Polet, Soba z Razgledom - Grega Kališnik: Rekreativna ferata v sanjskih gorah
No, pa se je slednjič pripetilo še meni. Na prostem, v poldivjini, sem preživel, presmrčal noč. Od neposrednega vpliva zračnih tokov, dretja deroče reke in napadov človeku nepodobnih bitij me je ločila le sila tanka karoserija pošteno plačanega vozila. Mojega soodisejadarja D. pa spalna podloga, spalka, napihljiv povšter. In kodri.
Bilo je približujoč se Cortini d' Ampezzo, raju za najraznovrstnejša nedvoranska hlepenja, nenazadnje za tiste, ki si travme iz otroštva in odraslih let (tu mislim edninsko) celimo na feratah, zavarovanih plezalnih poteh. Ako so takšna železninjenja v Sloveniji le pomočniški pripravki na težje dostopne vrhove, so v njihovi matici Italiji, pa v Avstriji in še kje izredno oblegan rokav gorniškega izživljanja. Število ferat v slovenolikih državah gre v tisoče, od starejših, ki so še bolj ali manj sledile naravnim prehodom, do najnovejših, fitnesarskih, kratkih, umetnih, a nepripravljenemu lahko grenkih kot le kaj.
Andrej Mašera, ki ima velike gore v malem žepu, Dolomite v eni knjig imenuje Sanjske gore. Sanjske vobče, sam dodam, da gotovo tudi za feratarje. In prav v 15. poglavju te ušpičene sanjavosti sem že sredi zime našel navdih, ki sem ga letos kanil vdihovati premierno.
2160 Col
Col Rosà, 2160 metrov nad Adrijanskim in drugimi morji, nanj pelje ferata, naslovljena Ettore Bovero, 200 višincev si je nabrala. Pripravna je zato, ker jo je moč naskočiti že junija ali še prej, najstrmejši del svojega obraza nastavlja jugu, plezalska železnica se nanjo pne po jugozahodni smeri.
Nekaj kilometrov cestnega vijuganja pred Cortino mi prijatelj, ki je bil v Dolomitih tolikokrat kot jaz v Kranjski gori, po spominu spred let nakaže, kje bi bilo najbolje zaviti k počitku. Čakal naju je ob reki Boite, na prodišču, urejenem parkirišču za ekstremiste najinega kova. Tam je bil že en avto in ker nama nikakor ni ustrezalo, da bi poslušala tujejezičnost, sem zabremzal kar se da proč.
Prepoln podob, pestovaje samorefleksijo o feratistu alpinistu, z neomajnim ciljem pred očmi, sem v nekaj minutah poklopil veke in potonil v megličavost sna. Onemu, ki ga od okoliša ni ločeval plehnat oklep, sem posodil knjižico popoidno znanega češkega romanopisca, in zjutraj mi je berivo, v Ljubljani kupljeno za tri evre, vrnil odkljukano. In ko je on bral, sem jaz drgetaje nabiral in vlekel nase vse, kar sem imel v borši. Imel sem veliko, ne pa spalke.
Zjutraj me gejsm zbudi ob 6.30. O pravem času, saj je ob šestih prišel kortinski rejndžer, če bi po naključju kdo drnjohal v šotoru. Najini mimobežni večerni neznanci so, morali so spokati. Midva pa sva ravno hip poprej speljala. Pa ponoči pravila spoštovala.
Tik pred tedajci
Približno deset dni sva bila na zaletišču za Cortino, a odskoka iz domovine ni in ni bilo. Ni bilo vremenskega usmiljenja, vsaj na internetu ga je vreme tako sralo (bolj scalo), da ni bilo za nikamor. Preveriš dopoldne, sonce za naslednjih osem dni, ponoviš popoldne, spet osem dni, le da dež. Sva bila enkrat že popolnoma naštimana, pa odpravo preklicala ob 23.37. No, D. me je poklical, da je satelitska sličica spet sfižena, zbudil iz zabetoniranega spanca, jaz pa nanj klical zlodeje. Sem tiste dni glasno bentil zasebno in na delovnem mestu, kjer se mi je sodelavka drznila predlagati: »Pa pojdi vsaj na Šmarno goro!«
Ji raje nisem nič odbrusil, me je pa žaljivi predlog napeljal na načrt B. Če nama ne uspe v Cortino d'Ampezzo, bova šla pa vsaj v Krtino n'pizzo. Če imajo v naseljcu pri Domžalah picerijo, mi ni znano.
