Delo - Gregor Pucelj: Med knjigami Dragoceni podatki o preteklosti, kolebanju in izginjanju Triglavskega ledenika
Triglavski ledenik je svojevrsten pričevalec podnebnega spreminjanja v zadnjih dveh stoletjih. Hkrati je z njim povezana najdaljša, še vedno trajajoča raziskava v Sloveniji, saj ga na pobudo geografa Antona Melika kontinuirano spremljajo že od leta 1946.
Zdaj je osem avtorjev, Matej Gabrovec, Mauro Hrvatin, Blaž Komac, Jaka Ortar, Miha Pavšek, Maja Topole, Mihaela Triglav Čekada in Matija Zorn, na enem mestu, v knjigi z naslovom Triglavski ledenik (knjižna zbirka Geografija Slovenije 30; GIAM ZRC SAZU, 2014) zbralo vse, kar je znanega o tem ledeniku.
Triglavski ledenik leži pod Triglavom, njegov zgornji rob je na višini 2500 metrov. Prvi podatki o obsegu so znani z avstrijskih topografskih zemljevidov iz sredine 19. stoletja – takrat je ledenik obsegal 40 hektarov. Na začetku kontinuiranih meritev po drugi svetovni vojni je bila njegova površina 14,4 ha, danes pa ledenik oziroma njegovi ostanki obsegajo le še slabega pol hektara. Tako Triglavski ledenik nima več vseh ledeniških značilnosti, saj na njem ni več ledeniških razpok, ni več zaznati njegovega premikanja, zato lahko o ledeniku govorimo le še zaradi njegove preteklosti, v kateri je imel še vse značilnosti alpskih ledenikov.
Knjiga vsebuje pet glavnih enot. Začenja z geomorfološkimi značilnostmi okolice Triglava. Predstavlja Triglavski ledenik v pisnih, slikovnih in kartografskih virih pred letom 1946. V posebnem poglavju navaja izmere Triglavskega ledenika in v naslednjem pojasnjuje tamkajšnje vremenske razmere. Posebej pa prikazuje podatke o kolebanju Triglavskega ledenika med letoma 1946 in 2013. Bistvena sestavina knjige so tudi številne fotografije in preglednice, ki »povedo več kot tisoč besed«.
Kot so zapisali avtorji, obdobje meritev kolebanja ledenika lahko razdelijo na štiri dele. Prva leta, do leta 1964, je zaznamovalo krčenje ledenika. V tem času se je njegova površina zmanjšala za tretjino. Drugo obdobje, od 1965. do 1982., je zaznamovala stagnacija v krčenju ledenika. Večinoma je ledenik tudi ob koncu talilne dobe prekrival sneg. Nadpovprečna količina snega je bila še posebej značilna v drugi polovici 70. let. Tretje obdobje, od leta 1983 do 2003, je zaznamoval najhitrejši umik ledenika, ko ni šlo več le za njegovo krčenje, ampak razpad. Po vročem poletju leta 2003 je tako ledenik meril le še 0,7 ha, kar je zgolj petnajstina površine iz leta 1983. Leta 1999 so prvič izmerili debelino ledu z georadarjem, po ponovljenih meritvah leta 2000 pa so pridobili podatke o morfologiji ledenikove podlage, kar je omogočilo izračun njegove prostornine. Ta se je med letoma 1952 in 2003 zmanjšala za približno stokrat. V zadnjem obdobju, po letu 2003, pa se je krčenje ledenika znova upočasnilo.
»Če bo ledenik izginil, bo knjiga ostala trajen spomenik raziskovalnemu obdobju, ki ga je zaznamoval skokovit napredek raziskovalnih tehnik. Morda pa se bo čez čas ponovno pojavil in razbohotil. Takrat bodo v knjigi predstavljene ugotovitve prvovrsten temelj za morebitne nadaljnje raziskave tega skromnega koščka ledenega oklepa našega planeta, ki pa bodo zagotovo tudi takrat dragocen drobec pri temeljitejšem vpogledu v podnebno dogajanje na njem,« je knjigi na pot med drugim zapisal dr. Milan Orožen Adamič.
Mi pa na koncu lahko ugotovimo, da so sicer številni avtorji, ki so prispevali k nastanku obsežnega in celovitega dela o Triglavskem ledeniku, z odličnim izdelkom demantirali stari slovenski rek veliko babic – kilavo dete.
Gregor Pucelj