NeDelo - Grega Kališnik: Zapisana goram; Kranjčanka Jelena Justin, vzponi, padec in naprej
Nadzeleniški greben Na Možeh, štirje roglji že zadaj, čelada raz glave, rušje, drobir, zelo slab občutek. Ko je Jelena Justin stegnila roko proti veji, jo je spodneslo.
Kranjčanka, 39-letna diplomirana filozofinja in zgodovinarka, zaposlena v Gorenjskem muzeju kot predstavnica za javnost, je goram zapisana, gore zapisuje, pa one so se globoko vtisnile vanjo. Službeno se je srečevala z mediji in so jo pri Gorenjskem glasu izzvali: »A bi ti kaj naredila za nas, ko ves čas v hribe hodiš?« Leta 2005 je zakoračila v svojo rubriko, jo tri leta vzdrževala poletnosezonsko, leta 2008 je izšla njena vodniška knjiga Pozdravljene, gore, s sfriziranimi časopisnimi članki, v manj kot pol leta so razprodali tisoč izvodov, nato še ponatis, rubrika je postala celoletna, vodnik, pri nas jih je sila malo spod ženskih nog in nato ročnih prstov, je predlani prerasel v drugi del.
Rosno mlada je trenirala košarko, med faksom je šport poniknil, pri 25 letih pa je naredila izpit za košarkarsko trenerko in začela hoditi v hribe. Ki so kmalu absolutno zmagali. »Začela sem s planinarjenjem, sledile so zavarovane poti, vsako leto kaj težjega,« v pravi alpinizem je ni potegnilo, »včasih se kje malo pošlepam.« V gorah je svoboda, »pa doline so od zgoraj tako lepe«. In zakaj potem kar doli ne ostane, če je tako lepo? Ne, ne, »gori je mir, tišina«, zlasti če poznaš skrivališča. Spomin hrani Zeleniške špice, pa Slovensko in Kratko nemško v Triglavski severni, prečenje Oltarjev, zimske grape ... vse, kar spiše za časopis, je zrcalo njenih stopinj, a vsakotedenska peza ji ni težka, nikakor. Opisuje od najlažjih do zahtevnejših, pri nas bi rekli zelo zahtevnih vzponov, včasih, sliši, v opisovanju nevarnosti še preveč s kazalcem žuga. Pa poljudna, prijazna, iskrena je. Nikakor ne gre za vodnike, ki so tako matematizirani, moški, štancanje zaradi štancanja, poznamo, kajne?
Jelena hodi in ubeseduje Slovenijo in bližnjo okolico. Pozorna je, da ne stopi dvakrat v isto sled, če se že vrh ponovi, pa drug pristop ubere, ne nazadnje »sem zaradi vodnika spoznala premnoge kotičke naših gora, ki jih drugače gotovo ne bi«. Lanska poletna sezona je bila odlična, tudi zahvala vremenu gre, »bil je teden, ko sem opravila pet tur«, potem pa je koledar pokazal 20. avgust, ko sta šli s prijateljico Vesno na greben Na Možeh. Ja, Jelena odhaja v gore večinoma družno, morda desetino poti opravi sama.
Avgustovska sobota, tura tako hodeč opravljena, bilo je brezpotje, neoznačeno, vmes en abzajl, pa na pogled res siten sestop, slab občutek je imela Jelena. Ko ji je nenadoma zmanjkalo tal, »pet metrov letim naprej, na roke, na glavo, rukzak se mi s hrbta prekucne čez glavo, še sreča«. Nato je 25 metrov drsela po grapi, v mislih se je bliskalo: »Ustav' se! Ustav' se!« Ne, ni mislila na smrt, ni se bala, nikakršen film, ne barvni ne črno-beli, se ji ni odvrtel, nobenega the end, samo obstati si je želela – in je. Ulila se ji je kri, z glave, »šestkrat sedem centimetrov skalpa je bilo dvignjenega, leva roka se je zdela uničena, desna je bila še kar, razen komolca«. Takoj se je ozrla navzgor, proti prijateljici, ki je že klicala pomoč. Jelena je še hrbet preverila, zelo jo je bolelo, vse je bilo plavo, je pozneje videla, pa, bistveno, noge je čutila.
Helikopter je primlatil v 25 minutah, z vitlom do nje niso mogli, peš so se spustili, jo pripeli, dvignili v plovilo in v jeseniško bolnišnico. Petnajst šivov na glavi, levo zapestje zdrobljeno, operirajo jo, ji vstavijo ploščico in deset vijakov. V desnem komolcu odbit zgornji del podlahtnice, vstavljeni dve igli in žica, »igli sta že zunaj, žica ne«.
Bilo je objektivno, bil je dogodek, na katerega ni bilo mogoče kaj dosti vplivati. So se gore na glavo postavile, zrušile v njenih očeh? »Ne, gore so še vedno lepe.« Čeravno, čeravno je bil dvajset metrov od tam, kjer se je le ustavila, konec, lom, skalni skok, prepad, če bi čez letela ... Pa ni, le fizični zlom je doživela, njena sogornica Vesna psihičnega. Nikakor tako hudega, da ne bi premišljeno reagirala, klicala na pomoč in se prebijala do ponesrečenke. »Mislila sem, da sem med padanjem zavpila fak!, pa izvem, da je bila čista tišina.« Razen kamenjanja, gruščenja.
Ne, tura, ki bi se lahko onkraj končala, ni bila iz Jeleninih vodnikov. Bi pa najprej v časopis in potem v vezavo slej ko prej prišla. Je rubrika zaradi njenega padca zamrla? Ne, na srečo je imela gorniških doživetij na zalogi, osem, če se ne moti.
Zdravljenje je bilo, no, vsak, ki je doživel, preživel kaj podobnega, bo vedel. Ko je bila spet kolikor toliko netrhla, je bil njen prvi podvig – Mirna gora v Beli krajini. Po vrsti bo šla, zložnejši začetki, kaj bo pozneje, ne ve. Kakor ne ve, kako se bo odzvala v morebitnih resnejših okoliščinah. Smuči, tako alpske kot turne, pa zimske ture bodo letos počivale. Pa saj je zima doslej tudi.
Tri sezone zapored je bila Jelena šprinterska triatlonka, vsako leto, če je le mogoče, gre na nekajtedensko potovanje, poskuša združiti kak kucelj in kulturo. Pred tremi leti je bila prvič v Nepalu, videla (od spodaj) Everest, Lhotse, Nuptse, Makalu, leto pozneje v Maroku stala na najvišjem atlaškem vrhu, štiritisočaku Toubkalu, kjer pa je zaradi slabega vremena le poslušala o razgledu na vodeno in peščeno morje, leta 2010 je bila na pettisočaku Kilimandžaro, lani drugič v Nepalu, želje so Mont Blanc, Elbrus, Ararat, maksimum pa je, naj bi bil, šesttisočak. Joj, če bi bila Afrika debelih sto metrov višja! Pa fotografira rada.
Če ji bo zdravje milo, pa nebodi(Je)lena, čim prej spet v kolenogrize vzpetine, pa na višino, kjer ti sape zmanjkuje, vsega drugega, nujno potrebnega za dobro počutje, pa je v izobilju.
Grega Kališnik