Ne gre za to, da bi vrgla sončnik v koruzo, a v nedogled, do julija, pač ne bova vedrila. In sva štartala takole ob 18. uri proti karavanški osvetljeni dvosmerni cevi.
Vsi sorodni duhovi, vrhunski alpinisti in himalajisti, me boste razumeli. Ob večjih odpravah se je najteže odlepiti od doma. Svojce dajemo na suho v najrazličnejših stanjih, ženo morda v pričakovanju, pa kopico otrok, pa nekateri otroke pri sosedovi(h), sam sem se moral odtrgati od partnerice in najinih dveh sadov, ki še zdaleč ne glodata svojih skorjic. Za ves večer, vso dolgo noč in najmanj pol naslednje sončeve poti. Ni bilo lahko, nekateri so tudi jokali. Pod Dobrčo poberem D., ki ob ognjišču pusti punco, nabijeva Super Trouper in sorodne, za kakšno minuto prehitiva karavanško največpolurno zaporo in že sva, ovinjetena, onstran dobrega, pa bi težko rekel, da v zlem.
Ko sva zapeljala v Avstrijo, goltala kilometre, občudovala njihove vršace, domačije z ganki in balkončki pa rožicami, pa travničke, bi, res težko bi mi šlo z jezika: »Slovenija, rad te imam!« No, lahko da jo nosim v srcu, ampak Avstrija je tako zelo lepa, tako čista, pa, pomislite, tudi oni imajo trgovinsko verigo Hofer. Pa podobno, če ne še lepšo muziko. Od Spittala sva fasala le senčico, nato drvela v veselem pričakovanju Lienza, ki je za gorofila čudežna, nesramno lepo izrezljana zibka, nato pa prek meje, ki je ni, proti Dobbiacu (Tedeski pravijo Toblach). Pravokoten zavoj levo in poslednja zajeda proti italijanski različici naše Krtine.
Sem se s celim životcem oprl v stopalko, da bi ujela zadnji grižljaj svetlobe, obetal se nama je razgledni izliv na eno najveličastnejših dolomitskih panoram, Tre Cime. Ja, zrastle so pred nama, pravzaprav due, dve, od tretje, bojda najmanj vnebovpijoče, le špičica.
Spet h gospodu, ki je prema(r)širal Dolomite in jih tudi verno popisal. Sem slišal, kako se je eden forumovcev spotaknil ob brezmadežnost gospodove knjige. So ga, brezbožnika, tako popljuvali, tako izrazoslovno okamenjali, če bi ga srečali na kakšni skalni polički, bi ga v sekundi v globočino pahnili, kaj si upa.
Poolimpijski štart
Tvegam. Najina hoja od izhodišča, kampinga Olympia - verjetno namenjenega šotorjenju na zimskih olimpijskih igrah 1956 - ni šla v korak s tisto, ki nama jo je predpisal Andrej Mašera. Z njegovo oceno se ne ujema niti minutaža v klettersteigerskem atlasu, ki so ga natisnili Esterajherji. Ergo, čas je relativen pojem (nekoč je nekdo sicer utemeljeval, da je absoluten). In kolikor sva ga porabila do vstopa v ferato, ga je bilo premalo, skozi gozd so Italijani speljali tako vzorne okljuke, da bi jim zavidali celo Šmarnogorci. Sčiščena tla, nevarovalna, okrasna ograja iz sušic, človek bi kar hodil in hodil, če se ne bi spomnil, da je lačen železja. Krasoti navkljub je name z vso silo pritisnilo in krepko sem se ofekalil, D. si je razbremenjevanje ozadja prihranil za skrajno silo.
