Delo, Svet so ljudje - Reuters: Wilco van Rooijen, vodja nizozemske ekipe, ki je izgubila tri od enajstih plezalcev, kolikor jih je umrlo na K2, je jezen zaradi napak, ki so tudi krive za tragedijo na drugem najvišjem vrhu na svetu (8611 metrov):
»Najhujša napaka, ki smo jo naredili, je bila, da smo poskušali doseči nekakšen dogovor. Vsakdo je imel svojo nalogo in odgovornost, nekateri pa niso izpolnili, kar so obljubili,« je sporočil po telefonu iz bolnišnice v severnem pakistanskem mestu Skardu. »Druga skupina, denimo, ni imela tako dolge vrvi, kakor bi jo bila morala imeti. Take neumnosti ogrožajo življenja.« Srbski plezalec in pakistanski nosač sta strmoglavila v smrt med vzponom. A katastrofa se na K2 običajno zgodi pri spustu. Vrh so naskočili prepozno. Osvajalci himalajskih osemtisočakov vedo, da je po 16. uri to samomorilno početje. Tri Korejce in dva Nepalca je odnesla ledena stena, ki je potrgala fiksirane vrvi, plaz pa je deset drugih pustil na višini 8200 metrov v tako imenovani coni smrti. »Zapravili smo dragoceni čas s tem, da smo rezali vrvi spodaj in jih nosili gor,« se spominja 4o-letni Wilco van Rooijen. Ob njem leži v bolnišnici soplezalec Cas van de Gevel z ozeblinami na nogah. Van Rooijen, ki je splezal na Mount Everest brez kisika in je poskušal na vrh K2 že dvakrat pred tem, je dejal, da je spal tam brez spalne vreče, hrane in vode, vedoč, da se je treba spustiti, preden pritisne še hujši mraz in preden podleže pomanjkanju kisika.
Vrtoglavi K2 je strašen izziv za najbolj izkušene plezalce. Doslej je pri osvajanju tega vrha umrlo 70 ljudi. »Če ne moreš dol, moraš gor,« je dejal Wilco van Rooijen. V taki težavni situaciji tvegaš še več: plezaš po še zahtevnejših stenah in na koncu narediš drobno napako, ki je usodna.« Očitno ga strašno muči panika, ki se je polastila njegovih soplezalcev. »Bežali so dol, ne da bi vedeli, kam in kod, tako da jih je veliko zašlo na napačno pot. Kričal sem in jih klical, naj se zberejo skupaj, vendar se marsikdo sploh ni odzval, očitno ujet v lastni boj za preživetje. Vsakdo se je bojeval zase in še zdaj ne razumem, zakaj so vsi zapustili drug drugega. A na tej višini,« je pojasnil Wilco van Rooijen, »se nima smisla prepirati z ljudmi ali jih spravljati k pameti. Nisem imel časa za razpravljanje, edino, kar sem lahko naredil, je, da sem se spustil, kajti če se spuščaš, imaš več kisika, se pravi več možnosti za preživetje.«
Njegov spust skupaj s Casom van de Gevelom in šerpo Pembo zdaj na spletnih straneh povzdigujejo v epsko zmago preživetja. Trije v njihovi skupini – Norvežan, Francoz in Irec – so prispeli na vrh, a vrnili se niso. Včeraj pa se je z gore uspelo rešiti še zadnjemu alpinistu, ki je preživel smrtonosni plaz: 37-letni Italijan Marco Confortola se je zatekel v bazni kamp na 5000 metrih in tam čaka na helikopter. Reuters Foto AP