Gore in ljudje: Imaš kakšno manj pompozno zgodbo o čisto navadni poti na Triglav?
»O, ti junec, si imel v mislih manj juncaško?« Ja, z manj opisovanja sebe in z več opisov gora.
Povratnik
Zakaj si šel za obletnico na Triglav? Lahko bi jo praznoval doma. Si predstavljaš, da bi rojstne dneve praznovali v porodnišnici in obletnice porok na matičnih uradih?
»Kaj ne bi bilo lepo, če bi se rodili doma? Se poročili na domačem vrtu ali kje drugje v naravi?« Mogoče bi lahko povedal zgodbo tudi malo bolj objektivno.
»O gorah ti lahko govorim le skozi sebe. Objektivno je verjetno le tisto, kar ti bodo povedale gore same. Možno pa je, da vsakemu povedo nekoliko drugače.« Zakaj greš večkrat na isto goro?
»Njeno zgodbo slišim vsakokrat malo drugače.«
V lahek nahrbtnik je zložil same lahke stvari. Težo fotoaparata je uravnotežil z manjšo količino tekočine. V mislih je tehtal – tokrat bi lahko šlo hitreje. V Krmi, kjer se je jesen lahno dotaknila listja na bukovju, je dvakrat dohitel sonce, dvakrat se mu je v globoki dolini zasvetilo v zenicah. Po tistem so ga spremljale sence visokih gora. Na jugu je zagledal posamezne strnjene skupine oblakov. Na vzhodu je bilo vreme še lepo. Le skozi Krmo so majhni oblački potovali navidezno sami in svojo navideznost sproti spreminjali v nevidnost.
Kakšen je najboljši način pisanja svoje življenjske zgodbe? Obstaja le en način, in sicer z ljubeznijo. Snov, s katero opisujem zgodbo, je ljubezen, saj ljubezen izvira naravnost iz moje integritete, iz tega, kar v resnici sem. Rad imam glavni lik svoje zgodbe, glavni lik pa ima rad in uživa v slehernem stranskem liku. (*)
Na ostrem zraku visokogorskega križišča je lovil sapo mlad par. V lahni obleki sta bila videti utrujena – je vse v redu, bo šlo? Pokimala sta v dobri angleščini. Veter je potegnil močneje. Na robu Snežne konte je dohitel še dva fanta. Radoveden, kot je bil, je izvedel: vsi štirje so Rusi. Na vrhu zadnje strmine je pihnilo krepkeje. Potegnil se je do zgornjega zvonca. Nov sunek ga je butnil v obraz. Zamižati je moral, da mu leče ne bi izrinilo v kot zrkla. Sunil je z betom. Nov zagon severnega vetra je odnesel don zvona.
Pisati svojo zgodbo z ljubeznijo je nekaj povsem preprostega. Zakaj bi bilo zapleteno in težavno, če pa je ljubezen del naše prave narave? Če ne želite biti to, kar ste, se upirate ljubezni. (*)
Potrkal je na vedno odklenjena vrata; kot bi prišel v goste. Milan ga je vprašal … Ah, kaj pa je spraševal. »Piha petdeset in v sunkih preko devetdeset. Glej, da ne bomo hodili pote,« ga je prepričeval vremenski opazovalec. Vedel je, kako pomiriti vojaka: Triglav bo šel samo malo potipat. »Potipaj ga še zame.« »Zame dvakrat,« je dodal Dušan. Ga naj potipa še za koga? Kuharica je pokimala enkrat. Niso ga poznali dovolj dobro. S Triglavom se je mislil pogovoriti in dogovoriti na otip.
Jaz sem odgovoren le za svoje besede, nikakor pa ne za to, kako jih vi razumete. Jaz vam lahko ponujam svojo ljubezen, vi pa si to morda razlagate tako, da sprejemate obsodbe. To je vaš pripovednik. Ko prenehamo verjeti lastnim zgodbam, ugotovimo, da zlahka uživamo drug v drugem. (*)
Neopazni sončni zahod je zakrila gora, na katero se je začel vzpenjati. Prvi mrak je bil v znamenju bele. Bila sta sama – le vedel ni, s kom. Pogled na 'strice' in 'tete' očaka slovenskih gora je bil manj običajen. Koča je tonila v kredasto sivi.