Ettore Bovero, v Sanjskih gorah težavnostno pocahnan s štirico (meni znana italijanska vrednostna lojtrca ferate razporeja z ocenami od 1 do 6), Avstrijci bi ji nalepili črko C. Če preskočim na izstop, takoj povem, da je kar nekaj detajlov med C in D, se bojim, da sem ter tja pred naskakovalcem zaštrli celo kakšen samostojen D. A lahko da ni tako. Motiti se je plezalsko. Prepričan pa sem, da je malo prepočez meril avtor tistega opisa, ki je izredno izpostavljeni polički, kjer je potrebna popolnoma hladna glava, namenil pet metrov. Če bi zapisal, da sva imela z D. med opremo obrtniške merilne pripomočke, bi lagal, a tistim, ki se Ettore Bovera ne boste lotili ravno iz strahu pred petimi izredno izpostavljenimi metri, polagam pod podplate: izredna prepadnost se je nekje izgubila, metri pa so največ trije (še sreča, da nismo na forumu, bi me zmlinčilo).
Sicer pa, plesarija, no, zavarovana plezarija z D., ki je skusil že marsikaj hudega, je vedno zvrhana govorjenja. Tokrat je šlo takole: »Pismu, kakšna skala, pismu, kakšen dan, pismu, res lepa smer, pismu, tole je pa (zate, G.) tehnično kar zahtevna špura, pismu ...« Pa saj je imel prav. Le preveč.
Pismu, še sreča, da je divjal veter in 66 procentov njegovega besedenja odpihnil spred mojih ušes. Za tiste, ki vas ferate privlačijo: Ettore Bovero je zelo prepadna, poteka po jugozahodnem razu, grebenu. Je pa res: če se vanjo zapodite okoli jutranje osme, pol devete, vam sonce še ne bo streglo po dobri volji. Ste na varnem, in če je na delovnem mestu še veter, kratki rokavci niso obvezni. Pa glede globočin - če gledamo predse in navzgor, izginejo.
Tudi v plezalnem delu se nikakor nisva zmogla držati uknjiženega tempa, na vrhu pa se naju ni razveselil Italijan, ki naju je dohitel ob vstopni tablici s čelado, v dol pa nama zbežal s tonzuro vrh glave. Še pomahal ni v slovo, očitno ne mara družbe, še očitneje ima najraje sebe. Na jeklenicah je bil precej hitrejši, saj vemo, naveza, četudi nepovezana, je počasnejša od solista. Pa z D. slediva reklu, da je v gorah treba biti preudaren, nikarte udaren. Udarno je vse prehitro pre(več)udarno. In lahko staknemo udarnine.
Trotl ni ziher
Malo pod vrhom sva fotoseansirala, D. je šestkrat preskočil prijazno razpoko, od tega sem ga dvakrat s trotlom ujel v kader. Nato pa, križ božji! Et tu, Bovero! Na vrhu dve kovinski daljici, skrižani pod pravim kotom.
V vsej jasnini se je izkazalo, da je osamelec mojster svoje poklicanosti. Vsi ampezanski dolomitski razvpiteži naokoli so bili še bolj ali manj na debelo pobeljeni. Torej enačba junija, ferate, Krtine in Dolomitov nanese natanko Ettore Bovero. Druge, tudi z razkorakom veličastnejše od najine, se vijejo tam, kjer še snežaki plezajo.
Prisrčen stisk rok, trepljanje po ramenskem obročju. Plezalno opremo sva vrgla raz teles, zglodala vsak svoj komís, si dopovedovala, kako prelepo je vendar tu gori. D. mi je zdrdral sedem, osem dolomitskih spominov in zdrsnila sva proti severni strani.
V glavo prižiga sonček, v noge hladi snežič, bolj ali manj poslavljajoče se zaplate, vetra ni, zato slišim vsako besedo sohodčevega predavanja. No, resnici v prid, med najinimi gorovanji besedičim tudi sam, včasih imam celo (količinsko) terensko premoč. Saj vemo, beseda da, če ne drugega, besedo.
