drugi najvišji vrh v Visokih Turah 3674-priljubljeni cilj turnih smučarjev. Lepo je videti sloviti pasmo goveda na zelenih pašnikih. Od zadnje žel. postaje je treba, še z avtobusom štiri km do starta pod slapovi (150 m višinska razlika). Nato pa navzdol … do Zell am See-a je vožnja prav prijetna, posebej če je vreme v redu. Bili so to zadnji letošnji poletni dnevi,sonce,toplo,skoraj brez vetra.
Prvi kilometri, čudovito, gre samo navzdol. Dolina se širi. Že po sedmih kilometrih smerokaz, ki vabi na ogled mineralov v jami in muzeju. Nekaj kilometrov naprej slap, ki je naravni spomenik (Untersulzbach). Tu je seveda znano govedo (Pinzgau) in mimo pridrvi vlak.
Pri Brambergu (21 km) vabi k ogledu smaragdna pot s 13 postajališči. Sedem km dalje se lahko osvežimo v malem naravnem jezeru (Hollersbach). Zanimiv postanek bi bil morda v Mittersill-u (34 km). Tu je čudoviti nacionalni muzej (50 m od kolesarske poti). Skozi mesto pelje tudi cesta iz tirolskega Kitzbuhel-a naprej proti jugu skozi predor Felbertauern. Naslednje štiri fotografije prikazujejo opisano pokrajino. Povsod je vidna urejenost in pokrajina te vidno očara s svojo urejenostjo in privlačnostjo. Dobiš vtis, da je okolje nedotaknjeno, čeprav je urbanizirano. Tudi stare lesene hiše so postale še bolj »vidne«. Šele s kolesom vidiš ta turistični utrip, opaziš podrobnosti bolj natančno. Prej sem večkrat potoval, tod bolj tranzitno, vtisi so obtičali le bežno v spominu. Pred mnogimi leti sem bil tudi na smučanju v Kaprunu. Še pred strašno tragedijo v predoru. Mikalo me je znova obiskati Kitzsteinhorn, bil je tudi v načrtu, pa je na koncu prišlo slabo vreme. Toda današnji dan je bil, kot po želji, kar kažejo tudi priložene fotografije. Seniorji imamo pač tudi več možnosti časovne izbire. Današnje vremenske napovedi in izven sezonski termini to omogočajo. Ta dan ni bilo skoraj nobenih »vzponov«. Pa tudi nobene gneče, tudi rolkarjev in podobnih ne. Opazil sem red na poti, tudi označbe so bile vedno na mestu, napisi, kakor tudi talne oznake.
Večji del poti je asfaltiran, le nekaj manjših odsekov je makadamskih (fini makadam). Na prvi fotografiji (spodaj) je viden tudi drugi najvišji vrh Visokih Tur Grossvenediger. Kot sem že omenil je vrh zelo zanimiv za turno smuko v pomladanskem času, tudi mnogih naših turnih smučarjev. Sam žal nisem imel te priložnosti. Več sreče mi je bilo dano pri Grossglocknerju, ki sem ga obiskal že davnega leta 1950. V začetku julija tega leta sem kot gorski vodnik vodil na vrh tri takratne funkcionarje PZS (bili so: Miloš Velnar, Ivo Lukanc in Jože Pogačnik, po njem se imenuje tudi dom na Kriških podih). Takrat smo potovali z vlakom. Iz Lienz-a pa z avtobusom in z vso opremo seveda.
Drugi dan: Zell am See – Salzburg 121 km
To je bila najdaljša etapa. Poteka v glavnem ob reki Salzach, ki je v začetku utesnjena med Visoke Ture pred izhodom pa še med Severne apneniške Alpe. Na levi 2947 visoki Hochkoenig in malo naprej tudi nad 2000 m visoke Hagen Gebirge, ter na desni Tennen Gebirge z nad 2400 m visokimi vrhovi. Malo kdo pa ve, da je v kraju Muehlbach am Hochkoenig doma Sepp Bradl, ki je v Planici kot prvi že davnega leta 1936 preskočil na smučarski skakalnici, za takratne čase »magičnih« 100 m.
Prvi km do Lends-a so lepi, kolesarska pot se vije ob prometni cesti nad reko z vedno novimi zanimivimi pogledi.
Veliko je»raftingov«, ob reki pa sem videl tudi veliko reševalnih vozil. Pozneje sem izvedel, da so iskali pogrešanega udeleženca (reševalce sem videl tudi naslednji dan ob reki Saalach). Na desni na vrhu prve večje strmine (15%) pred Schwarzach-om in pogled na Hochkoenig. Na cesti skoraj ni bilo prometa. Del klanca sem kolo potiskal ob sebi. Potem pa na drugo stran in pred menoj se je pokazala širša dolina, skoraj do vnovične zožitve, ki je tudi zadnja. Vmes pa zanimivi kraji: Schwarzach, St. Johann in Pongau, Bischofshofen in Werfen. S kolesom se zapeljem v mestna jedra. Presenetijo me slikovito obnovljena poslopja, rože ... čudovito! Povsod napisi, ki vabijo ... muzeji, galerije pa soteske. V zloženki zato priporočajo le 40 km dnevne »kolesarske« etape. To je lepa priložnost za tovrstne ljubitelje. V Bischofhofnu je tudi znamenita smučarska skakalnic, znana po novoletni turneji. V že od daleč vidnem markantnem Werfenskem gradu so imeli nekoč letno rezidenca škofje iz Salzburga.