Rjavka se je umikala v mrak.
Begunec se je olepšal z zadnjim odsevom obzorja.
Škrlatna je imela enako večerno obleko kot
Razoriti. Zlahka se je začel zlivati z gorami, zaradi prihoda teme. Na Malem je potipal najvišjo skalo. Najmanj tolikokrat, kot so se dogovorili v koči.
Ko prisluhnete zgodbam ljudi, tudi svoji, ne slišite ničesar drugega kot laži. Toda za zgodbo se skriva čista ljubezen, kar pomeni, da je vse in vsakdo božji. Božji ste, popolni ste, toda kot umetnik ustvarjate lastno zgodbo in živite v slepilu, da je zgodba resnična. Svoje življenje živite tako, da lahko svojo zgodbo opravičite. In medtem ko opravičujete zgodbo, tratite svoje življenje. (*)
Ob stolpu je pihalo neznatno. Na vse strani odprt vrh je bil v zavetju – a kdo bi bil njegov
zavetnik? Od temne pokrajine se je ponovno razločil z lučjo. Drugačna je bila hoja nad temnimi prepadi kot nad globokimi. V koči so komajda verjeli, da je na vrhu pihalo tako zelo malo. Na celotni gori je pihalo bistveno manj kot na Kredarici. Dušan se je spomnil: »Večkrat se je že zgodilo, da so bile povsod naokoli plohe, mi pa smo bili sredi otočka lepega vremena.«
Če svojo zgodbo pišete z ljubeznijo, ljubite glavni lik brezpogojno. V tem je največja razlika med staro zgodbo, ki je temeljila na lažeh, in novo zgodbo, ki temelji na ljubezni. Če se ljubite brezpogojno, vse svoje zaznave opravičite in razložite z očmi ljubezni. (*)
Zadnji krajec se je vzpenjal za tanko kopreno oblakov. Pojavile so se prve nežne sence noči. Noč je skale zakrila v skrivnost. Spodaj se je večkrat pobliskalo. Srečal ju je ob vznožju Kalvarije. Videl je, da nista bila lunatika, vedel je, da bleski niso bili lunini. »Midva pa sva sprva mislila, da zgoraj vidiva zvezdo!« S kakšnim veseljem in zadovoljstvom sta se zagnala naprej, v strmino! Spremstvo je imel do konca poti – zadnji krajec mu je prvikrat svetil do dna Krme.
Nič vam ni treba storiti, da bi izboljšali svoj resnični jaz. Edina stvar, ki jo moramo vsi storiti, je le, da začnemo ustvarjati čudovito zgodbo in uživati v boljšem življenju. In kako ustvarimo čudovito zgodbo? Tako da smo izvorni. Če je glavni lik izvoren, lahko svojo zgodbo zlahka pišemo z integriteto, z zdravim razumom, z ljubeznijo. (*)
Kamnoma na skali sta se pridružila nova dva. Dobil je preblisk: morala sta biti onadva! Velikokrat je prvi kamen iskal pod skalo in ga postavljal nazaj. Kar tako. Vedno ga je nekdo odstranil z nje. Kamen resda ni imel resnega razloga, da bi stal na tistem, zanj neobičajnem mestu. Ponavadi ni obstal niti en teden. Zato mu je pred osmimi dnevi v podporo dodal še enega. Videti je bilo, da bo sedaj obstal dlje časa. Kaj Kredarica, verjetno bo šel predvsem zaradi kamna pogledat, kako je v Krmi.
Ljubiti je preprosto, za to se nam ni treba prav nič truditi. Vseeno pa je pred nami še ogromno dela in to delo je, da se od-učimo vseh laži, v katere verjamemo. Od-učenje laži ni enostavno, saj nam naše laži nudijo varno zavetje – nanje smo zelo navezani. (*)
(*) Don Miguel Ruitz, Glas spoznanja (tolteške modrosti)
Iztok Snoj