Malo pred sladkim koncem sta nama nasprotovala mladinca, vsak svojega spola. Ko se snidemo, Slovenca ugotoviva, da govorita angleško. In da mislita proti vrhu tam, kjer sva se midva spustila. Odcep za plezalno pot, ki sta jo imela v mislih, sta zgrešila.
Bi si upal trditi, da sta bila parček, ki je noč preživel v šotorčku sredi Olympie. Ker se imata rada, sta zjutraj verjetno malo dlje poležala, se malo poljubčkala, morda celo grabila za mesenimi oprimki, pa so minute ure postale in je odbila že deseta, ko jela sta se ravnati na pot. In če si zaljubljen, markacije razbiraš v partnerjevih očkih, za lubje si slep. Zato je razvidno, kako da D. in jaz nisva imela orientacijskih težav. Nisva ljubezensko zapletena.
Torej, kvazi Angležema sva na specialki skušala pokazati, kje na planetu se trenutno nahajata in kje bi se morala, pa se mi zdi, da naju zlasti on, glava pohoda, ni najbolj zbrano poslušal. Je bil precej pameten. Tako da sva ju prepustila usodi - usodi zapoznelega, razbeljenega vzpenjanja po grebenu. No, kolikor sem fantina razumel, sta imela v rukzakih popolno samovarovalno opremo. Po tem, ko smo se ločili, nisem zanju slišal nikoli več. Logično, ne?
Ko mi je nekdo nekoč razlagal, kaj je najlepšega pri vrhovni turi, sem mu nejeverno odvrnil: »Daj, ne me sezuvat!« Vzamem nazaj, ko se po urah hoje stopalo znebi obuvala, pa čeprav nizkega, namensko feratarskega, rečem le: »Sezuvaj me, sezuvaj me ves dan!« Pa menjava spodnjih hlač, majica ni bila potrebna, avtotermometer je ob štartu proti domu kazal plus 37 in le počasi padal proti znosni tridesetici. V Lienzu pojeli smo dvije pice, poleg tega pa še: na internetu sem zadnje čase odkril strašljivo zbirko feratarskih vodnikov, za vsako zakotje druga knjižica. V biheraju sredi mesteca pa mega odkritje - avstrijskih klettersteigov mi ne bo treba naročati po spletu, splet srečnih okoliščin mi jih je vrgel naravnost v potovalko.
Čeprav je bilo razpoloženje v enoprostorcu tisočletja od turobnega, je bila izvrstna volja, kot na žalost vse prevečkrat, podložena z muziko. Glasba, alko, cigareta, EPO, saj ni pomembno, samo da nismo na čistem, samo da je med menoj in menoj dim, zavesa, dojemljivostna arbitraža.
In ko bi skoraj šlo po kopitu: In srečno sta se peljala do konca svojih poti ... Cestna zapora, med Lienzom in Spittalom.Polizistu sem izročil avtovo osebno, svojo osebno in dokument, ki me z avtom povezuje, vozniško. D. je bil varuhu reda dolžan le osebno. Pa je imel le par plačilnih plastik. Nicht genug! Nekako sva skupaj spraskala 35 evrov. Za kazen. Resno sva ponergala, pa naju je Polizist kar pomiril: Kar Slovenca v Avstriji košta 35, Avstrijca (enak prekršek, brez osebnega dokumenta v drugi državi) v Sloveniji 400 evrov. Uro prej, ob enaki zagati, v Italiji, pa bi odštela sto evrov. Torej, sreča v prometni nesreči brez materialne škode.
In če je bilo tjagrede težko, zavidanja polno biti Slovenec v Avstriji, je bilo nazaj odtehtano, poceni. Sem si začel mrmrati: Slowenien, ich liebe dich!
Ljubo doma, kdor za seboj tako lepo tujo ferato ima.
Piše Grega Kališnik Foto Dejan Ogrinec in Grega Kališnik