Nedelo - Mateja Kotnik: Jezero je preselil, ker se je naveličal pastirskih pesmi …
Plešivški kmetje Vincenc Prevolnik, Benedikt in Lambert Močilnik, Rupert Šisernik in Boltežar Naravnik so leta 1570 na kmetiji Florjana Plešivčnika in njegovega sina Antona sklenili, da bodo sezidali na Gori tak božji hram, da v sedmih okoliških deželah ne bo tako velike cerkve na taki višini. Za to so se odločili, da jim pod plaščem svete Uršule nikoli ne bi zmanjkalo dobrotljivosti, kruha, mošta in volne ter ta prave krščanske vere. Kot odgovor na novo vero – protestantizem, ki se je takrat že širil po mestih, so na Uršlji gori, 1696 metrov nad morjem, začeli postavljati pravo gorsko katedralo, ki je zdaj najviše ležeča cerkev na Slovenskem. Zaradi težke dostopnosti je bila gradnja pravi podvig.
Delali so brez načrtov. Ko je to izvedel ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je leta 1601 potoval skozi Guštanj (današnje Ravne na Koroškem) z nove maše v Dobrli vasi v Podjuni na avstrijskem Koroškem, si je želel gradnjo ogledati. Z njegovo podporo so dela hitreje napredovala in leto pozneje, 18. avgusta 1602, je škof Hren cerkev tudi posvetil. Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
V službo 1700 metrov nad morjem
Brane Knez je prišel na goro 5. novembra 1976. Dobil je službo v radijskem in televizijskem oddajniku, ki sicer ni najvišji v državi (po nadmorski višini ga prekaša tisti na Krvavcu), je pa najteže dostopen tako poleti kot pozimi. »To ni služba za vsakogar,« ugotavlja po več kot treh desetletjih. Osem dni je v službi, trinajst dni doma. »Najteže je pozimi, ko zapade več metrov snega in so veliki snežni zameti. Se je že zgodilo, da smo za pot iz doline potrebovali tri dni. No, tega je že dolgo. Zdaj si pomagamo s helikopterjem, z motornimi sanmi ali manjšim teptalnikom za sneg,« pojasnjuje Brane. V ekipi sta vedno po dva moža, na oddajniku imajo tudi oskrbnico, ki je odgovorna za gospodinjska opravila. »Če sem natančen, nas je z oskrbnico vred sedem. Če prištejem še Piko, našo psičko, pa osem,« je rekel Roman Matko. Na vprašanje, ali je na gori kdaj tudi samotno, se sogovornika nasmejeta. »Vsega smo navajeni. Nič več nas ne more presenetiti,« reče Brane in pripomni, da do prvih sosedov ni daleč.
Karel Pečko, največji likovni oboževalec Uršlje gore
Vladimir in Nevenka Koletnik sta nova oskrbnika planinske postojanke na Uršlji gori, za katero skrbi planinsko društvo Prevalje. »Ne vem, kaj naj rečem. Nimava še veliko izkušenj. Prišla sva 22. maja. Za zdaj sva obljubila za leto dni, potem bomo videli,« je rekel Vladimir, ki si je po upokojitvi želel miru. »Večkrat se sprehodim po gori,« je pripovedoval, medtem ko se je žena Nevenka smukala po kuhinji. »Za planince imava vedno pripravljeno kakšno enolončnico in seveda vroč čaj,« je rekel Vladimir in hitel postreč eno od rednih obiskovalk. Ni jih malo, ki prihajajo vsak dan, drugi vedno za vikend, tretji pa … Slovenjgraškemu slikarju Karlu Pečku denimo je zlezla pod kožo. Uršlja gora je njegov navdih. Njegova muza. Pečko trdi, da ima svoj ritem, ki ga poskuša ujeti vsakič znova.
Brane Knez je v zadregi ob vprašanju, kdaj je na gori najlepše. »Ne vem. V vseh letnih časih je lepa,« pravi redkobesedno, kot da bi želel skriti, kako zelo se je nanjo navezal. »Ta oddajnik,« je rekel in s prstom pokazal na 56 metrov visoki stolp, »je moj drugi dom. Zame je na gori najlepše po dežju. Ko je vidljivost tako dobra, da s prostim očesom vidimo Boč, Triglav, Nanos, celo Trdinov vrh se vidi od tod.«
Gozdna pot Plešivec
Če niste razpoloženi, da bi hodili na vrh, a bi se Uršlji gori radi vseeno čimbolj približali, se podajte po gozdni turistični poti Plešivec. Z avtomobilom se pripeljite do gostilne Balek v Suhem dolu, in sicer tako, da v Slovenj Gradcu sledite smerokazu za Podgorje pri Slovenj Gradcu. Tik pred vasjo bo pri kapelici na desni strani ceste smerokaz za Suhi dol. Po nekaj kilometrih vožnje vas bo cesta pripeljala na dvorišče Balekovih. Od tod nadaljujete peš. Najprej skozi sotesko Kaštel, ki jo je leta 1995 razdejalo neurje. O gozdni vlaki so izginile vse sledi, po tri kilometre dolgi soteski, skozi katero teče potok Suhodolnica, vodi le še peš pot. Pripeljala vas bo do obnovljenega plešivškega mlina. Nadaljujte skozi kostanjev drevored, ki mu na nadmorski višini 860 metrov ni para v državi, mimo majhnega umetnega jezera ter pašnikov na obeh straneh ceste do plešivškega dvora, ostanka nekdaj mogočnega posestva. To je upravljala rodbina, ki je dala pobudo za gradnjo cerkve na Uršlji gori. Od tod naprej ne bo zadrege kam. Le pri prvem in edinem križišču treh gozdnih cest sledite tisti, ki pelje na Vernarico, sončno ravnico 1100 metrov nad morjem, kjer se petčlanska družina preživlja z rejo ovac. Ivan Rupreht, najstarejši pri hiši, bo rad odgovoril na vsa vaša vprašanja, le tisto o številu ovac pri hiši bo zagotovo preslišal.
Na Vernarici je še zadnja možnost za pogled proti gori. V Suhi dol se boste namreč vračali skozi gozd, do lovske koče Podgorje in naprej mimo opuščene domačije, kjer se je rodil oče Hermana Potočnika Noordunga, načrtovalca vesoljskih poletov. Ko boste morda razmišljali o slovenskem pionirju astronavtike, avtorju knjige z naslovom Problem vožnje po vesolju, bo tam daleč za vašim hrbtom, z vrha najbolj priljubljene in oboževane koroške gore, poletel jadralni padalec. Kot ptica bo krožil nad goro in upal, da ga čim dlje ne izpusti iz svojega naročja …