Planinski vestnik - Franc Ekar: Zakaj ne moremo dopustiti, da se izraz planinstvo razvrednoti in omalovažuje ali nadomešča z izrazom gorništvo
V mednarodnih tolmačenjih je za »Slovensko planinsko društvo« zapisano, da je odigralo pomembno vlogo v obrambi in zaščiti slovenske zemlje pred takrat agresivno germanizacijo.
Za ime »planinstvo« nam nekateri očitajo, da je to hrvatizem. In vendar, če se nekoliko ozremo v leto 1874, ko so v Zagrebu ustanovili »Hrvatsko planinsko društvo«, moramo upoštevati, da je bil takrat vpliv slovenstva tako na Koroškem, v Furlaniji kot tudi na Hrvaškem izjemno prisoten in močan. Torej, kdo je kaj povzemal in od koga, je iz zgodovinskih planinskih zapiskov jasno razvidno. Tudi imeni prvega predsednika HPD Schloser in drugega Torbar sta lahko avstrijskega ali slovenskega porekla.
Zato se je nesprejemljivo braniti ali sramovati slovanstva, kamor spada tudi slovenski narod, kajti ne naroda ne sosedov si nismo in si ne izbiramo sami. Smisel je v dopolnjevanju in spoštovanju. Tudi Trubar je osnovne jezikovne in duhovne nauke in znanja pridobil na hrvaški Reki. Iz teh »naukov« je nastala prva v slovenskem jeziku napisana knjiga.
Največja vrednota naroda so delo in dosežki iz preteklosti, vrednote, ki so bile zgrajene na temeljih stoletij. To velja tudi v izrazoslovju. Zato lahko s ponosom trdimo, da je bil izraz »planinstvo« izbran skrbno in domoljubno in tudi geografsko utemeljeno. To je v osnovi najbolj močna in tradicionalna slovenska planinska »blagovna znamka«. Postavljati trditve, kje je meja, ločnica med planinstvom in »nadplaninstvom«, je težko, kajti na vse vrhove slovenskih gora, tudi na najvišje, so se med prvimi vzpenjali pastirji, lovci ... s »planin«. Sami ali z dolinsko gospodo, pa tudi s tropi ovac niso bili na vrhovih nič neobičajnega. To se dogaja še danes, žal brez pastirjev, ko srečamo ovce na vrhovih Grintovcev, Karavank in Julijcev. Ni nikakršnih naravnih preprek, ki bi preprečevale vzpon na naše najvišje vrhove. Take so pač slovenske sončne gore.
V današnjem času zamenjavati in izločevati besedo »planinstvo« z gorništvom, kot so to pričeli nekateri v naši organizaciji, je »planinski in narodov greh«. Kdo jim daje pravico, da bodo spreminjali in prebarvali največjega slovenskega domoljuba in planinca Jakoba Aljaža, ki je trdno stal za slovenskim planinstvom, kateremu je zapustil vso najdragocenejšo materialno in duhovno dediščino, kulturno premoženje? Planinstvu je dal celo prednost in večjo mero zaupanja kot cerkvi - tako je zapisal ob kupovanju zemljišča za kočo na Kredarici. In ostali znameniti Slovenci: Fran Saleški Finžgar, Janko Mlakar, Jože Abram, Simon Gregorčič, ki je pisal: »mojo srčno kri škropite po planinskih sončnih tleh ... saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj v planinski raj!«; »Pod Krnom jaz pa prepeval bom, s teboj slavil tvoj raj vilinski, na daleč razodeval bom učenec tvoj planinski. « Planinstvo je prepoznavno tudi po vrednotah, kot sta skromnost, dobrodelnost, ali - sodobno rečeno - po prostovoljnem in neplačanem delu. Delu za »bohlonaj «. Ob vsem tem pa bi radi poudarili, da izrazu gornik nikakor ne nasprotujemo, saj je gornik slovenska beseda.
V letu 2001 smo se na PZS veselili zapisa o poslanstvu »Planinskega vestnika«, ko je kandidat za urednika PV zapisal: »Planinski vestnik je revija, ki bralca informira o planinstvu, alpinizmu in sorodnih dejavnostih doma in tujini, ga vzgaja, poučuje, kulturno bogati ter informira o dejavnostih PZS. Na ta način spodbuja bralce k aktivnemu udejstvovanju v naravi. Hkrati pa je PV temeljni povezovalni element članov PZS in drugih, ki tako ali drugače zahajajo v gore.«
Sedaj pa, po sedmih letih urednikovanja, v PV vse bolj opažamo oddaljevanje od tega sporočila pa tudi, da se število naročnikov PV ne povečuje, da se ohranja le z vezano članarino »A«, in se seveda upravičeno vprašujemo, kako naprej. PV ne more postati sredstvo za izganjanje izraza »planinstvo« ali za prilagajanje vsebine po narekovanih ali aktualnih političnih direktivah iz ozadja.
