Matjaž Čuk: Rosni mi spretno nanese znamenje iz riževih zrn na čelo in obesi najlepši venček iz spletenih rož okrog vratu.
Današnji dan, Bhai Tika je zame prav poseben dan. Dan, ko sestre darujejo bratom znamenje na čelo z željo po dolgem življenju. Le malokateri tujec je deležen tega daru. In jaz sem eden tistih redkih srečnežev. Danes jo bom dobil od moje ljube nepalske sestice Rosni že tretjič.
Lep sončen dan se je naredil, “nevemže” kateri. Vstal sem zgodaj, kot vsako jutro. Mama in Rosni sta že dolgo pokonci pri vsakodnevnih opravilih. Navada je železna srajca. Tu že desetletja, morda celo stoletja vstajajo zgodaj. Dela na vasi nikoli ne zmanjka.
Jutranji utrip vasice je tak kot vsak dan. Prav nič ne kaže na to, da je danes velik praznik. Le s cvetjem okrašene hiše in pripravljeno praznično pecivo dajo vedeti, da se bo danes nekaj dogajalo.
Jutranji čaj je obred in prvi pozdrav v Nepalu. Sledi zajtrk in hkrati se že kuha zgodnje kosilo. Nepalsko “khana”, po naše dal bhat je običajno na krožniku že precej pred poldnevom.
Rosni pripravlja barve za slavnostni obred, ki se bo začel pet minut pred dvanajsto. Do takrat ne počnem nič posebnega. Po zajtrku nekaj minut pišem dnevnik, nato se predam brezdelju in lenarjenju.
Bliža se slovesni trenutek.
Na tla položijo preprogo. Na sredi je krožnik z barvami in rižem, levo je praznično pecivo roti in pijača, desno velik pladenj s sadjem. Po turško sedem na preprogo. Rosni mi spretno nanese znamenje na čelo in obesi najlepši venček iz spletenih rož okrog vratu. Kot je to v navadi, ji v zameno dam denar. Obred je končan. Sledi še fotografiranje za spomin in pojedina za vse.
Popoldne hitro mine in že je tu večer. Jutri odhajava z Rosni v Pokharo, mama bo ostala tu, v Sondhi. Po večerji se grejem z Rosni v kuhinji. Moja sestrica peče pecivo roti za svoje bližnje v Pokhari. Nekaj koščkov, tistih slastnih, sveže pečenih, je seveda tudi zame.
Lep dan je za menoj. Vezi stkane med nami so z vsakim takim dogodkom še močnejše.
Matjaž Čuk