Dnevnik, Pisma bralcev - Silvo Kristan: O posiljevanju slovenščine z "Urban Roof" (slov. mestna streha) ...
... je že tekla beseda (Anja Hreščak, 26. junij 2008). Zaman! Tokrat brez občutka za materni jezik nesramežljivo širi jezikovno navlako Sara Selan (Dnevnik, 9. april). Da o podjetnikih, ki ne poznajo domačega strokovnega izrazja in si hkrati izmišljajo svojo sistemizacijo športnih zvrsti, ne govorimo. Le tega ne vem, ali gre za neznanje, ali za jezikovni snobizem, ali za namerni jezikovni terorizem. Gospod Freud bi najbrž razvozlal uganko.
Sara Selan piše o Centru urbanih športov Urban Roof. O takšnem nazivu športnega objekta sta potrebni najmanj dve opombi. Prvič, strokovna športna klasifikacija ne pozna izraza "urbani športi", ker je nesmiseln. Izraz "urban" pomeni mesten, mestno urejen. Potemtakem naj bi šlo za mestne oziroma mestno urejene športe. Izraz je laični proizvod, ker ne zdrži logične (razumne) presoje. Mesten je namreč lahko vsak šport, ki ga gojijo v mestu. Košarko in odbojko praviloma igrajo samo še v zaprtih prostorih, pod streho (under roof). Ali sta košarka in odbojka zato urbana športa? Na Japonskem so zgradili zaprto smučišče v mestu. Ali je smučanje zato urbani šport? Na Galetovem hribu v Šiški je bila včasih smučarska skakalnica, na Ljubljanici pa je vsako leto tako imenovani Čopov izziv v veslanju. Ali sta potemtakem tudi veslanje in smučarski skoki urbana/mestna športa? Tudi atletika je doma v urbanem okolju in celo evropsko prvenstvo je v zaprtih prostorih. Ali je atletika urbani šport? Hkrati pa tudi dvobesedni izraz "urbani šport" ni sopomenka za "šport pod streho". Marsikateri mestni šport namreč ne potrebuje strehe (roof). Kakor koli obračamo, je izraz "urbani šport" nesmiselno laično skrpucalo.
In drugič, zakaj je treba posiljevati slovenski jezik s tujko "urban roof"? Sredi Ljubljane, v prestolnici slovenske države! Pa ne samo to. Postavlja se vprašanje, kdo spodkopava pravno državo. Po zakonu o javni rabi slovenščine morajo namreč biti firme oziroma imena pravnih oseb zasebnega prava v slovenščini. Kdo torej vpisuje v sodni register tuja imena? Enako velja za društvo s tujim imenom "Ilužn" (angl. illusion, iluzija, videz, slepilo, varanje čutov), ki se afna s športnim objektom "urban roof". Da o spačkih "skate-park", "skaterska oprema", "skaterji", "bikerji", "skate shop", ki jih širi Sara Selan očitno s pomočjo glavnega "urbanruferja", ne govorimo. Navedeni besedni spački imajo trojno napako: prvič, sodijo v kategorijo barbarizmov (glej Enciklopedija slovenskega jezika, str. 5) in zato niso primerni za javno rabo v priznanem slovenskem časniku; drugič, če bi jih že šteli med prevzete besede, bi jih po pravopisu morali podomačiti v izgovoru, pisavi in obliki (angleško-slovenski spaček "skaterska oprema" je pa sploh edinstven jezikovni "dosežek"); in tretjič, za vse navedene ulične izraze imamo veljavne in uveljavljene domače izraze. In pravopis veleva, da tujih izrazov ne prevzemamo, če imamo domače ustreznice. Očitno tudi lektor, ki dopušča urbano jezikovno posiljevanje, ni iz pravega testa.
Seveda pa z objektom, ki gosti nekatere sodobne športne zvrsti, ni nič narobe, dokler lastniki ne bodo začeli bogateti na račun otrok in mladine. Nad tem naj bi bedela Mestna občina Ljubljana, ki je botra "urbane strehe". Uh, kakšen trapast izraz!
Silvo Kristan