Tudi ta del Avstrije sem doslej poznal le bežno. Videl sem ga le iz vlaka ali avtoceste. Nad Bischofshofnom je tudi zanimiv religiozni objekt, mi je pojasnil domačin, ko je videl, da sem ga fotografiral. Tudi za grad Werfen mi je zmanjkalo časa, čeprav sem ga (in ga še vedno) občudoval, ko sem se peljal mimo. Na desni v strmih apnenčastih stenah pa so tiste slovite »ledene jame« visoko zgoraj se je treba peljati z sedežnico, vidi se koča. Moraš vedeti za traso, da jo opaziš. Tik pred najožjim delom soteske se cesta dvigne čez nizek preval Lueg (Pass Lueg, 537m, 8%). Tu čez poteka tudi kolesarska pot. Če bi kdo od bralcev želel videti največje ledene jame na svetu »Eisriesenwelt«. Lahko pusti prtljago (kolo) v depoju, 350 m od kolesarske poti. Vstop je na višini 1646 m. Več informacij pa na www.eisriesenwelt.at. Časovno žal nisem mogel obiskati jam. Tudi potrebne opreme (obleka, čevlji) nisem imel s seboj. S seboj nosim namreč le najnujnejše in za primer dežja.
Do vrha prevala je 600 m. Ob cesti je posebej kolesarska pot. Pred 48-timi leti sva tu čez s pokojno soprogo potovala na Nizozemsko s »fičotom«. Avtoceste takrat še ni bilo. Ob Salzach-u je prostor le za železnico.
Po kratkem postanku je šlo lepo navzdol. Mimo Gollinga spust sedaj v glavnem po ravnini. Na levi se je nad ravnino bleščal 2523m visoki Hoher Goell, ki ga je kot prvopristopnik obiskal naš rojak Valentin Stanič že davnega leta 1800. V naslednjih dveh slikah bom »obudil« spomin na legendarnega slovenskega alpinista, ki se je istega leta povzpel še na drugi najvišji vrh Nemčije - Watzmann 2713 m nad Koenigsee-jem. Kot drugi se je v tem času povzpel tudi na Veliki Klek (Grossglockner).
Do Salzburg-a se nisem ustavljal. Le skozi staro mestno jedro je bilo užitek s kolesom. Prevozil sem ga po dolgem in počez, ter užival v spominih. Na koncu sem se pod letališko stezo pripeljal v Walls in v hotelu (Gerl) ob cesti prenočil. Po večerji sem zaspal kot«ubit«. Za menoj je bilo 121 km.
Tretji dan: Walls-Zell am See-84 km (nedelja,9 sept.)
Zjutraj pogledam skozi okno: »Šajba«, saj ni res, pa je! Prvi km še v Avstriji. Kmalu sem v sosednji državi. Meje še opazil nisem. Peljem se mimo slovitih slanih term Bad Reichenhall, prvi km vodijo ob cesti. Ob reki Saalach, pa si naenkrat v gozdu, samota, ptiči, rečni tok, ki te prebuja. Prvi pozdrav velikega industrijskega velikana Nemčije. Kolesarska pot včasih bolj spominja na kolovoz. Pa ne, vse je nekako urejeno, čisto, naravno ...
Nekje na levi strani je cesta za Berchtesgaden, kjer je izhodišče za ogled čudovitega Koenigsee-ja, nekdanje Hitlerjeve rezidence Kehlstein (Orlovo gnezdo) in solnih rudnikov. Velikokrat sem vodil naše izletnike tja. Iz kolesarske poti se to ne vidi, le spomini me še peljejo tamkaj …tudi Watzmann je tam nekje zadaj. Z Ivom Lukancem sva leta 1950 preplezala vzhodno steno, a o tem pozneje.
Kolesarska pot se rahlo neopazno dviga. Vendar izrazito strmih klancev, kakor dan prej ni bilo. Višinska razlika pa je okoli 400 m. Skoraj neopazno dosežem avstrijski Unken. Znova tudi srečam reševalce, ki so iskali pogrešanega »raftingarja«. Nekdanje meje tudi danes nisem videl. Prometna cesta namreč poteka čez Steinpass bolj na desni od reke, kjer se vije kolesarska pot. Prometnega vrveža v današnji etapi ni bili veliko, več je bilo narave. Tudi visoki vrhovi severno apneniških Alp so se videvali pogosteje, posebno pri Loferju. V avstrijskem delu je tudi večji del kolesarske poti asfaltiran.