Ob tem ne moremo mimo dejstev, dogodkov v preteklosti, še posebej od začetka devetdesetih let dalje. Kaj je vzrok, da so izraz »planinstvo« na žalost tako zasovražili člani PD, nosilci določenih funkcij v organih PZS? Morda so bili vzrok vsemu nekateri dogodki?
Tako je bila v letu 1997 podana pobuda za ustanovitev »Gorniškega kluba Pavleta Kemperla«, velikega in slovenskemu planinstvu pripadajočega planinca, alpinista in reševalca. Temu so pokončno nasprotovali sorodniki in kamniški planinci. Leta 1999 je izšla knjiga o Gorništvu ... Besede planinstvo in izpeljanke so zamenjane z gorniškimi izrazi. Vprašanje je, ali bi se s tem strinjal dr. Henrik Tuma, ki je vedno pripadal slovenskemu planinstvu in je bil do SPD vedno spoštljiv.
Doživeli smo odhod gorskih vodnikov, ki so zapustili PZS zaradi drugačne organiziranosti, postaje GRS so se preoblikovale v društva in se organizirale v Gorsko reševalno zvezo Slovenije.
Pokončnost in pripadnost slovenskemu planinstvu so obdržali alpinisti in niso izstopili, čeprav je bil projekt in scenarij oblikovanja Slovenskega alpinističnega kluba (SAK) tudi pripravljen izven PZS. Vzporedno je tekla množica politično vodenih akcij za favoriziranje »gorništva« in slabitve PZS. Vse to v obliki gorniških zloženk, prek spletnih sporočil in televizije in nekaterih oddaj na radiu.
Situacijo in dejstva ob pojavu nove politike, višjih ideoloških ciljev še najbolj objektivno in razumljivo opisuje velika avtoriteta na področju planinske vzgoje, usposabljanja, gorski vodnik in reševalec, inštruktor, himalajec, alpinist, predvsem pa slovenskemu planinstvu pripadajoča osebnost, Bojan Pollak:»Dokler se ni vmešala politika, ki ji sledi tudi del planincev, članov planinske organizacije, ki verjetno na ta način, verjetno povsem nezavedno kažejo svoj odnos do naše zgodovine, našega naroda, je bil izraz gornik povsem sprejemljiv in bi kaj lahko ostal v takem pomenu, kot se je začel, ker je pač samo prikazal del planinske dejavnosti. Sedaj pa hoče povsem prevzeti pojem planinstva /vse vrednote, dosežke, premoženje, op. p./ in tako izriniti več kot sto let uveljavljeno pojmovanje, kar med drugim pomeni tudi rušenje planinske organizacije, razdvajanje njenega članstva, saj sedaj nekateri celo poskušajo nadomestiti izraz planinec, planinstvo, planinski z izrazom gornik, gorništvo, gorniški. To se mi pa ne zdi v redu. Posebej še, ker ima politični prizvok.«
Nekaj podobnega je privedlo do tega, da je PPZS, potem ko je ugotovilo, da se v enem od učnih gradiv o prvi pomoči, ki je bilo skupaj z drugimi že razposlano prek 100 inštruktorjem in predavateljem, nekontrolirano uporablja namesto izraza ponesrečeni planinec ali ponesrečenec le »gornik« ali »ponesrečeni gornik«, po razpravi na svoji 49. seji sprejelo sklep, ki se glasi:
SKLEP 6/22-10: Planinska zveza je zveza planinskih društev in je tudi s strani SPD povsem in v celoti prevzela termin »planinec, planinstvo, ...« in tudi s sklepom skupščine vnesla to izrazoslovje v statut PZS. Zatorej se naproša in opozarja, da se dosledno uporablja, še posebej to izrazoslovje pri tečajih, seminarjih, spisih, spletu, Obvestilih, PV in ostali komunikaciji in pisanju.
Ta ugotovitveni sklep, ki je le opozarjal na Vodila pri delu PZS in PD ter Statut PZS, je bil z internim navodilom poslan le načelnikom in vodjem komisij in odborov PZS in zaposlenim v strokovni službi.
Žal se je zgodilo, da sklep v navodilu, napisanem v naglici, h kateremu člani PPZS niso imeli pripomb, ni bil ustrezno zapisan, kar se je izkoristilo za medijski obračun z vodstvom PZS, ne da bi se prej preverila prava dejstva. Nekateri so to in dejstvo, da se PPZS ni pravočasno odzvalo s pojasnilom, izkoristili za najhujša potvarjanja in diskreditacije. Žal se tudi UO PV pred objavo uvodnika v PV 11 ni pozanimal pri PPZS, kaj je v ozadju objave navodila. In to tudi ni prav! Naloga novinarjev je, da iščejo resnico in pred objavo člankov preverijo vire. Zlasti tam, kjer se kritizira ustanovitelj oziroma lastnik revije.
Franc Ekar, predsednik PZS