Nadaljujem do Loferja. Ustavim se v starem delu mesta, povsod pogled na vrhove, posebej še na Lofer skupino in zadaj je Wilder Kaiser v študentovskih letih »gore mojih sanj«. Prvič sem jih obiskal pred 62-timi leti in opravil tudi dva vzpona na Totenkirchl. Neverjetno! Kakor, da bi bilo včeraj ... to ne pozabiš nikoli. Po okrepčilu nadaljujem ... St. Martin … Weissbach … na ogledih, skulpture, soteske, povsod napisi, ki vabijo ... žal mi je samo, da se nisem ustavil v Steinbergbad - lepem kopališču, pa nisem imel kopalk. Škoda ker ni bilo prostora za nudiste! Od Maria Alm do Zell am See-a. Prispem okoli 18. ure - nepozabna pot!
Zadnji dan sem pustil kolo v hotelu in se odpeljal z gondolo na Schmittenhoehe ter se na višini okoli 2000 metrov sprehodil do bližnjega Sonnkogela. Čudovita panoramska pot je to! Vmes pa so prihajali spomini izpred 62 let. Poskusil bom obuditi tisti čas.
Takrat sem se veliko ukvarjal z alpinizmom. Plezali smo le v naših gorah. Meje so bile zaprte. Ozirali smo se na tuje. Do leta 1950 so bile to več ali manj le sanje. Po letu 1948 (resolucija informbiroja) je kazalo bolje. Toda priti čez mejo ni bilo enostavno. Prevladovali so uradni stiki. Moj prijatelj Ivo Lukanc, pa je bil pri PZS zadolžen za stike s tujimi planinskimi organizacijami. Ker so k nam že prihajali inozemski planinci, sem mu predlagal naj organizira tudi možnost, da bi tudi mi obiskali tuje gore. Ne vem kako mu je to uspelo. Samo to se še spomnim ko je rekel: »Rado v začetku julija gremo za 14 dni v Avstrijo, da si ogledamo gorski svet in možnosti naših obiskov«. Z veseljem sem se skupini pridružil. Bila je to štiričlanska zasebna odprava (imena sem omenil že na začetku tega zapisa). Ivo je bil zares odličen organizator, sicer še študent ekonomije, Uredil je vse formalnosti (potne liste in vizume). Jože Pogačnik je bil tudi ekonomist (še študent), Miloš pa sekretar PZS. Moja naloga je bila »gorsko vodništvo«. Najprej smo se povzpeli na Grossglockner. Za kratek čas smo se ustavili v Zell am See-ju. Prespali smo v mladinskem domu (Jugendherberge). Spominjam se, da je to bila telovadnica, kjer nas je na tleh ležalo okoli 60. Plačali pa smo en šiling. No sanitarije pa so le bile, čeprav skupne. Tako smo prenočevali v Salzburgu, Innsbrucku in drugod. Problem je bila prtljaga. Od železniške postaje smo jo do prenočišča pripeljali z ročnim vozičkom, če smo ga dobili seveda (to bo vidno tudi na eni izmed fotografij). Obiskali smo vse avstrijske dežele, razen Voralberga, Spodnje Avstrije in Gradiščanskega.
Potovali smo z vlakom, prenočevali pa v mladinskih domovih. Na določenih mestih smo si oglede tudi delili. V Salzburgu na primer, sva midva Ivom odšla v Berchtesgaden, z ladjico čez Koenigsee do vzhodne stene Watzmann-a. Pod steno sva bivakirala in se naslednji dan po Kederbachovi smeri tudi povzpela na vrh. Za vstop v Nemčijo je bilo treba imeti posebno dovoljenje in Ivo je to uredil. Ko smo bili zopet skupaj nas je Ivo popeljal v Salzkammergut. Do tedaj še nisem videl kaj takega. V Innsbruck-u smo obiskali Hafelekar (jaz sem se prvič v življenju peljal z gondolo). Potem smo se za dva dni ločili, sam sem z vlakom odšel v Scharnitz in potem nadaljeval peš do Achensee-ja. Zanimala me je stena Laliderer. Na AO sem navdušil Igorja Levstika, ki je s Kilarjem ponovil izredno težko smer. Ivo, Jože in Miloš pa so odšli na Zugspitze. Res, ta potep leta 1950 je ostal nepozaben in na poti nad Zell am See-jem bil skozi v spominu. Žal so danes vsi trije tedanji sotovariši pokojni.
Epilog in vrnitev
Zgoraj opisana turska kolesarska pot je nekaj posebnega, predvsem je zelo razgibana. Za mlade kolesarje morda lahka, večjih vzponov res ni. Je pa vpletenost v naravo izjemna, če si v njej bil že prej, kakor jaz, potem je doživetje še globje.
Po slovesu pri hotelu Hubertus (slika zgoraj) sem se skozi predor Felbertauern, mimo Lienz-a, Weissensee-ja in Šmohorja (Hermagor) v lepem vremenu vrnil domov.
Rado Kočevar